Zgodovinarka Mateja Ratej v monografiji Foltrefer: Instinkt preživetja v Mariboru v štiridesetih letih 20. stoletja obravnava turbulentni mariborski čas, ki je zaradi preloma epoh le redko obravnavan v isti sapi. To je pripoved o navdihujoči moči Osvobodilne fronte. Arhivski viri, ki podpirajo pripoved, so iz časa Informbiroja in govorijo o politični aktivaciji prebivalstva, ki se je do izbruha vojne zaradi kriz in pomanjkanja družbenih perspektiv vdajalo apatiji in eskapizmu. Rdeča nit analize je kompleksnost Maribora, ki v monografiji figurira kot motnja v sistemu nacionalne zgodovine, saj je nacistično okupacijo prebivalstvo pričakalo z visoko stopnjo ambivalence. Knjiga je raziskava družbenega tkiva v letih vojne, ki je ženskemu spolu omogočila vstop v javno sfero. Nenazadnje pa je Foltrefer tudi poklon slovenskemu učiteljstvu, saj so bili najtesnejši sodelavci osrednjega organizatorja mariborskega odpora Dušana Špindlerja učitelji in učiteljice.

Mateja Ratej (1974) je zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kjer se posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. Je tudi urednica biografskih študij v okviru zbirke Življenja in dela, področna urednica Novega Slovenskega biografskega leksikona, članica založniškega sveta Založbe ZRC in avtorica več znanstvenih monografij.

Mateja Ratej: Foltrefer • Uvod

Konec junija 1945 je Zinka Vajngerl doživela nepričakovano vrnitev moža Pepija, ki je bil jeseni 1943 v Mariboru mobiliziran v nemško vojsko. Niti sanjalo se ji ni, da je Jožef Vajngerl že poleti 1944 v Franciji v skupini Slovencev dezertiral ter se s potovanjem prek Marseilla in italijanskega Barija v Splitu pridružil jugoslovanskim partizanom. V začetku maja 1945 je z njimi vkorakal v Trst, na pragu poletja pa je v prleških Šratovcih vzel v naročje šestletno hčer Majdico, ki ga ni več poznala. Družina Vajngerl je septembra 1945 ponovno zaživela v Mariboru, kjer se je Zinka z veliko mero požrtvovalnosti vrgla v delo za družbeno emancipacijo žensk v okviru Antifašistične fronte žensk. V tistem času je opravila tečaj knjigovodstva in strojepisja, vendar se ni zaposlila. Morda je bila prepričana, da lahko kot nekdanja neprekosljiva Tetka, kurirka Osvobodilne fronte za Slovenske gorice in Prlekijo, kritično komentira zagate in ovire razvoja nove družbene stvarnosti. Kakšna zmota!

V zbirki slovenskih in jugoslovanskih narodnih herojev, ki so se s svojimi dejanji in ravnanji proslavili v letih druge svetovne vojne, žari paleta bolj ali manj mitiziranih biografskih orisov vojnih junakov in junakinj. V njej ne najdemo človeških šibkosti, strahu, klečeplazenja, napačnih ali sebičnih odločitev. Povojni skupnosti je želela biti paleta nacionalnih herojev svetilnik humanizma in glasnik antifašistične miselnosti v didaktiki novega družbenega življenja. Hlepeč po uprizoritvi popolnosti skozi večinoma zgodaj umrla herojska bitja, varno zamrznjena v času, previdna družbena roka druge polovice 20. stoletja med čislana imena ni pripustila osebnosti, katerih življenja so se človeško prepričljivo vila v navidezno nelogičnih okruških, ki jih je bilo nemogoče povezati v smiselno pedagoško zaporedje.

