Pojma nimam, ali se bodo te tehnike sploh obnesle v sedanjem svetu cenzurirane, dirigirane in simulirane resničnosti. Spomnite se nekaterih vizualnih vesti, ki so se izkazale za ponaredek, potem ko je kaka skrita mobikamera pokazala dejanskost ali ko je prepričljivost posnetka pokvaril malomaren statist.

Izjalovljeni poskusi

Na misel mi prihaja znameniti avstralski posnetek, na katerem v septični operacijski dvorani dva moža v skafandrih dirjaje vozita kritično bolnega kovidskega pacienta, ki mu sledi telefonski posnetek iste drame, a z bolj zgodnjim začetkom in poznejšim koncem, na katerem skafandrovca pred začetkom akcije na povelje ugasneta vsak svoj čik in si nadeneta čeladi in potem opravita divji dir in se ustavita in razoglavita, takoj ko prideta mimo televizijske kamere. Medtem pa umirajoči razgrne svoj mrliški prt in se usede in še sam enega prižge, morda pač zadnjega in za slovo.

Zadnji tak izjalovljen poskus se najde med posnetki posledic ruskega masakriranja prebivalcev kijevskega predmestja Buča, kjer je mogoče v retrovizorju vozila, iz katerega kamera zahodne televizijske hiše skozi vetrobransko steklo snema pobite Ukrajince na cesti spredaj, v zunanjem retrovizorju pa se na cesti zadaj vidi, kako eden od pobitih začenja nič hudega sluteč vstajati, morda da bi lahko že prižgal.

Sem sodi tudi sestanek pogumnega Janše z Zelenskim oz. fotografija na kijevski železniški postaji, kjer so o falsifikatu pričale talne ploščice napačne oblike na peronu, ki je bil v resnici na Poljskem. 

A take napake postajajo vse bolj redke, in tudi opozarjati nanje je vse težje. Od močnejših virov, ki jim na zahodnih omrežjih še niso preprečili predvajanja, imam sam na voljo samo še hrvaški portal Logično (od koder sta zgornji analizi), ki pa je tudi že doživel pred dnevi daljši mrk.

Nadrobne analize najdete še na SPR, od koder je recimo tudi tale Threadreaderjev prispevek.

Gandhijev pohod za sol

V eni prejšnjih objav sem že omenil Gandhija in njegov “pohod za sol”. Naj povzamem, kar sem o tem zvedel še na Actipediji.

Indijski narodni kongres je leta 1930 sprejel sklep, da bodi glavno orožje v boju za neodvisnost načelo satjagrahe (nenasilnega protesta). Izkušnje prejšnjih desetletij so jih izučile, da britanski kolonialisti na vsako silo odgovorijo s stoterno represalijo. Kongres je za pripravo akcijskega načrta imenoval Mahatmo Gandhija. Ta je predlagal pohod za sol — tako kot pri nas (beri Martina Krpana) je bilo tudi v Indiji najstrože prepovedano pridelovati, žeti, tovoriti, prodajati in kupovati sol, saj je bila pod britanskim monopolom. S soljo so trgovali zgolj pooblaščeni britanski državljani.

Ideja o “romanju za sol” — pohodu do obale Indijskega oceana, kjer bi udeleženci naposled lahko zajeli v perišča slano morsko vodo in s tem prekršili nedotakljivost britanskega monopola — se je zdela tako bizarna, da je sprva zbujala smeh na obeh straneh. A to se je kmalu spremenilo. 

Pohod je Gandhi začel iz svojega ašrama, obdan z osemdeseterico privržencev, ki so bili skrbno odbrani glede na izpričano žilavost in potrpežljivost pri prejemanju britanskih batin. Za to gre pri pasivnem odporu: oni te mlatijo kot vola, ti pa se ne uklanjaš.

Pot, ki jo je začrtal Gandhi, je bila dolga približno 400 kilometrov, dovolj za padjatro, kot se po hindujsko pravi spritualnemu romanju. Primes spiritualnosti je dejanje približala preprostemu ljudstvu, pritegovala pa je tudi zanimanje mednarodnega tiska. Romarji so med potjo spali na prostem, da bi bili vseskozi na voljo pogledom.

Spotoma so se pohodnikom pridruževali drugi “sledilci”, in ko so naposled prišli na obalo, so šteli dvanajst tisoč mož. Uspelo jim je končati pohod točno na dan desete obletnice prvega poskusa vsedeželne vstaje.

