Danes ne bom pisala o državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti. Ob že prežvečenih vsebinah in neposrečenem domoljubju jo je zagodel še sam predsednik vlade Robert Golob. Ideja, da je na državne proslave in v druge državne dogodke primerno vnašati neformalna vedenja, se pri slovenskih politikih že kar nekaj časa ponavlja. To kaže na nerazumevanja tega, za kakšne dogodke gre. In kaj politiki v okviru teh dogodkov predstavljajo. Namreč ne sebe. Ampak državo.

Golobu ni spodrsnilo prvič. Zdi se, da nekdo ali nekateri v njegovem krogu svetovalcev ne razumejo, da Golob na proslavah ne predstavlja sebe osebno. Ampak predsednika vlade Republike Slovenije. Da na svojem položaju ni več privatna oseba, ampak državna institucija, se je uspešno priučila samo Nataša Pirc Musar. Drugi pa ne. Kar je problem. Ali pa se pač ne želijo obnašati primerno funkcijo, ki jo opravljajo. Kar je prav tako problem. Kateri je večji, je težko reči.

Spremembe

Ob letošnjem dnevu samostojnosti in enotnosti pa vendarle zaznati spremembo. Resnici na ljubo, ta se ni manifestirala na zadnji proslavi. Opažamo jo že nekaj časa. Pravzaprav že celo leto 2025. Proti koncu leta intenzivneje kot na začetku. In tej spremembi se reče odkrito in javno kritiziranje EU.

Kritike so različne. Veliko jih zadeva vojno v Ukrajini in neuspeh EU, da bi ji pri reševanju tega vojaškega spopada uspelo pridobiti vlogo resnega mednarodnega dejavnika. Tudi sicer je EU postala v mednarodnih odnosih akter, ki ga nihče — še posebej ne Trump — ne jemlje več resno.

Kritike letijo tudi na navdušenje EU pri povečevanju izdatkov za oborožitev in krepitev vojaške industrije. Ki se v evropskem političnem leporečju danes imenuje “obrambna“ industrija. A neglede na poimenovanje gre za vojaško industrijo. Za njeno krepitev. Za krepitev interesov vojaškega kapitala v EU. To pa še nikoli v zgodovini ni bila dobra novica.

Naslednji sklop kritik leti na gospodarsko neuspešnost EU. Ki jo po levi in desni prehitevata tako ZDA kot Kitajska. In še bi lahko naštevali.

Ne več obljubljena dežela

Skratka, v očeh precejšnjega dela slovenske javnosti je EU v letu 2025 nehala veljati za nekakšno pravljično, obljubljeno deželo. To ni več svet, ki bi poznal vse rešitve. Ki bi imel moč. In ugled. In ki bi jo ZDA in preostanek sveta upoštevala. Ki bi samo s prstom mignil, pa bi se stvari same uredile. EU ni več svetilnik Svobode, Demokracije, Razvitosti. In kar je še teh ekonomsko in politično propagandnih sloganov, od katerih je EU živela desetletja.

Edino, v kar EU še verjame, je to, da je prav Evropa tista, ki zastopa “prave vrednote”. Ta vera se ohranja tudi v Sloveniji. Ja, da je Evropa svetilnik “pravih vrednot”.

Da gre za prvorazredno neumnost, je očitno, če razumemo kulturni relativizem. A tudi če pustimo kulturni relativizem ob strani, je jasno, da sta tako EU kot Evropa v resnih škripcih. Tudi če bi bilo res, da sta EU in Evropa zastopnici “pravih vrednot”, bi bilo danes tudi to premalo, da bi jima lahko povrnilo moč. Pomen. Ugled. Upoštevanje. Ekonomsko moč. In vse ostalo, za kar je danes tudi Slovencem jasno, da jih nimata.

Da to ni več to?

S tem v zvezi se v Sloveniji pojavlja teza, da današnja EU in Evropa nista več to, kar sta bili, ko smo se odločili za samostojno državo. Ko sta nam predstavljali zgled. Ideal. Ki se mu je samostojna Slovenija želela čim bolj približati. Kar je v teh petintridesetih letih tudi res poskušala početi.

Seveda sta danes Evropa in EU drugačni kot v času nastanka samostojne Slovenije. Vendar ne smemo spregledati, da pa le nista tako zelo drugačni, kot se nam zdi.

Spremenjena podoba Evrope in EU, ki si ju danes predstavlja večina Slovencev, je v enaki meri posledica dejanskih sprememb EU in Evrope v zadnjih desetletjih, kot je tudi posledica dejstva, da je večina Slovencev ob nastanku samostojne države Evropo idealizirala. In ta idealizacija se je ohranjala leta in leta. Desetletja.