V velikanski in brezhibni freski nacionalnega panteona tako neizogibno manjkajo tisti, ki so v letih po koncu druge svetovne vojne po preživetem skrajnem terorju vase boleče posrkali silovita in potlačena kolektivna čustva žalosti, sovraštva, izpraznjenosti, izgube in želje po maščevanju, s tem ko jih je skupnost označila za sodelavce okupatorja ali nasprotnike novega družbenega reda. A za težkimi in zbitimi plastmi njihovih osebnih zgodovin ne le da je mogoče za hip uzreti resnično in pošastno naravo vojne ter drugih velikih družbenih procesov, v katerih ni nobene premočrtnosti, temveč je moč otipati kompleksno herojstvo človeških — ne božanskih — razsežnosti.

V tem delu bomo resnico — ta se pač najpogosteje razgrne kot družbena patologija — mariborskih štiridesetih let 20. stoletja, ki so zaradi preloma epoh le redko obravnavana v isti sapi, tipali skozi pripoved o značilno vrtoglavih življenjskih poteh štirih mariborskih pripadnikov odporniškega gibanja. Med njimi edinole Terezija (Zinka) Vajngerl-Tetka (1913–1997) ni izhajala iz komunističnega gibanja. Drugače je bilo z njenimi najtesnejšimi vojnimi sopotniki. Predvojna učiteljica, med vojno pa partijska sekretarka in funkcionarka odpora Jadviga Golež-Špela (1911–1944) se je po aretaciji in mučenju gestapa obesila za pas v celici mariborskega zapora. Tetka je do smrti obiskovala prijateljičin grob na mariborskem Pobrežju. Špelin stanovski kolega Dušan Špindler-Kovač (1912–2003) je bil glavni organizator mariborskega odpora v času njegovega viška od jeseni 1943 do pomladi 1944, že tedaj pa je nanj padel sum plavogardizma in sodelovanja z gestapom. Podobno se je zgodilo najmlajšemu in najbolj vročekrvnemu med četverico, predvojnemu komunistu Maksu Gašpariču-Jerneju (1916–1999), ki je izhajal iz mariborskega delavskega gibanja, in nekdanji kurirki Tetki. Medtem ko je bila Zinka Vajngerl v mučnem sodnem procesu oproščena, sta bila oba moška leta 1950 obsojena, sodno rehabilitirana pa šele konec sedemdesetih let 20. stoletja.

Medvojno podobo Maribora, ki se je že v tridesetih letih 20. stoletja, zlasti pa po anšlusu marca 1938, množično opredelil za hitlerizem, bodo bistrili okruški iz življenja zaščitnika Zinke Vajngerl, tesarskega pomočnika Ivana Gernjaka. Someščanom je bil v času okupacije znan kot zloglasni tolmač in kruti gestapovski operativec Hans Gerniak (1910–?), ki je »poostreno zasliševal« tudi Špelo. Mnogotere osvetlitve težavnega položaja Maribora, v katerem se je znašlo mesto na meji kulturnih svetov po nacistični okupaciji, nam bodo omogočili poudarki kazenskih spisov s sodnega procesa proti gestapovcem (1947), ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Za razumevanje mariborskega odpora sta izjemnega pomena zlasti zaslišanji Gerniakovih sodelavcev: prvi je bil graški čevljar Franz Wiegele (1913–1947), drugi viltuški graščak Josef Zangl (1917–1947). Zunanji pogled na specifično dinamiko mariborske medvojne in povojne družbene realnosti nam bo zagotovila Tetkina ključna zaveznica v sodnem procesu leta 1950, med vojno rosno mlada funkcionarka odpora in povojna političarka Ela Letonja Ulrih-Atena (1925–2009).