Sol stvari

Gandhijeva ideja je bila dejansko revolucionarna v najboljšem pomenu besede. Indija je bila družbeno razkosana s kastnimi in verskimi pregrajami. Vsak upor je bil obsojen na neuspeh, ker ni povlekel za sabo še drugih segmentov družbe. Skratka, namesto da bi se povezovali, so se “Indijci” — takrat neobstoječa kategorija — dali manipulirati po načelu “deli in vladaj”. Odpor se je “drobil” že med načrtovanjem. Ni bilo “povezovanja”. To poznamo tudi pri nas.

Gandhi je bil prej célo leto dni popotoval po Indiji (z vlakom, v kupeju tretjega razreda, ali peš) in je spoznal, da množic ne bo mogoče aktivirati, če neoprijemljivega pojma “neodvisnosti” ne poveže s konkretnim, živim zgledom, ki bo sam po sebi dokazoval, da je neodvisnost dobra, potrebna in koristna. Iskal je torej kaj, kar je v njegovi domovini zavoljo “neneodvisnosti” odrečeno širokim ljudskim množicam. Ta predmet je našel v soli, ki je za življenje nujna in ki je je v oceanu obilo, pa je vendar ljudstvu odrečena.

Zdaj ko so ljudje na obali lahko držali v perišču izsušeni del slanice — torej sol — je s tem neodvisnost dobila smisel — postala je “sol stvari”, kakor pri nas včasih slišimo reči, kadar kdo poudarja ključnost omenjanega.

Kljub nepopisnemu nasilju britanskih oblasti so se našli novi in novi junaki, ki so z junaško potrpežljivostjo kljubovali udarcem z batoni in puškinimi kopiti, medtem ko so želi svojo sol. Ta preprosta izbira je bila obenem izbira za svobodo, za neodvisnost, za samostojnost in samooskrbnost, za neomejenost gibanja in za pravico do samoodločbe. Za vse to, česar manjka tudi pri nas.

Hindujci in muslimani

Končni izid je bil vsesplošno spoznanje Indijcev, da človeka ne more držati v sužnosti še tako brezobzirna oblast, če se ji sam ne podredi. Niti še ne dvajset let zatem sta iz Indije nastali dve neodvisni državi, Indija in Pakistan. Imperialistom se je še v zadnjem hipu posrečilo — proti Gandhijevim željam — posejati nova semena razdora med velikima verama. Že med preseljevanjem množic (danes se temu reče vzajemno etnično čiščenje) so se začeli pokoli in pogromi med hindujci in muslimani. 

Gandhi je umrl leta 1948 kot žrtev političnega atentata. V življenju je bil petkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir — dobil je ni nikdar. Glavni razlog za to je morda nasilje, s katerim so se odzivali ljudje na njegove pobude za mir in pasivni odpor. Slišal pa se je tudi značilno sektaški očitek: ko je Gandhi organiziral odpor Indijcev proti angleški kolonialni nadvladi v Južnoafriški republiki, se je po mnenju Nobelovega odbora pozabil zavzeti tudi za pravice domorodnih črncev, ki so tičali v še slabši koži. Zadnja zavrnitev, ko so odločali o posthumni podelitvi, pa se je glasila: “Kako boš dodelil nagrado človeku, ki nima ne politične organizacije ne podjetja ne živih naslednikov, ki bi jim jo lahko izplačal?”

To samo mimogrede v dokaz, da človeška sposobnost racionalizacije svojih predsodkov ne pozna meja.
​{embed_info_box}198846{/embed_info_box}

Ekstrakcija naukov

Na Wikiakciji sem pod povzetkom Gandhijevega romanja za sol našel ekstrahirane naslednje nauke:

1. Za sredstvo/cilj akcije poišči kaj, kar bo pritegnilo čimveč ljudi.

Sol ljudi združuje, ker je univerzalno hranilo. Ko so zahodnjaki v Evropi in predvsem Angliji slišali, kako hudo so indijski reveži obdavčeni za nekaj tako nujnega in vsesplošnega, jih je minila značilna brezbrižnost, ki navdaja ljudi do dogodkov daleč od oči in zato daleč od srca.

2. Poskrbi, da bo lahko sodelovalo čim več ljudi.

Britanski monopolni zakon je prepovedoval mnoga dejanja v zvezi s soljo: solinarstvo sámo, pa tudi žetje, posedovanje, kupovanje in prodajo soli. Kaznivo je bilo že samo nagovarjanje k tem kršitvam. Več ko je bilo oblik prepovedi, več je bilo na voljo dejanj protesta: ljudje ob morju so lahko sol želi, ljudje v notranjosti so jo preprodajali, še tretji pa recimo pisali recepte o postopkih predelave in čiščenja. 

