Zdej smo vsi šokirani, k je tko na hitr umrl Sašo Hribar. Itak, če je bil legenda. Faca. Vse dobro, pač. In orng premlad. Za nekatere ljudi se nam pač zdi, k da bojo za večno. Sam na žalost sem jaz že tok takih smrti doživela. Samo v zadnjem mescu so mi umrli trije. Bivša od brata, k je pri nas živela deset let. Rak, stara 40 let. Pa dolgoletni frend z najbolj bizarnim samomorom. In zdej še stric Pavle. Jaz ne vem. In pol jokaš po dva dni trikrat na mesec. Zavedajoč se, da teh ljudi ne boš nikoli več videl.

Ne štekam logike

Ne štekam logike, zakaj se sploh rodimo, če pol itak mormo umret. K da bi ti dal kdo vrečo gandže, pa kao misliš, da je tvoja, sam pol ti zateži, da vzem sam za dva jointa, ker pol je finita la storia. Hitr je konc heca. Sam jaz si grem lahk še vedno po novo vrečo ganje, smrt je pa finito za forever.

Skoz sem mislila, da bom umrla pred starši. Sej zna bit, da bom. Sam ker sta vedno starejša, se kdaj bojim, da se bo zgodilo kontra. Ne znam si predstavljat, da umreta. Da bi bla brez njiju. Pismo, sto let smo se iskali, zdej k smo okej, pa mam take skrbi.

Kok sm jih že preživela

Tok frendov sem že preživela, da me je prov groza. Recimo ta bivša od brata. Veg, nč kadit, nč pit. Pustila za sabo še ne štirletno hčerko. Ko sva nazadnje govorili, sem ji rekla, da lajf ni fer. Je rekla da je res. Da res ni. Življenje je fucking loterija. Pol pa štekaj.

Ko je njena mati klicala mojo, je rekla sam to: “Zdej končno počiva. Ni zmogla več.” In pomislim na njene starše pa na moža, k je ostal sam z otrokom. Na vso žalost, k jo dajejo čez. In sem vprašala na FB, a je blo unim, k so zgubili svojce ali frende zarad bolezni, težje gledat to trpljenje al se na koncu poslovit. Vsi so rekli, da je blo težje gledat trpljenje.

En kurac je ta smrt

Sej to mora bit res groza. Gledat ljubljeno osebo, kako trpi težke muke al jih spustit iz rok za vedno. Jaz sem si enkrat vsak dan napisala listek: “Umrla je danes.” In nabila nad pojstlo. Kao zato, da bojo reševalci vedli, kdaj točno sem šla. Pol sem vsak dan datum dodala. Nazadnje je ratala cela zmešnjava, kdaj nej bi umrla, pa sem nehala pisat.

En kurac je ta smrt. Noben si ne želi v večnost, torej pod zemljo. In noben si ne želi izgubiti nekoga, k ga ma rad. Sam mene bolj skrbi neki. Da ne bom mogla videt, kaj bojo pol ljudje o men pisali. Za vse bom najboljša, čeprov me zdej videt ne morjo. Ker ne vem, zakaj o mrtvih vse dobro.

Zame lahk komot napišete, da sem bla tečna bitch. Za urednika vem, da za ziher bo.