Čeprav predstavljata kazenska spisa z informbirojevskih sodnih procesov gospodinje Terezije Vajngerl in učitelja Dušana Špindlerja z ostalimi, ki ju hranita Pokrajinski arhiv Maribor in Zgodovinski arhiv Ljubljana, nosilno ogrodje pričujoče monografije, je pred nami predvsem pripoved o navdihujoči moči gosto razpredene nevidne mreže ljudi, ki je leta 1941 nastala kot Osvobodilna fronta slovenskega naroda in bila zmožna z nenehno vznikajočimi interakcijami med ljudmi organsko delovati samo v ekstremnih razmerah med življenjem in smrtjo. Osvobodilna fronta je po koncu druge svetovne vojne s preoblikovanjem v Ljudsko fronto in leta 1953 v Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije v novi družbeni realnosti zaživela kot izključno enopartijski politični forum, vendar nas tu zanimajo njeni izvorni učinki, ki so v času vojne predstavljali močan simbolni zemljevid na smrt obsojene skupnosti, razdeljene na tri okupacijska območja. Raziskovalna želja po razčlenitvi v ideološke in pietetne vozle sprijetega delčka časa izvira iz intenzivnega interesa po miselnem in človeškem stiku z orjaškimi družbenimi antagonizmi, ki so privedli do totalne destrukcije svetovne vojne, a nikakor z intenco po njihovem zapoznelem nasilnem razpletanju.

Sledili bomo redkobesednemu in nepretencioznemu gravitacijskemu polju, ki so ga v okvirih OF ustvarili ljudje, pahnjeni na eksistencialni rob, in to v mestu Maribor, kjer odporniška organizacija nikoli ni dobila značaja množičnosti, saj je prebivalstvo nacistično okupacijo spomladi 1941 pričakalo z visoko stopnjo ambivalence. Vsebina pojmov “okupator” in “osvoboditelj” je v mestu vseskozi nihala, to pa je v ljudeh povzročalo neznosno kolektivno vrtoglavico, ki je generirala vratolomne odločitve, docela nerazumljive zunanjim opazovalcem. Na višku odporniškega delovanja na Štajerskem leta 1944 je tako OF v Mariboru štela med 200 in 500 sodelavci, medtem ko jih je več kot 5000 zaposlovala oboroževalna industrija nemškega rajha v mestu. Že v prvih letih vojne se je nemški vojski prostovoljno pridružilo okrog 500 posameznikov širšega mariborskega prostora.

Našteti arhivski viri kot vsebinski stebri besedila so zaradi časovne bližine dogajanja in narave kazenskega spisa, podvrženega natančnemu sledenju podrobnosti, zgodovinopisno izredno izpovedni, pripoved monografije pa bistveno podpirajo tudi družinske fotografije potomcev. Spregovorijo nam o politični aktivaciji prebivalstva, ki se je do nastopa vojne zaradi nakopičenih družbenih kriz in posledičnega pomanjkanja družbenih perspektiv vdajalo kolektivni apatiji in eskapizmu. Z razpadom družbenih struktur, ki ga je prinesla okupacija, se je občutje osebne in kolektivne nemoči stopnjevalo do kritične točke razpada skupnosti. Tedaj je pobudo za kolektivno akcijo prevzela ideološko trdna ilegalna politična skupina z upoštevanja vredno zgodovino organiziranja — Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) oziroma v njenem okviru Komunistična partija Slovenije (KPS).

»Politično sem bila v stari Jugoslaviji popolnoma pasivna,« je leta 1949 povedala upokojena učiteljica, primorska begunka (prve svetovne vojne) v Mariboru in nekdanja tamkajšnja aktivistka OF Pavla Delak, ki bi ji zlahka pritrdila vrsta bolj ali manj vidnih akterjev in zlasti akterk te knjige. Kajti pred nami je tudi mikroskopski pregled družbenega tkiva v letih vojne, ki je ženskemu spolu z brutalno silo omogočila vstop v javno sfero. “Ženska in vojna” je na naslednjih straneh sintagma, ki ponazarja raznolike metamorfoze ženske pojavnosti v letih koncentriranega nasilja in se razpira v širokem spektru od tihe in v usodo vdane spremljevalke moških odločitev do ultimativne protagonistke, ki se v kolektivno zavest zapiše na tanki meji med gestapovsko vlačugo in vojno herojinjo.

