V soboto so Socialni demokrati dobili novo predsednico. Ob takšnih priložnostih novinarji običajno sprašujejo politične komentatorje, kaj ji napovedujejo. Eni analizirajo program, drugi se dotaknejo šibkih (ali močnih) organizacijskih sposobnosti ali pa borne povezave s terenom ali kaj takega.
Običajno pa posvetijo le malo pozornosti politikovi karizmi. Sam menim, da osebna avra predstavlja vsaj pol politika kot politika. Na drugo stran pa nabašite, kar želite.
In ko govorimo o ge. Fajon, lahko o avri rečemo marsikaj.
Ge. Fajon ne moremo očitati, da ji jezik ne teče lepo. Ampak … — mogoče je ravno to problem. Ko jo poslušam, imam občutek, da tudi sama zase misli, da ji jezik lepo teče. Zveni tako, kot da misli, da ve več, kot ve novinar ali pa njen politični sogovornik. No, morda pa se temu odtujenemu, pozitivistično samozavestnemu načinu komunikacije reče kar »bruseljskost«?

Človeškost v garderobi

Vtis, ki ga ga. Fajon ustvari, me malo spominja na Josepha Bidna. Nekakšna brezosebnost ali pa »nadosebnost« veje iz nastopa. Kot bi govorila brezosebna zastopnica (socialne) Pravičnosti, ki je svojo človeškost za čas opravljanja naloge pospravila v garderobo. Češ, zdaj je čas, da uveljavimo Pravičnost — in prepričljiveje ko se pri tem nasmihamo in pretvarjamo, da smo običajni ljudje, tem bolje za našo Stvar.
V njenem načinu komunikacije je nekaj … — odbijajočega, ponarejenega, nekoliko vzvišenega in oholega. Ne daje občutka, da je vsaj malo zmedena, vsaj malo negotova v svojih besedah, da bi se ji lahko resno zataknilo pri argumentaciji ali izgovorjavi.
In to odbija. Še posebej, če si predstavnik socialne demokracije. Stranke, ki da zajema širok krog prebivalstva, tudi in predvsem srednji, nižji srednji sloj.
Židan, ki mu ni bilo težko očitati retorično nepopolnega nastopa, je priljudnost kazal z nerodnostjo in vsaj občutkom sramežljivosti.

Občutek, da si bedast

Pa da ne bo pomote. Ne dvomim v plemenite namene ge. Fajon, v njeno prijaznost, dobrosrčnost in kar je še takega, kar nas pri človeku nagovarja, da ga spoštujemo. Navsezadnje za tak dvom niti nimam mandata. Samo ugotavljam, kako se približati ljudem. Tako, da se ti zatakne. Tako, da si zmeden. Tako, da daš občutek, da si sam sebi vsaj malo bedast. Svojo demokratičnost in spoštovanje ljudstva izpričaš tako, da imaš svoja prepričanja oz. prepričanja svoje stranke za … — svoja, osebna, ne pa za splošno veljavna. Ampak o tem sem pisal že drugje.

Predsednik, ki pove vse

No, z vidika avre je zanimiv tudi eden od njenih predhodnikov, predsednik Pahor. Pahor je v nekem smislu čisto nasprotje Fajonove. V intervjujih daje občutek, da ničesar ne skriva. Da je iskren. Da vse pove. To pa je spet lahko problem! Želim si predsednika, ki mi bo dal občutek, da ni povedal vsega. Da besede ljudstvu odmerja premišljeno. Glede na to, kaj meni, da je dobro, da ljudstvo v danem trenutku sliši oziroma (iz)ve.
Če pa imam občutek, da ničesar ne skriva, potem imam hkrati občutek, da predsednika, ki bi obstajal neodvisno od njegovih vnesenih besed sploh nimamo!

Češnja na torti

Zadnjič sva s kolegom govorila o ideološki torti slovenskega volilnega telesa. Ugovarjal sem mu, da rezultati anket in volitev niso reprezentativni za ideološke preference ljudstva. Ljudje volimo tudi osebnosti. Karizmatični in osebnostno prepričljivi predsedniki so v tem smislu pomembni tudi zato, da volivcem omogočijo glas za svojo stranko. Za opcijo, ki podpira njihove vrednote. Sicer so pač primorani voliti stranko, ki jim je druga najbližja — če imajo vsaj tam srečo z vodjo! Politiki z osebnostjo so zato na nek način predpogoj za dobro delujoče demokracije, ne pa samo češnja na vrhu torte idej.