Zmaga desnice v Franciji je še bolj razvnela razprave, ki so se začele že ob Macronovi odločitvi, da bo po porazu lastne stranke na evropskih volitvah razpisal predčasne volitve. Priča smo vrsti analiz, ki poskušajo odgovoriti na vprašanje, ali je bila njegova odločitev pravilna. Ali prenagljena. In ali ni s tem neogovorno omogočil desnici predčasni prevzem oblasti. In tako dalje.

Sama mislim, da je takšno razmišljanje poenostavljeno. Ne gre za to, da politične analize zmage desnice v Franciji ne bi bile potrebne. Ker so. Tudi ne gre za to, da nam te analize ne bi prinesle novih uvidov. Ker nam jih. Gre za nekaj drugega. In sicer za to, da analize ne morejo odgovoriti na vprašanje, zakaj je na francoskih volitvah zmagala desnica. Zakaj je bil Macron poražen. In ne samo s strani desnice. Ampak tudi s strani od njega bolj levo orientirane politične alternative. Ki sicer ne predstavlja neke resne francoske levice. Je pa vsekakor odmik od liberalne sredinske pozicije, ki je ne samo v Franciji, ampak tudi v drugih evropskih državah cela desetletja veljala za pravi izbor.

Stava na sredino

To se dogaja tudi v Sloveniji. To se dogaja tudi v evropskem parlamentu. Nova stava je stava na sredino. Ne več na skrajnost. Ne levo ne desno. Čeprav tudi v evropskem parlamentu pred očmi vseh raste moč desnice. A to očitno še nikogar ne skrbi. Vsaj ne zares. Evropska politična elita na čelu z Ursulo von der Leyen brez zadržkov (in premisleka) sporoča: “Vse je v redu! Ne dogaja se nič hudega!”

A to ni res. V Evropi se dogaja nekaj hudega. Dogaja se resen premik v desno. Romana Tomc je izrekla zgodovinsko izjavo, ko je komentirala izide evropskih volitev: “Evropa se je premaknila v pravo smer. Na desno.”

O tej njeni izjavi bi bilo mogoče zapisati marsikaj, toda pustimo to za kdaj drugič. Danes bi rada pisala o nečem drugem: da premika Francije in Evrope v desno ne moremo razumeti samo s političnimi analizami. Ker premik Francije in Evrope v desno ni politični proces. Ali politično dejstvo. Gre za je socialni proces. Za socialno dejstvo. Ki ga politične analize ne zaobjamejo.

Kdo so osmoljenci

Za razumevanje tega premika bi bilo treba narediti resno socialno analizo. Kako zahodnoevropske družbe delujejo. Kaj počnejo. In za koga. Kdo so osmoljenci teh procesov. In zakaj. Šele potem bi premik v desno nehal biti politični problem. Ki ga je mogoče rešiti s političnimi sredstvi. Recimo z boljšimi političnimi programi. Boljšimi televizijskimi nastopi. Boljšo politično propagando. Šele potem bi to postal socialni problem. Za katerega bi bilo jasno, da ga ni mogoče rešiti s parcialnimi političnimi rešitvami. Ampak z resnimi socialnimi reformami. Ne z reformami tiste vrste, o katerih se v evropskih državah — tudi v Sloveniji — nenehno govori. Ampak z reformami čisto druge vrste. Z reformami, ki bi poskrbele ne za kapital. Za katerega skrbijo sedanje reforme. Ampak z reformami, ki bodo izboljšale položaj osmoljencev današnjega kapitalizma v evropskih državah.

Razočarani

Splošno znano dejstvo je, da so volilci, ki dajejo moč evropski in francoski desnici, tisti, ki so nad družbami, v katerih živijo, razočarani. Ki so na dosedanje oblasti že velikokrat naslovili takšne in drugačne zahteve po izboljšanju svojega položaja. Te oblasti pa na njihove zahteve niso ustrezno odreagirale. Vsaj ne tako, da bi tisto, kar so kot rešitve ponudile, bile rešitve tudi v očeh nezadovoljnih.

Skratka, gre za igro, ki jo v Sloveniji dobro poznamo. Za igro socialnega nezadovoljstva, ki dobi na vsakokratnih volitvah politični kanal za realizacijo. A ta realizacija žal ne predstavlja rešitve. Tako kot vsakokratni nov politični obraz ne.