Rdeča nit pričujoče analize bo silovita in vseskozi protislovna kompleksnost Maribora v štiridesetih letih 20. stoletja, katere neizogibni sopotniki na meji kulturnih svetov — ta pa nikoli ne more biti čista in ostra, pač pa vselej zabrisana ter zamegljena — so bili hudi družbeni in zato osebni odkloni. V mestu sobivanja slovenske in nemške kulture nacionalna pripadnost nikoli ni mogla biti v vlogi osrednjega kohezivnega elementa mestne skupnosti, česar zlasti niso mogli razumeti po prvi svetovni vojni priseljeni primorski begunci. Pač pa je bilo sobivanje dveh velikih kultur historično izgrajeno in utemeljeno na izpostavitvi močne lokalne (mestne), socialne in stanovske pripadnosti, na podlagi katere je bila strukturirana predvojna slovenska družba pod izključnim vplivom katoliške politike.

Maribor v pričujoči pripovedi potemtakem figurira kot napaka, motnja v sistemu nacionalne zgodovine — a je ravno zato tako zgovorna točka njenega razkritja in ovržbe. Saj ko govorimo o drugem največjem slovenskem mestu med zadnjo svetovno vojno, sintagma narodnoosvobodilno gibanje zaradi opisanih okoliščin dvakratno obvisi v zraku, najprej kot narodno in nato kot osvobodilno. V obravnavi mariborskega gibanja, ki se je začelo polagoma navijati in razvijati v prizadevanjih proti nacistični okupaciji, se moramo raziskovalno spustiti na elementarno raven, ki pravi, da teror rojeva odpor. V nadaljevanju zato govorim o odporniškem gibanju, na katero se osredotočam, medtem ko se političnih implikacij »narodne osvoboditve« dotikam le epizodično.

Docela nepričakovano je pred nami tudi poklon slovenskemu učiteljstvu. Najtesnejši sodelavci Dušana Špindlerja kot osrednjega organizatorja mariborskega odpora v času njegovega vrhunca so bili njegovi stanovski kolegi — mariborski in okoliški učitelji in učiteljice, ki jih je drugače kot nacionalno indiferentno večinsko prebivalstvo v širši mariborski okolici družila močna pripadnost slovenstvu. Kljub sistematični slovenizaciji mesta po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 sta bili za Maribor pač vse do druge svetovne vojne in tudi še krepko po njej značilni izrazita prisotnost nemščine in trdna naklonjenost nemškemu kulturnemu krogu. Pogovorni jezik se je zato zlasti pri nižjih socialnih slojih slikovito premešal v mariborščino, katere govorci so vselej znali in zmogli gledati nase z ironijo: »Naša špraha je rajn, brez fremtnih aufdrukof!« Občutljivejšim poslušalcem pa se je nemščina iz ust povprečnega mariborskega govorca zdela bolj podobna pasjemu laježu kot človeški govorici.

Izraz “foltrefer”, s katerim Mariborčani še zmeraj poudarijo dejanski ali simbolni zadetek v polno, kajpak prav tako izhaja iz nemščine. Uporabila ga je upokojena glasbena pedagoginja in nekdanja ravnateljica mariborskega konservatorija Majda Jecelj (1939), ko je opisovala, kako je zavezniška bomba v zad­njem letu vojne v prah spremenila hišo na Mejni ulici 11, v kateri sta na mariborskem Pobrežju do januarja 1944 živeli z materjo Zinko Vajngerl. Dekletce ni vedelo, da je pogosto odsotna mati kurirka OF, ki sliši na ime Tetka. Kakor ni moglo poznati obljub gestapovskega tolmača Gerniaka materi, da bo Majdico oblekel v zlato. Še danes pa ima pred očmi križišče pritajenih sestankovanj, v kakršno se je spremenilo njuno stanovanje po nenadni smrti mlajšega brata, mobilizaciji očeta v nemško vojsko in prihodu materinega rojaka Špindlerja. Vsaka vojna je sestavljena iz neštetih foltreferjev, neskončnega niza brezprizivno direktnih udarcev, ki jih v enaki meri kot orožje drug drugemu zadajajo goloroki ljudje, najsibo v okviru pričakovanih ideoloških labirintov ali — še bolj boleče — neodvisno od njih. Vratolomni foltreferji si neizogibno sledijo tudi na naslednjih straneh.