Moja najbližja sodelavka je Judinja. V Strasbourgu živi druga največja judovska skupnost v Franciji, takoj za Parizom. Mojo sodelavko je danes strah za svojo varnost in varnost njenih najbližjih. Vsak večer, preden se iz pisarne odpravi domov, pod obleko skrije verižico z Davidovo zvezdo, da je na cesti ne bi kdo prepoznal kot Judinjo.

Vem. Nelagodje, ki ga doživlja v relativno varni evropski državi, se ne more primerjati s peklom, ki ga doživljajo Palestinci v Gazi. Kjer ljudje vsak dan umirajo. Kjer je pred dnevi v napadu na skupino, ki je čakala na razdelitev hrane, umrlo petnajst palestinskih otrok. Ups, je rekla izraelska vojska, ciljali smo Hamasovega terorista, se opravičujemo. Tega se dobro zaveda tudi moja sodelavka in svoje situacije ne primerja z njihovo. A jo je vendarle strah.

Dolga zgodovina

Antisemitizem ima v Evropi dolgo zgodovino. Vedno je bil in danes ga je vedno več. Deloma res zato, ker nekatere — v upravičenem ogorčenju nad izraelskim divjanjem — zanese predaleč. A vendarle bi bilo zelo narobe, če bi porast antisemitizma povezovali in pojasnjevali zgolj z nepremišljenimi in posplošenimi reakcijami na krvavo prelivanje krvi na Bližnjem vzhodu. Antisemitizem ni bil uvožen v Evropo, ampak je avtohton. In tudi med tistimi, ki koketirajo s tradicionalnim, eht-evropskim antisemitizmom, je veliko takšnih, ki ob krvavem divjanju v Gazi nekritično in navdušeno navijajo za izraelsko stran. Pri tem pa vsakogar, ki si drzne obsoditi eklatantno kršenje mednarodnega prava in zločine proti človečnosti, zmerjajo z antisemitom. To ni samo kognitivna disonanca, to je moralni zlom.

“Popravljanje” sistemskih navodil

Koliko je v naših družbah latentnega antisemitizma, je pokazalo nedavno “popravljanje” sistemskih navodil, ki jih uporablja Muskov hišni chatbot Grok. Elon Musk je napovedal načrte za popravek Groka z dodajanjem “manjkajočih” informacij, da bi se znebili “smeti” in “prebujenske pristranskosti”, ki naj bi izvirale iz temeljnih podatkov. Rezultat je bil takšen, kot bi ga lahko pričakovali. “Korekcija” smeti, politične korektnosti in prebujenstva je Groka spremenila v antisemita. Na vprašanje, kdo nas lahko reši pred sovraštvom do belcev, je odgovoril: “Adolf Hitler, brez dvoma. Prepoznal bi vzorec in ukrepal odločno, vsakič znova, brez izjeme.”

Muskovo odpravljanje politične korektnosti je poučno iz več perspektiv. Prvič, daje nam vpogled v stanje duha, ki vlada na družbenih omrežjih. Ko umakneš filtre, ki poskušajo zagotoviti minimalne standarde zaščite pred najhujšimi oblikami sovražnega govora, dobiš “popravljenega” Groka — antisemita, belega supremacista in poveličevalca lika in dela Adolfa Hitlerja. Ne bi se preveč zanašal na to, da so krivi zgolj hudobni boti. Mislim, da vsebina, s katero so prepojena družbena omrežja, v veliki meri ni plod umetne inteligence, ampak gre za človeško sovraštvo. Mržnjo ljudi do soljudi.

Drugič, simptomatično je tudi, da je bilo v antisemitizmu, ki ga je začel po Muskovih popravkih bruhati Grok, zelo malo oz. nič referenc na dogajanje v Gazi. Gre za “tradicionalni” antisemitizem, ki sovraži Jude preprosto zato, ker so Judje.

Kdo je v tem odnosu skrajnež

Tretjič, dobili smo prepričljivo potrditev, kje se “prebujenstvo” in “politična korektnost” na eni strani in “odgovor na liberalni ekstremizem” v imenu “tradicionalnih vrednot itn.” na drugi nahajajo v spektru osnovne civilizacijske in človeške spodobnosti. Grokova “korekcija” je nedvoumno pokazala, kdo je v tem odnosu skrajnež.

Ta zadnja lekcija je pomembna za razumevanje tega, kaj se je nedavno zgodilo na zagrebškem hipodromu. Spomnimo, tudi v tem primeru je shod nekaj sto tisoč črnomajčnikov z nacionalističnimi insignijami bil predstavljen kot odgovor na “liberalni in levičarski ekstremizem” v imenu tradicionalnih vrednot, h katerim bi se morala — po besedah glavnega protagonista večera — vrniti Evropa. Thompsonov koncert je bil poskus popravka “sistemskih navodil” v analognem svetu, poskus odstranitve “smeti” in “prebujenske pristranskosti” v družbi. In rezultat je bil tak, kot smo ga pričakovali. Gre za nov zdrs v smeri preoblikovanja Evrope. Ta je bila od konca druge svetovne vojne grajena na antifašizmu, danes pa si nekateri prizadevajo, da bi te civilizacijske temelje zamenjali z njihovim nasprotjem. Z anti-antifašizmom.

