Utrujeni in opazno poklapani so člani skupine Joker Out dan po evrovizijskem finalu sedli na zelo zgodnje letalo in se čez Carigrad vrnili domov. Mavrični mehurček je počil. Le kdo se ne bi trapasto počutil, ko ti ljudje več mesecev evforično vreščijo, da si najboljši na svetu, potem pa te fliknejo na kislo 21. mesto?!

Že res, da bi Slovenci morali biti zadovoljni že s prebojem v finale. Ker pa smo to doživeli še sedemkrat, počasi ne omedlevamo več. Uvrstitev v finale nas tolaži ravno toliko, da ni moralne panike zaradi tega, ali nas bo sodelovanje v tej disko Sodomi in Gomori pripeljalo v bankrot — ali v peklenski ogenj.

Vse od sebe

Joker Out so z ekipo dali vse od sebe. Prepotovali so Evropo in odlično speljali promocijo na družbenih omrežjih. Razširili so mednarodno prepoznavnost in pridobili nove poslušalce in kolege. Zaradi 21. mesta ne bodo prodali niti ene vstopnice manj.

Njihova zasluga je, da je Slovenija trideset let po prvem samostojnem nastopu v boljši evrovizijski formi kot kadarkoli. Pokazali so pot, ki bo prej ali slej pripeljala v pravo smer. Vse jim je bilo jasno. Tudi to, da Evrovizija zahteva garanje. Zahteva pa tudi konkretnejši finančni vložek. In nekaj lobiranja.

Ljubezen do minimalizma

Skromen nastop je edino, kar me je pri Sloveniji letos zmotilo. Ljubke pevce že imamo, wow efekta pa žal ni bilo. Ko gre za Evrovizijo, se Slovenija rada obnaša kot podsaharska država. Škrtost in nedomiselnost, prozorno zapakirani v ljubezen do minimalizma, mi začenjata iti na živce. Najti moramo način, kako bo Evropi čeljust dol padla. Manjši playerji se moramo na žalost truditi bolj od večjih.

Evrovizija je vzporedni svet. Svet iluzij. Neznani pevci v njem lahko čez noč postanejo superzvezde. Povprečni piarovci dobijo kompleks boga in se začnejo obnašati, kot da z opravljanjem svojega dela novinarjem delajo usluge. Mi novinarji pa se pretvarjamo, da poročamo s fronte.

Nekega dne nam bo uspelo

In ko mehurček glasovanja poči, se zmedeni znajdemo v resničnem svetu. Paziti moraš na ego in na prizemljenost. In ne odnehati. Nekega dne nam bo uspelo. Nekega dne se bodo ljudje naveličali megadragih in hiperzloščenih švedskih nastopov, ki so tako popolni, da dajejo vtis — kot pravi moj novinarski kolega —, da jih je ustvarila umetna inteligenca. Švedska smer ni prava. Evrovizija ne sme postati tekmovanje v dragi produkciji. A nekaj šova mora biti.

Vsak po svoji Penny Lane

Glavni zmagovalec je letos Liverpool. Mesto Beatlov ni potrebovalo Evrovizije, a jo je v imenu Ukrajine sprejelo in opravilo z odliko. Zdaj vsi vemo, da so Liverpoolčani najprijaznejši ljudje, mesto pa najbolj frajersko. Obiskovalci so v zadnjih dneh pri njih pustili kakih 40 milijonov evrov, pri čemer pa je mesto sámo v izbor vložilo okrog 11 milijonov.

Ni mesta, ki bi bilo primernejše za prireditev, zgrajeno na sanjah o svetu ljubezni, strpnosti in miru. Imagine … Liverpool je ljubezen. Do glasbe, originalnosti in življenja nasploh. Evročarovnija je izpuhtela, Beatli so ostali, evrovizijski vilini pa so se vrnili v svoje države. V resničnost. Vsak s svojim koščkom Liverpoola. Vsak po svoji Penny Lane.