Ste v sobotni evrovizijski noči gledali Glasove Palestine na TV Slovenija? Zelo verjetno ste se neprijetnim občutkom in kolektivni slabi vesti poskušali izogniti z gledanjem česa drugega. Morda se je v vas celo oglasil stari zlodej. Na tem mestu iskrene čestitke HRT, ki je v letu našega bojkota verjetno beležila rekordno gledanost, ker smo se slovenski evrovizijski begunci zatekli k njim. Vsaj tisti, ki jim slovenski TV ponudniki niso zatemnili prenosa in jih obupane pognali v objem ORF, RAI ali naravnost na splet.

Izrael je seksi

Kaj ste pričakovali, da se bo zgodilo? Da bo na Dunaju kdo jokal za nami? Niti omenili niso, da Slovenija, Islandija, Nizozemska, Irska in Španija zaradi sodelovanja Izraela letos največjemu — in zadnje čase najbolj sprtemu — evropskemu šovu protestno obračajo hrbet. Četudi nas somišljeniki zdaj imenujejo “edina prava velika peterica”, nas nihče ni prav močno pogrešal. Nobenih solz, nobenega moledovanja. Zgolj polna dunajska dvorana Stadthalle, ki je — z izjemo nekaj medlih bujev — navdušeno zaploskala izraelskemu predstavniku, ki je v francoščini in hebrejščini prepeval sredi jeklenega diamanta.

Najhuje je to, da pri vsem obsojanju genocida v Gazi in v nebo vpijočih dvojnih merilih EBU, ki očitno loči med bolj in manj simpatičnimi agresorji, Izraelcem ne moremo očitati niti slabega nastopa. S kakšno lahkoto je EBU z Evrovizije nekoč kazensko odslovil Srbijo in Črno goro! In nato še Rusijo, evrovizijsko velesilo, in kolaborantsko Belorusijo. 

Kljub očitkom o poskusih manipuliranja z glasovi je Izrael za EBU preprosto preveč seksi — tudi finančno, sponzorsko —, da bi ga nagnali. Kritiki pravijo, da so mrtve otroke v Gazi prodali za negovane lase, za katere vestno skrbi Moroccanoil, izraelski generalni sponzor prireditve, ki je sicer delno res financirana z javnimi sredstvi, delno pa je komercialni projekt, ki zagotavlja kar nekaj zelo dobrih plač.

Ni fer

Čaša spoznanja je grenka. Izrael ne gre vsem na živce. Nemčija brez Izraela sploh ne bi hotela nastopiti. Avstrija ne bi hotela gostiti. Genocid ne gre vsem enako na živce. Ali pa se jim v evrovizijskem kontekstu vsaj ne zdi dovolj pomemben, da bi se zanj odrekli zabavi.

Priznam, da sem skozi desetletja tudi sam večkrat navijal za izraelske popevke, ker so mi bile všeč. Bi bilo kaj drugače, če ne bi? Pričakovati od tistih nekaj tisoč obiskovalcev, ki na Evrovizijo v glavnem pripotujejo z namenom iskanja instantnega žura in hitrega seksa, da bodo reševali svet, ni fer. Ljudi krepko precenjujemo. Evrovizijo krepko precenjujemo. Ni tako zelo pomembna.

Kaj bi sploh radi? Zlagano, posladkano pravljico, ki jo gledamo z mešanico naslade in zgroženosti, hkrati pa svoje simpatiziranje javno opravičujemo z nerganjem, da je ogabna? Togi popevkarski festival iz leta 1956? Družbeno angažirano, a ljubko puhasto prireditev, ki sledi najvišjim moralnim načelom, obenem pa se s perjem, bleščicami in lubrikanti bori za mir? Ne kamenjajmo prehitro sedemdesetletne starke. Sploh ob popolni neangažiranosti enako dvoličnih športnih prireditev, na katerih nas prisotnost Izraela čudežno ne moti.

Entuziazem nekritičnih

Po enajstih letih spremljanja Evrovizije v živo od prireditve ne pričakujem več ničesar. Postala je zaprt sistem, ki z neštetimi restrikcijami daje jasno vedeti, da so ji odveč celo novinarji. Kako sicer pojasniti evrovizijska tiskovna središča, v katerih skoraj ni več tiskovnih konferenc, večina odrskih vaj pa poteka za zaprtimi vrati?