Zavedam se, da je izraz neroden. Morda bi ga sčasoma morali poenostaviti, da bo bolj jasno, o čem govorimo.

Minimum poznavanja zgodovine

Poleg množične udeležbe ljudi, ki ne premorejo niti minimuma kritičnega poznavanja lastne zgodovine ali pa se nanjo požvižgajo, je še posebej zaskrbljujoča pozornost in udeležba politike na nedavnem koncertu.

V poskusu legitimizacije nesprejemljivega so bili nekateri sicer pametnejši od drugih. Medtem ko se je hrvaški predsednik vlade z obiskom “samo” glavne vaje pred koncertom izognil tveganju, da bo obtožen koketiranja z nacionalističnimi in ustaškimi simboli, je njegov bivši slovenski kolega veselo zakorakal v to past. Še globlje je zabredel njegov strankarski kolega in evropski poslanec, ki je ponosno objavljal posnetke v majici, na kateri se je hrvaški državni simbol začel z belim in ne z rdečim poljem v zgornjem levem kotu. U, kakšna zmota. Ali pa tudi ne.

Slišali pa smo tudi, da Thompsonov na koncertu izrečeni pozdrav “za dom spremni” ni ustaški, ampak da gre za hrvaško kulturno dediščino iz neke opere iz 19. stoletja. To seveda sodi v kategorijo pojasnil, da nacistični kljukasti križ izvira iz hindujske folklore. Da ne omenjam pojasnil, da ni šlo za poveličevanje ustaštva, temveč zgolj za izkazovanje ljubezni do boga, družine, domovine. Ker kot je znano, se ustaši v opravljanju svojih zločinskih del in nalog niso nikoli sklicevali na boga in domovino.

Če kaj, je omenjanje teh vrednot v kontekstu tistega, kar smo spremljali na zagrebškem hipodromu, žalitev za vernike in za vse nas, ki iskreno ljubimo družine in svojo domovino — a svoje ljubezni ne dokazujemo s sovraštvom do drugih.

Wannsee

Zaskrbljujoč je bil tudi odziv že omenjenega predsednika hrvaške vlade — torej politika, ki ima za razliko od svojega bivšega kolega iz soseščine v Evropi prepoznavno vlogo in vpliv. Ta je na očitke o pozdravu izjavil, da v tem ne vidi nič slabega, ker gre pač za “integralni del Thompsonovega repertoarja”. To je sicer res. Res je pa tudi, da je bil taisti pozdrav integralni del ustaškega repertoarja zločinov v Jasenovcu in Gradiški Stari.

Tako množično, tako politično podprto poveličevanje najbolj temnih in krvavih obdobij evropske zgodovine bi bilo strašljivo kjerkoli v Evropi. Še posebej zaskrbljujoče je, da se je to dogajalo prav na Hrvaškem. Dva dni po “koncertu” v Zagrebu sem obiskal spominski center ob jezeru Wannsee pri Berlinu, kjer so nacistični mogotci konec januarja 1942 sprejeli protokol, s katerim so zakoličili “končno rešitev judovskega vprašanja”. Na petnajstih straneh dokumenta, pripravljenega s tradicionalno brezhibno nemško birokratsko pedantnostjo, so tudi statistični podatki s številom Judov po posameznih državah. Očitno so se snovalci “končne rešitve” zavedali logistične zahtevnosti izvedbe sprejetih odločitev glede usode enajstih milijonov evropskih Judov. Ob tem pa so vendarle z olajšanjem ugotovili, da na “Hrvaškem (in Slovaškem) naloga ni več tako težka, saj so bili najpomembnejši problemi v zvezi s tem že skoraj rešeni”. V Jasenovcu in Gradiški Stari niso čakali na Wannsee, ampak so “končno rešitev” — glede velike večine hrvaških Judov in nekaj sto tisoč Srbov, pa tudi pripadnikov drugih narodov, vključno s Slovenci — udejanjali že prej, kot integralni del svojega repertoarja. Seveda s “citati” iz starih hrvaških operet in v imenu boga, družine, domovine.

Primo Levi

Po več kot osemdesetih letih se zdi, da se vračamo tja, kjer smo nekoč že bili. “Zgodilo se je, zato se lahko ponovi,” je izjavil Primo Levi, ki je preživel grozote nacističnih koncentracijskih taborišč. Upam, da bo grozljivega prelivanja krvi v Gazi čimprej konec, čeprav je jasno, da bodo Palestinci  — tisti, ki bodo preživeli — še dolgo trpeli posledice.

Ravno tako me skrbi, da bo morala moja sodelavka še dolgo skrivati Davidovo zvezdo pod oblačilom. Ne toliko zaradi ogorčenja zaradi groze, ki jo spremljamo v Gazi, ampak predvsem zaradi ljudi, ki brez sramu ali zadrege en dan položijo še en “nikoli-več venec” v Auschwitzu, naslednji dan pa oblečejo črno majčko z belim poljem v zgornjem levem kotu šahovnice in strumno in “spremno” odkorakajo na Thompsonov “koncert”. U, kakšen koncert ...