Zaradi očitnih napak, hendikepov in nemoči je to idealizacijo danes že zelo težko ali celo nemogoče ohranjati pri življenju. Toda EU in Evropa sta tvorbi, ki sta v marsičem enaki kot pred tremi desetletji. Imeli sta vrsto istih značilnosti, ki jih danes v Sloveniji z začudenjem odkrivamo. Ali pa še vedno ne. Ker jih še po vsem tem času ne vidimo.

Kapitalski projekt

Projekt združene Evrope je bil vedno ekonomski projekt. Projekt evropskega kapitala. Bil je zamišljen in realiziran tako, kot je ustrezalo interesom tega kapitala. Interesi drugih delov evropskih in neevropskih družb niso bili pomembni. Še tem manj, če niso prispevali k interesom tega kapitala.

Da so Svoboda, Demokracija in podobne reči iz propagandnega arzenala EU oz. Evrope del realizacije teh kapitalskih interesov, je bilo jasno pred tridesetimi leti enako, kot je to jasno danes. “Civilizacijske pridobitve” so termin, ki sta ga socialna in kulturna antropologija že zdavnaj razkrinkali kot evropocentrični kolonialni konstrukt.  EU kot konstrukt je morala nekako prikriti svoje politične, kapitalske, kolonialne, kolonizacijske interese. Govorjenje o “pravih vrednotah”, Svobodi, Demokraciji, “civilizaciji”, “civilizacijskih dosežkih” in podobno je bilo točno tisto sredstvo, s katerim sta Evropa in EU cela desetletja učinkovito prikrivali svoje dejanske interese in politike.

So pa ti interesi prihajali na dan v vsakdanjih procesih in postopkih. Tak primer so procesi in postopki priključevanja novih držav članic. Pri tem ni bilo nikoli mogoče prikriti kolonialnih in kolonizacijskih interesov EU. Kot jih ni mogoče prikriti danes. Od držav, ki se želijo priključiti EU, odkrito zahtevajo samokolonizacijo. Postavljajo jih v odkrito podrejen odnos, v katerem EU igra paternalistično vlogo gospodarja. Pri čemer je treba vlogo gospodarja jemati dobesedno. Paternalizem je manj obvezujoč. Je pogosto samo okrasek. Celofan, ki naj prikrije surove kolonialne interese in logike.

Ne mir, ampak strategija

Tako je tudi v primeru vojne v Ukrajini. Evropi ne gre za mir. Ampak za strategijo, da je bolje, da v vojni z Rusijo umirajo Ukrajinci, ne Evropejci. EU je prepričana, da bi Putin, če ne bi bilo vojne v Ukrajini, napadel Evropo. EU instrumentalizira Ukrajino za lastno dobrobit. Zato sta Ukrajini tudi pripravljeni dajati finančna sredstva v neverjetnem obsegu. Sredstva, s katerimi bi v EU In Evropi lahko rešili praktično vsa žgoča odprta socialna vprašanja.

A takšna poraba denarja evropskemu kapitalu pač ni v interesu. Vojna v Ukrajini pa mu je. Navsezadnje je zagnala nov cikel rasti vojaške industrije. In nov val militarizacije Evrope. Kar je sicer slaba novica. Toda rast vojaške industrije ni nič novega. V novejši zgodovini Evrope je to bilo vedno spremljalo oz. podpiralo evropske kapitalske interese. In vojne, v katere je bila Evropa vpletena.

Odsodba na propad

Da vsega tega pred tridesetimi leti v Sloveniji nismo videli, je samo posledica idealizacije Evrope. Ne moremo reči, da tega takrat ni bilo. Da danes Slovenci Evrope ne idealizirajo kot pred tridesetimi leti, je v resnici dobra novica. Je pa res, da ju mnogi še vedno. Občutno preveč idealizirajo. In da še vedno ne vidijo ključnih interesov evropske realne politike. Ki je v marsičem izjemno problematična. In obsojena na propad.

Pa ne zaradi Putina. In drugih zunanjih sovražnikov. Ampak zato, ker EU v resnici ni nikoli bila projekt vseh delov evropskih družb. Ker je interese kapitalsko podrejenih oz. izkoriščanih delov evropskih družb zanemarjala. Ali postavljala na stranski tir. Ali instrumentalizirala za koristi elit.

To je tisto — in ne zunanji sovražniki —, kar v resnici ogroža EU in Evropo. To — in ne zunanji sovražniki — ju je pripeljalo v krizo. In to je tiso, kar ju obsoja na propad.