V Franciji doživljamo še eno od tistih precej pogostih obdobij, v katerih polnjenje bencinskega rezervoarja zahteva veliko več truda kot zgolj vožnjo do najbližje bencinske črpalke. Ko se zgodijo “socialna gibanja”, kot tukaj imenujejo množične proteste in stavke, najprej strateško blokirajo rafinerije, posledično pa se črpalkah hitro pojavijo napisi “hors service”. Ne deluje.

Ljudje, ki živimo v Strasbourgu in drugih obmejnih krajih, imamo to prednost, da se zapeljemo čez mejo v Nemčijo, če v Franciji zmanjka goriva. Če seveda ni blokade mostov, ki peljejo čez Ren. Tudi to se je že dogajalo. Za ljudi, ki ne živijo ob meji — in takšnih je v tako veliki državi, kot je Francija, seveda ogromna večina —, pa ima blokada rafinerij bolj daljnosežne in zoprne posledice. To še zlasti velja za tiste, ki se morajo z avtom pripeljati v službo, šolo ali k zdravniku.

Iztegnjen sredinec

Francozi ne protestirajo v rokavicah. Stavkajo tako, da posledice čim bolj čuti čim več ljudi. Pariz se že tedne pogreza v smeti. Uporaba javnega transporta, od metroja do vlakov in letal, je loterija. V mestnih središčih je vonj sveže pečenih rogljičkov zamenjal smrad gorečih avtomobilskih gum. V šolah pouk zdaj je, zdaj ne. V mnogih drugih državah bi takšna taktika stavkajočim priletela nazaj kot bumerang in javno mnenje obrnila proti njihovim zahtevam.

V Franciji pa je ravno nasprotno. Večinsko javno mnenje kljub vsemu in vse bolj razume in podpira stavkovne zahteve, v tem primeru glede zvišanja starostne dobe za upokojitev z 62 na 64 let. Protesti so del francoske kulture in folklore. Poleg doprsnega kipa Marianne, ki predstavlja francosko republiko in njene vrednote, bi lahko kot simbol francoske družbe uporabljali tudi iztegnjen sredinec. Ko imajo Francozi poln kufer oblasti, svoja čustva izražajo na zelo neposreden način. Že od leta 1789.

Medgeneracijska solidarnost

Fascinantno je tudi, da vsaj glede protestov v Franciji obstaja neverjetna medgeneracijska solidarnost. V primerjavi z našimi kraji, kjer protesti upokojencev glede pokojnin s težavo privabijo ljudi, ki nimajo že krepko sivih las, v Franciji proti spremembam pokojninske zakonodaje protestirajo tudi študentje in srednješolci. Trenutno sicer še ne najbolj množično kot že večkrat v preteklosti, a če se to spremeni, bo Macron v še večjih težavah.

Glede tega je v zadnjih petinpetdesetih letih vendarle prišlo do sprememb. Če so mladi maja 1968 razgrajali proti ta starim, danes protestirajo za njih. V debati o pokojninski zakonodaji sodelujejo vsi. O tem se ljudje pogovarjajo v službi in otroci v šolah. Moja desetletna hči  Tara, iz katere moraš besede sicer vleči s kleščami, ob prihodu iz šole že na vratih sprašuje, ali ta Macron res ni imel druge možnosti, kot da uporabi “49.3”. Gre seveda za 3. odstavek 49. člena francoske ustave, ki vladi omogoča uveljavitev zakonov z uredbo, ki je bil uporabljena tudi tokrat, saj se je vlada zbala, da za glasovanje v parlamentu nima dovolj glasov.

Ne samo folklora

Pa vendarle. Situacija, ki jo danes doživlja Francija, ni posledica francoske strasti do protestiranja. To ni samo folklora. Jeza in nezadovoljstvo sta resnična. Nekomu, ki dogajanje opazuje iz tujine, se morda lahko zazdi, da Francozi pretiravajo. Navsezadnje v večini zahodnih družb velja, da je pokojninski sistem treba prilagoditi že zaradi demografskih sprememb, saj se bo obstoječi prej ali slej zlomil. Sprememba, ki so jo uvedli v Franciji — namreč povišanje starosti za upokojitev na 64 let — še posebej, če upoštevamo, da novi zakon predvideva vrsto izjem za specifične poklice —, ni pretirano radikalna. Z dvigom se bo prag za upokojitev približal povprečju držav članic OECD. V spremembe pokojninske zakonodaje so se podale tudi mnoge druge države. In čeprav gre povsod za občutljiva vprašanja, takšnih nemirov drugod ni bilo.

Stalne reforme pokojninskega sistema

Ampak kar je drugod občutljivo, je v Franciji občutljivo na kvadrat. Pokojninski sistem Francozi skoraj ves čas reformirajo od Mitterrandove zmage pred dobrimi štirimi desetletji. Ena od njegovih prvih izpolnjenih predvolilnih obljub je bilo znižanje starosti za upokojitev s 65 na 60 let. Če bi o francoskih kolobocijah glede pokojninskih reform delali film, bi se lahko imenoval Naprej v preteklost. Mimogrede, tudi Mitterrand ni spreminjal starosti za upokojitev po običajnem zakonodajnem postopku, ampak tako kot zdaj Macron, z uredbo.

