Digitalno okolje je naš svet. Vabljiv in dinamičen, a očitno tudi nujen. Če se nekdo odloči, da ne bo več prisoten na nekem družbenem omrežju ali da ne bo uporabljal določenih IT storitev, nas navdaja s presenečenjem in začudenjem. Pa četudi je odločitev logična.
Poteza britanskega časopisa Guardian — ki je še vedno kakovosten časopis —, da bo ne bo več objavljal na družbenem omrežju X, nas ne bi smela presenečati. Njihov argument je ugotovitev, da so negativne plati objavljanja na X-u pretehtale nad koristmi. Po njihovem gre za “moteče vsebine”, zato tam ne bodo več promovirali svojih vsebin. Po drugi strani pa mnoge francoske medijske hiše napovedujejo tožbo zoper X zaradi objavljanja njihovih vsebin brez privolitve uredništev.
Biti prisoten, biti tam
Odločitve “spodobnih medijskih hiš”, da ne bodo uporabljale družbenega omrežja, terjajo razlago. Zakaj so se tako odločile? Doslej se je zdelo samoumevno, da smo tako posamezniki kot institucije z vsemi možnimi orodji prisotni v digitalnem okolju. Če smo se še nekaj let nazaj spraševali, zakaj mora biti medijska organizacija prisotna na družbenem omrežju — in zakaj večina prebivalstva živi v digitalnem okolju in zakaj uporablja družbena omrežja za komunikacijo —, pa je danes ravno nasprotno. Biti tu (aktiven, prisoten) pomeni biti tam (na družbenih omrežjih).
Odklop
Odklop od družbenega omrežja, odklop od digitalnega sveta, odklop od IT storitev je danes praktično nemogoč. Košček tega smo na Univerzi v Mariboru že čutili, ko IT storitve niso delovale. Študenti so prišli na predavanja z zvezki in pisali, ker internet ni delal in niso mogli uporabljat mobilnih telefonov in tablic. Profesorji smo razlagali snov brez pripomočkov. Obvestila smo prejemali v fizični, pisni ali ustni obliki.
To je bilo posebno obdobje, ki se je zdelo do neke mere romantično. A če ga gledamo iz perspektive sedanjosti, je to stanje za dlje časa skoraj nemogoče.
Zavestna odločitev ali splet okoliščin, ki te pripeljejo do tega, da te v digitalnem svetu več ni, zamaje tudi bistvo “zemeljske” eksistence. Stiska, ko spoznaš, da nekaj (ali veliko) zamujaš, postaja resen problem. Pustimo ob strani organizacije in institucije, ki se zavedajo, da je spletno okolje dejansko pomembno za njihove uporabnike. Toda pomislimo na stiske posameznikov, ko ozavestijo “strah, da nekaj zamujamo”
Kaj nas žene?
Izraz FOMO (“fear of missing out”) označuje veselje, ki nas žene, da sprejmemo vsako povabilo. FOMO je valuta družbenih omrežij, ki nas sili, da se primerjamo z drugimi. Naša komunikacija temelji na prisotnosti. Dogajanja in informacij nočemo izpustiti. Nujno pa se nam zdi tudi ves čas potrjevati, da smo “tukaj”. Prisotni. Prisotnost je aktivnost, dejavnost, objavljanje, všečkanje, zgražanje…. FOMO je povezan z občutkom pripadnosti, vključenosti v družbo, družbenega odobravanja, sprejetosti. To je naravna človekova težnja, ki pa je s kompleksnostjo digitalnega sveta postala gonilo.
Ta strah, da nečesa ne bi zamudili, poganja družbena omrežja. A tega ne čutijo samo digitalni domorodci, ki so se z omrežji rodili. Tudi pri starejših je ta strah otipljivo. Če samo pomislim na tesnobo, ki smo jo čutili mnogi, ko nekaj tednov nismo imeli zanesljivih elektronskih komunikacij. Strah pred nedosegljivostjo ali izbrisom z mailing list je tudi fizičen.
In če bomo nekega dne spregledali, kako zelo je ta svet povezan z digitalnim in od njega odvisen, se bomo tudi zavedli, da ni treba, da nas je strah, da bomo nekaj zamudili, ampak da je to lahko tudi razlog za veselje. To je JOMO (“joy of missing out”) — “veselje, da nekaj zamujamo”. Za razliko od FOMO je JOMO zavestna odločitev. Je korak k želji po odklopu od digitalnega sveta. Spoznanje ob veselju, da si svobodnejši, če nisi “prisoten”, je izjemen korak. A do spoznanja, da si vesel, da te “ni”, je še zelo dolga pot.