Rešitev resnih in nakopičenih socialnih problemov zahodnega kapitalizma torej nima smisla iskati v menjavi politične oblasti. Ampak v resnih reformah evropskih družb. Ki bodo takšne, da si volilci ne bodo več delali iluzij, da s tem, ko na volitvah izvolijo novo stranko, nov obraz, izvolijo alternativo, ki bo končno rešila njihove probleme.

Kdo še ni bil na oblasti

Da volilci v številnih evropskih državah stavijo na desnico, je namreč manifestacija te demokratične iluzije. Po logiki, ki jo Slovenci prav tako dobro poznamo. Namreč: izvolimo tistega, ki še ni bil na oblasti. Tisti, ki so že bili, naših problemov niso rešili. Zato torej množični porast podpore desnici. Volilci tako v Franciji kot v drugih državah skrajno desnico podpirajo zato, ker te še niso videli na oblasti. Ker nad njo v novejši zgodovini še niso bili razočarani. Na starejšo zgodovino pa so že pozabili. V novejši zgodovini jim že desetletja vlada takšna ali drugačna verzija sredinske politike. Ki ni ne leva. Ne desna.

Po desetletjih izkušenj z ne levo ne desno sredino so volilci ugotovili, da od nje ne morejo pričakovati reševanja problemov. Zato pragmatično iščejo drugo možnost. In ker ne Francija ne Evropa resne levice nimata več — in resna levica je tista politična opcija, ki ponuja resne in premišljene socialne spremembe, ki rešujejo nakopičene probleme kapitalizma —, pač volijo tisto, kar jim je preostalo kot edina opcija. Kar je edina alternativa politični sredini. In to je politična desnica.

Nekateri so zadrti desničarji

To se ne dogaja zato, ker bi bila večina volivcev, ki tako volijo, zadrtih desničarjev. Čeprav nekateri so. Desnica ima v vseh evropskih državah zagrizeno desno politično jedro. Ki v Italiji recimo prakticira fašistični pozdrav. Toda večina tistih, ki na volitvah danes volijo desnico, si samo želi videti na oblasti nekoga, ki bi rešil njihove probleme. Veliki večini je vseeno, kdo to je. Lahko je kdorkoli. Samo da bo nekdo končno začel reševati naše probleme. 

S tem pa smo pri jedru problema: tako rekoč nobena politična oblast v nobeni evropski državi ne rešuje vsakodnevnih problemov prebivalstva. Vsaj ne tistih, ki se temu prebivalstvu zdijo ključni. Na tem mestu nimam dovolj prostora, da bi pisala o vzrokih. Ti so številni in zadevajo tako kompleksnost problemov — od migracij in beguncev in vojn pa do podnebne in okoljske krize — kot tudi to, da vlade teh problemov ne rešujejo strokovno. Vlade ne razumejo, da pri vladanju ne gre za politično igro oziroma za nadigravanje različnih segmentov političnih elit. Vlade ne razumejo, da za reševanje problemov niso dovolj samo predvolilne obljube. Ampak da se je treba reševanja resno lotiti. Vlade ne razumejo, da je izigravanje volilcev dolgoročno porazna strategija. Itd.

Nosilca ni več

Seveda pa vlade ne razumejo še nečesa bistveno bolj ključnega: da je pri reševanju problemov osmoljencev današnjega kapitalizma treba iz logike ekonomske racionalnosti preiti k logiki socialne racionalnosti. Da torej ključni kriterij pri sprejemanju in izvajanju rešitev problemov ni profit in njegovo povečevanje, ampak dobrobit državljanov. Kar pa bi zahtevalo odmik od logike sedanjih vlad. In tako imenovane politične sredine. Ki v resnici ni sredina. Ampak je že desnica. Ki zahteva resen odmik v edino pravo smer. Ki pa ni desna. Ampak leva. 

A problem je, da nosilca te smeri ne v Franciji ne v Evropi ni več.

Problem pa je tudi v tem, da se nevarnost zahodnih demokracij skriva v dejstvu, da sistem nima varovalke, ki bi preprečila demokratično zmago politične opcije, ki demokracijo ukinja. Zahodna demokracija je namreč diktatura forme. Ki ignorira vsebino.

To pa je nevarno. Tako je bilo že v evropski preteklosti. In tako je še danes. In da ne bo pomote: preteklost se lahko ponovi. Nekateri celo menimo, da se že ponavlja.