Evrovizija se danes zanaša na entuziazem nekritičnih, nezahtevnih oboževalcev, ki jih ne manjka niti v mlajših generacijah. Našla je pot na družbena omrežja, kjer šteje samo instantni impulz zabave, seksapila in ekscesnosti, ki sta jo Švica in Avstrija v zadnjih letih — potem ko se je v Malmöju zdelo, da spremljamo prenos iz Sodome in Gomore — sicer nekoliko omilili. Manj golote. Manj tipov v mrežastih najlonkah in visokih petah. Manj nebinarnosti. Manj satanizma. Skoraj idilična alpska podoba neuglašenega glasbenega raja, ki z vse bolj zapetim ovratnikom v družinskem duhu sporoča, da so vse ljubezni enako lepe. Po novem celo straight ljubezni.

Italija se je namreč odločila za nekaj nezaslišanega in na najdražjo parado ponosa na svetu poslala pevca, ki opeva poroko heteroseksualnega para. Celo nevesto in ženina je pripeljal na oder. Čista eksotika. Poslušanje te staromodno osladne skladbe je kot vožnja z muzejskim vlakom — toda Sal Da Vinci, zmagovalec Sanrema, je skupaj z Grkom in Moldavcem vendarle bil med mojimi favoriti. Giorgia Meloni je ob prstanih in poročni obleki z italijansko zastavo bila ganjena, čeprav je dvorana — polna gejev in simpatizerjev, tudi iz držav, v katerih istospolne poroke niso dovoljene — mehko poplesavala ob spevni kanconi.

Volk sit in koza cela. Družinske vrednote in Bližnji vzhod so že skoraj rešeni. Svet se celi.

Korzeti in ognjemeti

Cinizem na stran. Evrovizija je gladko zamudila priložnost, da je letos sploh ne bi bilo. S tem bi ohranila vsaj nekaj kredibilnosti in dostojanstva v očeh tistih, ki jih ne zanimajo samo korzeti in ognjemeti. Slovenski bojkot — pa če je šlo za še tako minoren poskus reševanja sveta — absolutno podpiram. Četudi bi me ob misli, da je naša javna televizija nekakšen megafon uradne slovenske zunanje politike, moralo skrbeti. V tem primeru mi je to všeč. Najbrž pa mi kdaj drugič ne bo.

Po tej logiki zdaj pričakujem, da nas bo nova, desnosučna vlada vrnila na festival, ki ga je še nedavno označevala kot kvarnega za otroke in javno duševno zdravje. Iz kljubovanja. Ker bi tako bili bližje Izraelu. Da nas je iz najbolj liberalnega šova na svetu odpeljala prav liberalna vlada, najbrž jemlje dih celo najbolj najbolj skrajnim desničarjem.

JJ in JJ

Človeško življenje je neprecenljivo, zato je vsak protest vreden. Nekaj pa RTV Slovenija le zamerim. Ne tega, da se je — strogo poslovno gledano — tako zlahka odrekla prenosu ene svojih najbolj gledanih vsebin, kar bi ji lahko prineslo kar nekaj oglasnih prihodkov. Nekje v meni namreč tli slutnja, da je bila bitka za Gazo tudi priročen izgovor za umik s festivala, s katerega se je nacionalka že nekaj časa potihoma trudila oditi. Ker ta hec stane. In ker se je z njim treba — če želiš uspeti — konkretneje ukvarjati. Tudi finančno. Poslati nekoga na oder, opremljenega zgolj z nasmehom, lepimi željami in enim gurujem za na Instagram, ni dovolj. Tudi izjave tipa “želeli smo iskati nove talente, a se je zgodila Gaza” me ne navdajajo z občutkom, da bi se letos šova lotili bolj zares. Bolje, da nas ni bilo zraven.

Pevec z imenom JJ je Evrovizijo lani vrnil v Avstrijo. Morda nas bo nazaj v evrovizijsko družino — ironično — nekoč vrnil naš JJ. Tako ali tako že dolgo ne gre več za glasbo, okus in povezovanje. Zato ne skrbite, če nas ne bo zraven. Brez Evrovizije bomo zlahka preživeli. Nihče nas ne bombardira. A če jo boste še naprej gledali na HRT, ORF ali RAI, ne pričakujte od Evrovizije več, kot pričakujete od sebe.