Odkar se je vlada začela pogajati z zdravniki za zaprtimi vrati, smo imeli nekaj časa mir pred Fidesovimi nesmisli. Ne da jih ni bilo. Bili so. Samo nismo se vsak dan zaletavali vanje. A zatišje ni moglo dolgo trajati. Trajalo je do pred nekaj dnevi. Ko nas je slovensko zdravništvo spet osrečilo z dvema nesmisloma za mozaik njihovih patologij.

Prvi nesmisel je bila živčna reakcija na izjavo predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege in državne svetnice Monike Ažman. Ta je rekla: »Naše izobraževanje temelji na točkah. Na medicinsko fakulteto se lahko načeloma vpišejo zgolj zlati maturanti, ki že tako celo gimnazijo vse moči usmerjajo samo v učenje, nato pa jih čaka še šest let študija, ki je usmerjen v dril, ego in mesarsko klanje. Od takšnih študentov niti ne moremo pričakovati, da bodo timski ljudje.«

Zdravništvo je bilo ogorčeno. Tako zelo, da je zahtevalo, da Ažmanova odstopi z mesta državne svetnice. Seveda sta v kritikah Ažmanove spet prednjačili zastavonoši slovenskega zdravništva, Fides in Zdravniška zbornica.

Ego slovenskega zdravništva

Če človek brez tako velikega ega, kot ga ima slovensko zdravništvo, prebere omenjeno izjavo, ni jasno, zakaj bi lahko bili zdravniki sploh užaljeni. Izjava je kritika šolskega sistema. Zlasti tistega na medicinski fakulteti. Opisuje ga v vsej njegovi zbirokratiziranosti. Tehnokratski logiki. Tekmovalnosti. Brezčutnosti. In bildanju ega.

To je vse res. To vemo vsi, ki slovenski šolski sistem poznamo. In v njem delujemo. Da na medicinskih fakultetah poleg izobrazbe dajejo bodočim zdravnikom občutek večvrednosti in superiornosti, je splošno znano. Nekaterim od nas tudi iz prve roke. Ker smo jih poučevali. Študenti začetnih letnikov so bili že pred leti tako prepotentni, da so mi rekli, da se s tem, kar predavam, ne strinjajo. Pri čemer o tem, kar sem predavala, niso imeli niti najmanjšega pojma.

Vedno mi je bila skrivnost, kako se lahko v bistvu še otroku, ki o določeni snovi nima pojma, zdi samoumevno, da se ne strinja z nekom, ki je to, o čemer govori, natančno preštudiral. Tovrstno vedenje je mogoče pojasniti z delovanjem grandioznega Selfa. Ki je eden od rezultatov narcisistične socializacije.

Psihološke značilnosti namesto točk

Vendar to veliko pove tudi o medicinskih fakultetah kot izobraževalnih institucijah, ki takšne ego patologije hranijo. Že pred časom sem enemu od profesorjev ljubljanske Medicinske fakultete rekla, da bi morali pri sprejemanju študentov na fakulteto bolj od zbranih točk upoštevati njihove psihološke značilnosti. Med katerimi so na prvem mestu izgrajene socialne veščine in empatija.

Tega danes nihče ne upošteva. Zato nas ne smejo čuditi ideje, interesi in načini delovanja mladih zdravnikov. Njihove lastnosti in prakse so rezultat sistematičnega vzgajanja študentov medicine v namišljeno elito. Ki ideje o svoji grandioznosti utemeljuje na zbranih točkah. Zlatih maturah. In na tem, da študirajo na medicinski fakulteti kot domnevno elitni fakulteti. Domnevno elitni zato, ker medicinske fakultete to v resnici že dolgo niso več. Za kakršenkoli resni prestiž jim manjka humanistična širina, družboslovno razumevanje medicine kot zdravja in bolezni ter široka izobraženost njenih študentov. Pa tudi profesorjev. Fah-idiotizem, pridobljen skozi dril in neusmiljeno tekmovalnost, ni nič prestižnega. Še posebej, če se v praksi izkaže, da ta dril in tekmovalnost nista dala uporabnih rezultatov.

