Andrej Šiško se je prejšnji teden spet ekscesno aktiviral. Tokrat s »pohodom«, lahko bi celo rekli z (verbalnim) »napadom« na policijsko postajo v Slovenski Bistrici. Ker njegovo in družbeno psihopatijo spremljam že par let, moram to subtilno agresivnost malo pokomentirati. Šiško in njegova sekta — torej tako imenovana Štajerska varda — je svojevrstna poslastica. Tako psihoanalitična kot sociološka.
Freud bi rekel, da fenomen Šiško gravitira k psihopatologiji vsakdanjega življenja. S svojim histrioničnim narcizmom se je osmešil na prav poseben način — zraven pa še spravil v zadrego policijo in Hojsa in samega Janšo. Organi pregona bi namreč morali takoj odločno reagirati, pa niso. Z manjšo zakasnitvijo se je upravičeno oglasil policijski sindikat, potem pa nazadnje (včeraj) vendarle tudi notranji minister.

Kdo, če ne jaz?

Ko sem se septembra 2018 v živo soočil z Andrejem Šiškotom v oddaji Faktor (1. del, 2. del, 3. del) so ga prav naslednji dan zaprli in mu oddajo med nadaljnim zasliševanjem — kot nekakšno »matinejo«, kot se je Šiško sam izrazil — predvajali kar nekaj dni in tednov.
Že pred leti sem na nekaj mestih javno opozoril, da je s tem Krjavljem nekaj hudo narobe. Nebrzdani bes, s katerim je blatil takratnega predsednika vlade Mira Cerarju in mu celo grozil, jasno kaže na njegovo histrionično-narcistično psihopatijo. Zato pa je tudi bilo prepoznano kot kaznivo dejanje. Šiško je sedel osem mesecev.

Stezosledci in transfer

Šiškota sem ga najprej dodobra naštudiral in profiliral. O njem sem napisal kar nekaj tekstov. In sva se res spopadla — kolikor se je sploh dalo, ker vrli Šiško misli, da je Vojvoda. Moralne razsodnosti seveda ne premore, še manj bontona. Kultura dialoga mu je popolna neznanka, kot se za patrona njegove sorte tudi spodobi. Vajen je samo monologa in poslušnosti ovčic.
Da je brez Nadjaza, sem že vedel, saj ni razrešil Ojdipovega kompleksa. Njegova psihopatija mi je v teoretsko-diagnostičnem smislu znana že dolgo, saj sem ga naštudiral še pred njegovo predsedniško kandidaturo. Spremljal sem ga tudi takrat, ko sva se pred referendumom tako rekoč na isti strani borila proti Družinskemu zakoniku.
Pred soočenjem sem vedel, da ga moram sesuti s prefinjenimi in hkrati bolečimi trditvami, saj mi sicer ne bo pustil do besede. Ker je njegovo videnje dejstev oz. resnice tako psihotično popačeno in moteno, da mu ne bom mogel nič dopovedati. Njegova subjektivna resnica je psihotično železna. Ne da se ga premakniti niti za milimeter.
Problematični so v resnici njegovi stezosledci. V psihoanalizi se temu reče transfer. Ali karikirano rečeno: mnogi vardisti so še bolj premaknjeni kot Šiško sam.

Andrejčkovo otroštvo

In to se je pokazalo ob »pohodu« na policijsko postajo v Slovenski Bistrici. Vzrok, zakaj se je Šiško za to odločil, je seveda marginalne narave in ima jedro v nezavednem. Z verbalno agresivnostjo je pri »manifestaciji« prednjačil on sam. Vardisti so mu služili samo za okras in moralno podporo. Naredili so mu špalir, glasno odobravali njegovo agresijo, mu aplavdirali, ga snemali.
Gre za točno to narcistično, histrionično gratifikacijo, po kateri Šiško konstantno, četudi nezavedno hlepi. Brez pozornosti je obupan, besen, celo malce zmeden. Ker ne ve, kaj bi sam s sabo. Slave je žejen kot Sahara vode.
Šiško kot ranjena duša ne more živeti, ne da bi se rinil v prvi plan. To seveda izvira iz ponesrečenega otroštva, konkretno iz falično-ojdipalne faze, v kateri ga oče ni ustrezno prizemljil in ga v boju za mamo porazil.
To sem mu povedal tudi v živo. Z iskrenim priporočilom, da rabi tablete in psihoterapijo. Pa tudi njegovi mami sem to rekel, ko me je vsa razburjena poklicala par dni po oddaji in trdila, da ga ima še kako rada.
Ni pa povedala, da je bil njen mož v Andrejčkovem otroštvu gastarbajter. Ker pač ne ve, da je bilo to odločilno za sinovo psiho(patijo). Ker mu je oče v določenem obdobju kot »prvi tujec« »kradel« mamico, je pubertetniški Andrej že v mladosti postal patološki domoljub ter agresiven nacionalist in ksenofob, kar je v potencirani obliki še danes. Boji se za svojo simbolno »mamo« — namreč državo —, tako kot se je nekoč bal za mamo, ki mu je »kradel« gastarbajterski oče … Ampak to je že kvantna psihoanaliza, ki jo očitno nihče ne razume.

Kje je kdo v tej farsi?

In v tem kontekstu se sprašujem: kje je v tej farsi slovenska psihiatrija? Kdo si bo upal javno povedati to, kar bi moralo biti povedano že v kontekstu pojočega majorja Trohe?! Kje je zdaj RTV SLO? Kje kompetentni novinarji?! Nujno bi bilo posneti polemično oddajo — ali se razpisati —, da bi nekdo razložil, kaj pomeni histrionično-narcistična osebnostna motnja s primesmi agresivnosti. In kaj ta agresivnost, histrioničnost in narcisoidnost pomenijo za družbo, če človek postane »verski« guru in začne poveljevati sekti, kakršna je Štajerska varda.
V vsej tej zgodbi niti ni pomembno, da se Šiškota ali Trohe niti ne bi dalo klasično diagnosticirati. Še najbolj problematično se mi zdi to, da nihče ne šteka, kako (mejna) osebnostna motnja sploh nastane. Freudova psihoanaliza je večini psihiatrov neznanka, psihologi pa s svojim psihoanalitičnim neznanjem za njimi prav nič ne zaostajajo. Ali zdaj razumete, zakaj pišem protestna pisma Oddelku za psihiatrijo Medicinske fakultete?! Zakaj tu in tam posnamem kak kritičen video?
Za konec naj še povem, da me skrbi, da se ta vlada oz. resorno ministrstvo na zadnje Šiškotove vardistične provokacije tako dolgo ni odzvala. Tudi to, da je obrambni minister Tonin že na zaslišanju pred parlamentarno komisijo omenjal vardiste kot potencialno pomoč Slovenski vojski, mi nikakor ni bilo blizu.