V teh dneh je težko povedati kaj novega o papežu Frančišku. Odšel je spokojno, potem ko je bistveno zaznamoval ves svet. Mediji so v dneh po njegovi smrti polni njegovih pogledov, misli in dejanj. Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek, je bil res nekaj posebnega. Prvi neevropski papež po trinajstih stoletjih. Rodil se je v Buenos Airesu v družini italijanskih izseljencev, diplomiral je iz kemijske tehnologije, nato pa doštudiral še filozofijo, teologijo, psihologijo in književnost. Po duhovniškem posvečenju v jezuitski red leta 1958 je opravljal različne cerkvene službe. Bil je tudi nogometni navdušenec in ljubitelj tanga. Veliko vsega tudi za papeža.
Neizbrisen pečat
Še tem več izjemnega pa je dal človeštvu v času svojega pontifikata. Papež Frančišek je v dvanajstih letih pustil neizbrisen pečat tako v Cerkvi kot v svetu. Na eni strani je želel z drugačnimi pogledi spreminjati ustroj cerkvene hierarhije. Bil je kritičen do določenih dejanj Cerkve in duhovnikov, po drugi strani pa neizmerno blag in razumevajoč do občestva in človeških slabosti. Želel je sestopiti iz slonokoščenega stolpa in se približati ljudem — tistim najbolj ranljivim, drugačnim, zavrženim.
Njegov zadnji obisk zapornikov nas navdaja z mešanimi občutki. Čemú v predprazničnem času posvečati pozornost tistim, ki so v družbi sejali zlo in nasilje? A ta pomislek se izkaže za preuranjenega, če poskusimo razumeti globlji pomen obiska zapornikov, tudi zapornic. S tem je pokazal, da je človek resda zmožen delati zlo, vendar je obenem vreden življenja in našega usmiljenja. Človek dela napake, a za odrešitev je nujno odpuščati.
Odpuščati ni lahko. Odpuščanje pomeni, da greš naprej in se odrečeš maščevanju prejšnjih generacij in političnih nasprotnikov. Da si usmiljen do svojega nasprotnika. Odpuščanje ni samoumeven del človeške narave, a brez tega družba ne more napredovati. Brez odpuščanja se vojne ne bodo končale, niti ne bo konec ideoloških razdorov.
Predanost in ponižnost
Papež Frančišek je bil tako iskreno ljubeč, empatičen in razumevajoč do ljudi, da je bil deležen občudovanja na vseh koncih sveta. Vzpostavljal je poglobljen medverski dialog, vključeval je ženske v cerkveno hierarhijo, zavzemal se je za skromnost in se posvečal ranljivim skupinam. Vse to ga je delalo posebnega in nesmrtnega. Njegovo sočutje, predanost in ponižnost so mu prinesli privržence tudi zunaj katoliške cerkve in utemeljili njegov papeški primat. Papeški primat je doktrina, razglašena na Prvem vatikanskem koncilu leta 1869, ki priznava papežu najvišjo oblast vesoljnega poglavarja Cerkve. To doktrino je papež Frančišek živel in jo z dejanji in iskanjem dialoga med narodi in verstvi na svoj način poosebljal.
Bel dim
V teh dneh globalni mediji skoraj tekmujejo v razpravljanju in razmišljanju o papežu. Med drugimi sem zasledila tudi objavo v Guardianu, ki navaja mnoge izjave, med drugim tudi pravnice iz Sarajeva, ki je rekla: “Sem muslimanka, toda papež je bil zame navdih. Bil je vzor verskega voditelja. Na žalost takih vodij več ni.” Prav takšni pogledi vernikov — tudi drugih ver — dokazujejo, da je bil papeža Frančišek eden od vesoljnih poglavarjev današnjega sveta, ne samo Cerkve.
Papeža rad obišče vsak voditelj države, tudi najbolj sekularne. Obisk Vatikana je pogosto ena od prvih mednarodnih poti, kamor se državni voditelji odpravijo. Toda papež Frančišek je dal svoji vlogi tako močan pečat, da se je s preprostostjo postavil nad državne, nad kontinentalne in nad cerkvene meje. Njegova zapuščina je skromnost, dialog, ljubezen. Težko si je predstavljati, kako velike čevlje bo moral obuti tisti, ki bo stopil na balkon bazilike sv. Petra, ko se bo iz Sikstinske kapele pokadil bel dim.