Izredno stanje in blokada normalnega življenja zelo spominjata na čase, ko sem pred skoraj tridesetimi leti prišel v Francijo. Takratni predsednik Jacques Chirac je po kostanj v žerjavico poslal svojega predsednika vlade Alaina Juppéja, ki je predlagal (zgolj) podaljšanje kotizacij za posebne režime, a je bil po treh tednih protestov — v katerih je sodelovalo na milijone ljudi, ki so popolnoma blokirali državo — prisiljen popustiti in predlog umakniti.

To se je zgodilo 21. decembra 1995 — na dan, ko je Emmanuel Macron, dijak liceja Henri IV. v petem pariškem arondismaju, praznoval svoj osemnajsti rojstni dan. Če mu je ob praznovanju s sošolci ostalo kaj pozornosti za dogajanje okrog sebe, bi iz tega lahko izvlekel marsikatero lekcijo za današnjo rabo. Recimo besede starega lisjaka Chiraca, ki je takrat sedel na stolu, ki ga danes zaseda sam: “Sranje leti vedno v eskadriljah.”

Olje na ogenj

Ko to pišem, je na francoskih ulicah med enim milijonom in tremi milijoni ljudi — odvisno od tega, ali verjameš policiji ali organizatorjem. Mestna hiša v Bordeauxu gori. Letalske polete odpovedujejo, ker zmanjkuje kerozina. Parižane skrbijo podgane. Na javnih radijskih postajah vrtijo klasiko. Francozi so že spet zelo besni.

Eden od razlogov, zakaj je tako, je po mojem specifično lokalen. Francija ima sistem oblasti, ki ljudi iritira. In odkar je na oblasti Macron, jih iritira na kvadrat. Kljub priseganju na enakost, bratstvo in svobodo je Francija zelo centralizirana, birokratizirana in elitistična država.

To ne pomeni, da ni demokratična. A nekatere njene karakteristike — kot recimo predsedniški sistem, ki večino politične moči koncentrira v eni osebi, razmeroma ozek krog ljudi, ki v politiki in gospodarstvu prevladuje (in ki je obiskoval iste šole), pa tudi posebnosti, kot je zgoraj omenjeni člen ustave — pri ljudeh vzbujajo občutek, da je oblast od ljudi odmaknjena in da nanjo nimajo vpliva. Zato gredo na ulice.

Podobne ustavne rešitve, pri katerih vlada sprejem zakona veže na zaupnico, poznajo tudi mnogi drugi sistemi in ne povzročajo večjih očitkov. Posebnost Francije je v tem, da povezanost med uredbo in glasovanjem o zaupnici ni avtomatična in istočasna. Odtod kritike o “nedemokratičnosti”. Macronov stil vladanja, ki ga mnogi doživljajo kot oholost, k temu samo še doliva olje na ogenj. V tem se morda skriva tudi pomembna lekcija za nekatere politike iz domačih logov.

Težave “neskrajnih politikov”

Macron se je v televizijskem nastopu ta teden (majčkeno) posul s pepelom in izjavil, da mu je žal samo, da mu ljudi ni uspelo prepričati s svojimi predlogi. In v tem ima popolnoma prav. Res mu ni uspelo. In s tem nima težav samo on, ampak večina “neskrajnih” politikov v evropskih državah — pa naj bodo levi, desni ali sredinski.

Politika ima danes težave celo z uveljavljanjem sprememb, ki bi državljanom objektivno koristile. Toda trideset let čakanja na kapljanje denarja od zgoraj navzdol in forsiranje ekonomskih doktrin, ki privatizirajo dobičke in socializirajo izgube, je veliko ljudi pripeljala do tega, da ne verjamejo več. Pa ne samo politikom na oblasti. Izgubili so zaupanje v politični sistem, ki ga ti politiki predstavljajo.

“Jutri bo bolje kot včeraj”

Družbena pogodba liberalne demokracije z državljani že od konca 2. svetovne vojne temelji na obljubi in pričakovanju, da bo jutri bolje kot včeraj. V to danes verjame vedno manj ljudi. V trenutku, ko družbena solidarnost in socialna pravičnost postaneta retorična puhlica ali če ju politika tretira samo kot nepotreben strošek in grožnjo gospodarstvu, in ko upanje na boljšo prihodnost zamenja strah, je liberalna demokracija na robu propada.

Populisti sicer ne ponujajo nobenih rešitev. So pa v prednosti, ker se znajo odzivati na jezo državljanov. Kako se je to v Evropi enkrat že končalo, bi morali vedeti — a smo očitno pozabili.

V množici politikov, ki koketirajo z neoliberalizmom, Macron resnici na ljubo morda niti ni najslabši. Njegov problem je tudi v tem, da daje videz, kot da je najslabši. Od vsega, kar so ljudje videli in slišali v njegovem zadnjem intervjuju, jim je šlo najbolj v nos to, da je bil preveč upicanjen. Da je predsednik za bogataše.

Kaj se bo zgodilo potem?

Francija je danes na nogah. Vendar kljub temu verjamem, da se bo življenje vsaj na videz že kmalu vrnilo v ustaljene tirnice. Toda pod sivo fasado normalnosti bo tlelo še naprej. Tradicionalnim političnim strankam — pa naj bodo leve, sredinske ali desne — zmanjkuje sape.

Edina, ki imata veter v jadrih in čakata svojo priložnost, sta skrajno levi populist Jean-Luc Mélenchon (Nepokorjena Francija) in skrajno desna populistka Marine Le Pen (Nacionalni zbor). Macron bo krizo tako ali drugače preživel in dočakal konca mandata. Kaj se bo zgodilo potem, pa si zaenkrat ne upa napovedati nihče. Na obzorju se mrači. Bližajo se eskadrilje.