3. Kampanjo zasnuj kot dramo s stopnjujočimi se dejanji.

Gandhi je iz svojega romanja naredil 24 dejanj — toliko dni je trajalo. Odzivi oblasti so se stopnjevali in s tem se je stopnjevalo tudi zanimanje javnosti v svetu, predvsem pa čustveno odzivanje Indijcev. Čeprav so Britanci v teh nekaj tednih pozaprli 60.000 ljudi, se je civilna nepokorščina razširila po vsem polotoku: ljudje so trgovali s soljo in drugo monopolno robo, bojkotirali britansko blago, ponekod nehali plačevati davke, drugod kršili prepoved sečnje, in mnogi indijski nameščenci in uslužbenci so zapuščali službe in položaje ... Še vse naslednje leto je poodmeval pohod, čeprav je bil Gandhi sam večino časa zaprt. Stopnjevanje se je odražalo tudi v priključevanju novih in novih romarjev.
​Skratka, dogodek ni dosegel meje informacijske nasičenosti, ker se je vseskozi intenziviral. Dramatičnost je bila otipljiva in vsem v zavesti. Minilo je bilo komaj enajst let od pokola v Jallianwala Baghu, kjer je britanska vojska postrelila več kot 600 neoboroženih Indijcev. Britanske oblasti so sprva ocenile romanje za čudaško procesijo, ki bi jim utegnila škodovati samo, če bi Gandhija naredile za mučenika. Tako ga med samim pohodom niso aretirale: dobil je s tem priložnost, da pride do morja in do svojega prgišča soli. 

Takoj ko so Gandhija po nekaj dneh hoje ob obali prijeli, je skladno s poprejšnjim načrtom skupina neoboroženih mož in žena pod vodstvom pesnice Sarojini Naidu (imenovane “Indijska slavčica”) v zgodnjih urah 21. maja 1930. vdrla v britansko tovarno soli v mestu blizu Dandija (obalnega kraja, ki je bil prvotni cilj romanja). Britancem je prekipelo in začeli so tolči po udeležencih z bajoneti in okovanimi puškinimi kopiti. Tekla je kri, pokale so lobanje.

5. Glej, da boš imel koga, ki bo širil novice o tebi in tvoji stvari.

Gandhi je poskrbel, da so bili ob vdoru v solarno navzoči zahodni poročevalci. Vdor je bil povsem nenasilen: red za redjo neoboroženih Indijcev je korakala proti ograji, in že pred njo so padali pod udarci kot v snopih pokošeni, za njimi pa so šle že nove redi. Med pričami je bil ameriški novinar Webb Miller, ki je, medtem ko je bilo v tišini slišati le tleskanje puškinih kopit, švistanje bajonetov in cepanje teles, v živo telegrafiral delodajalcu v New Yorku. Njegovo poročilo je ponatisnilo več kot 1350 časopisov po vsem svetu.

(V Dlib, slovenski digitalni knjižnici, zaman iščem sledi o tem dogodku. Našel pa sem knjižico Mahatma Gandhi iz zbirke poučnih misijonarskih knjižic iz serije Tabu, ki jo je zalagala Misijonska pisarna v Ljubljani. Urednik je bil dr. Lambert Ehrlich, prav tisti mož, ki leta 1942 padel pod streli vosovskega likvidatorja, podobno kot je šest let pozneje padel pod streli hindujskega skrajneža tudi Gandhi. Umora sta bila politična in sta si podobna tudi v tem, da sta v krogih, iz katerih sta izhajala likvidatorja, žrtvi veljali za preveč naklonjeni “drugi strani”.)

Končni nasledek je bil natanko tisto, kar je Gandhi že spočetka načrtoval. Svet je zdaj čutil z Indijci. Britanski kolonizatorji v očeh svetovne javnosti niso več opravljali človekoljubnega civilizatorskega dela, ki je toliko let veljalo za moralno nujno “belčevo breme”, ampak so se razkrili kot sadistični tirani. Sedemnajst let zatem so zapustili deželo. 

Nazadnje se moram le še vprašati: Kaj je naša “sol stvari”? 

Je bila to morda voda in smo torej že zamudili priložnost? 

Ne bo dolgo, se bojim, ko se bomo spet zavedeli, da je voda, ta skupni blagor zemlji in nam, še vedno v nevarnosti. A še bolj so nam danes sol stvari naša telesa. Ta so postala zadnji dve leti predmet neslutenega in nezaslišanega napada — branijo jim gibanje, posiljujejo jih s strupenim cepivom, ne dovolijo jim dihati, ne dovolijo jim umirati v krogu najbližjih, preprečujejo jim druženje, mešanje, čutenje, veselje.

Zamislite si vsak zase, česa najbolj manjka vašemu telesu, po čem najbolj hlepi, za čim žaluje. 

Naša nepokorščina bo romanje telesa k telesu.