Lastna grandioznost

Zato je treba Ažmanovi za izjavo v resnici čestitati. Povedala je resnico. Ki jo nekateri, ki smo delali na kakšni medicinski fakulteti, poznamo iz prve roke. In to resnico je povedala na način, da je za stanje okrivila slovenski izobraževalni sistem. Kar je točno. Zdravnike pa je označila kot nujni produkt tega izobraževalnega sistema. Kar je tudi točno. Veliko nas je, ki že dolgo vemo, da je slovenski šolski sistem treba nujno preusmeriti iz tekmovalnosti, zbiranja točk, drila, bildanja ega itd. k znanju, povezanem z razvijanjem socialnih veščin in empatije. 

Da je slovensko zdravništvo njeno izjavo prebralo kot žalitev, pač kaže na to, da ga v resnici vodi lastna grandioznost. Do te mere, da ne samo ne prenese kritike, ampak tudi ne prenese kritike družbenih vplivov, ki jim je bilo izpostavljeno. S to reakcijo je slovensko zdravništvo na najboljši možni način potrdilo pravilnost Monikine izjave. Pa mu je ne bi bilo treba. Če bi kaj razumelo.

Da ne bo pomote

Razumevanje družbenih razsežnosti lastnega delovanja ni močna stran slovenskega zdravništva. To se je pokazalo tudi v zadnji izjavi Damjana Polha, dostojnega Kuštrinovega naslednika na čelu Fidesa. Rekel je, da vlada s pogajanji z zdravniki ne misli resno. Da gre samo za predstavo za medije in javnost. Da bi vlada lahko takoj prekinila zdravniško stavko. Ker je vsa krivda za stavko na njeni strani. 

Da ne bo pomote: vlada je res kriva za marsikaj, kar je narobe v slovenskem zdravstvenem sistemu. Zadnjih trideset let se s tem sploh ni resno ukvarjala. Ministre za zdravje menjuje kot po tekočem traku. Vizije zdravstvenega sistema sploh nima. Samo požare gasi. Leta in leta se že pusti izsiljevati zdravništvu. Dovoljuje korupcijo. Dovoljuje dvoživke. Ne sprejme zakona, ki bi dvoživke prepovedala. Ne sprejme zakona, ki bi zdravnikom, ki so umaknili soglasje za nadurno delo, prepovedal delo zunaj javnih zdravstvenih ustanov. Dopušča, da zdravniki v javnem zdravstvu delajo vedno manj (na kar je s številkami opozoril Fakin). Ne sprejme zakona, da morajo zdravniki, ki gredo delat v tujino, državi vrniti vse stroške svojega izobraževanja. In kriva je še za marsikaj.

Sleherni zdravnik osebno

Vendar pa vlada ni kriva za to, da stavka zdravnikov še traja. Res je, kot pravi Polh, da bi vlada lahko stavko takoj končala. Če bi seveda zdravnikom dala toliko denarja, kot ga hočejo. Če bi torej popustila izsiljevanju. Česar pa vlada ne sme storiti. Ne samo zato, ker bi že čez nekaj mesecev slovensko zdravništvo zahtevalo novo povišanje plač. Ampak iz drugih razlogov. Naj omenim samo dva.

Prvič, če bi vlada popustila finančnemu izsiljevanju slovenskega zdravništva, bi v Sloveniji v resnici vladali zdravniki. Drugič pa, da bi vlada s to potezo zdravnike razbremenila odgovornosti za stavko in za posledice, ki jih prinaša.

Res je, vlada je kriva za marsikaj. Toda za nadaljevanje stavke zdravnikov je krivo zdravništvo. Ki je med zaslužiti več denarja in opravljati svoj poklic v skladu s profesionalno etiko izbralo denar. Med pomočjo bolnim in več denarja se je odločilo za več denarja. Zato je krivo zdravništvo. Kriv je sleherni zdravnik osebno, ki stoji za odločitvijo, da je denar pomembnejši. Neglede na to, kaj govoriči Polh.