O pisateljici Gelč Jontes je bilo doslej malo znanega, saj je kot sicer nadarjena pisateljica na robu slovenske predvojne družbe ostala prezrta. Njene novele so naletele na spodbudne ocene, uveljavljena literarna javnost pa jo je prezrla. Njenih besedil so se uredniki branili predvsem zaradi nazornih opisov ljudi s socialnega dna in tematiziranja seksualnosti.

Tudi zato se je Beletrina želela pokloniti Gelč Jontes in njenemu ustvarjanju s ponatisom zbirke Sreča na črepinjah, ki smo jo jezikovno posodobili ter odpravili nekatere skladenjske in slogovne posebnosti.

Angela "Gelč" Jontes (1906–1973) je v Ljubljani končala osnovno šolo in trgovski tečaj. Najprej se je zaposlila v odvetniški pisarni, nato pa v Kartonažni tovarni. Med drugo vojno je bila otroška negovalka, po vojni pa se je zaposlila v Državni založbi Slovenije.

Med vojno je ne oziraje se na kulturni molk slovenskih ustvarjalcev izdala zbrane novele in črtice v knjigi Sreča na črepinjah, ki jih je pred tem — kljub izjemni politični polarizaciji — objavljala tako v liberalnem Jutru kot v katoliškem Slovencu ter drugih publikacijah.

Gelč Jontes: Sreča na črepinjah | 1. Malo življenje

Župnik Ramovž je stal na pragu farne cerkve in gledal na vas, ki je ležala pod njim. Bilo je poletje. Temna modrina jasnega večernega neba je legala na globel. Pašniki so zapuščeni molčali. Govedo, ki se je še pred uro tukaj paslo, so odgnali v hleve. Hišice so čepele kakor speče kokoši. Župnik se je smehljal: ko je takole v večernem mraku gledal na svoje pelikanje gnezdo, mu je dobro delo, zadovoljen je bil s seboj in s svojimi kmeti; saj pa tudi že deseto leto v vasi ni bilo velikega greha.

Toda zdaj je župnik nenadoma nasršil mehki, skoraj tolsti obraz. V vas je prihajalo tuje, mlado dekle, kar se že dolgo ni zgodilo. Na obrazu se mu je prikazala skrb: dekle, ki ga je videl z Mlinarjevo Nežiko, mu ni bilo prav nič po volji.

"Bog, da le ne bi bilo pohujšanja," si je rekel na tihem.

* * *

Stojčeva Zefka je pisala Nežiki, naj jo pride počakat na postajo.

Prišla je in ji pomagala nesti prtljago, težko je nosila, v vsaki roki po en kovček.

V glavni ulici trga, skozi katerega sta morali, preden sta prišli v domačo vas, so na pragih stali tržani in strmeli v nizko, po mestno opravljeno dekle, ki je pozibavalo bohotne boke in stopicalo po pločniku. Na dopust je prihajala iz Ljubljane, kjer je nenadoma ostala brez posla. Le z muko je hodila v novih čevljih z visokimi petami, toda kljub temu je skušala biti ljubka in dostojanstvena. Če se ne bi neprestano spotikala ob kamenje na pločniku, da je skoraj za seženj odletavala, bi nemara dosegla svoj namen. Kričeče rdeča pobarvana usta je imela napol priprta, kakor je videla, da jih držijo igralke v filmu. Skriti pa ni mogla bolečin v nogah in tako je bil njen obraz bolestno spačen, čeprav je bila srečna, saj so se sanje treh let nazadnje uresničile: domov je prihajala v toaleti, v kakršni je nekoč v mestu videla gospo, ki se ji je zdela lepa kakor prikazen. Tri leta je večer za večerom v postelji sanjarila o tem, da bi se tudi sama nekoč tako vrnila v domači kraj. In ni se motila: zdaj je za seboj puščala isti mogočni vtis.

Prišli sta od trga.

Med samotnimi njivami se je Zefka ozrla; samo škrjanček je vzletel iz pšenice. Prestopila se je, da bi zrahljala nogo v čevlju. Za trenutek je izgubila ravnotežje in se z rokama komaj ujela, da ni telebnila na obraz. Togotno je zaihtela in preklinjala blatno njivo, žalostno ogledujoč zamazane bele čevlje in prav take rokavice, s katerimi se je bila oprijela zemlje. "Hvala Bogu, da se mi to ni zgodilo v trgu, to bi mi bili privoščili in se mi smejali," si je mislila na tihem.

Šli sta po stezi, ki je peljala mimo potoka k Mlinarjevi hiši in se vila naprej proti Stojčevemu beraškemu domu. Na tleh pred svojo hišo je sedela Mlinarjeva mati Neža; pred seboj je imela velik kup krompirja; čudila se je in lastnim očem ni verjela, da je to Stojčeva Zefka, ki je prihajala z Nežiko mimo zelnika. Rdeč plašč ji je frfotal v vetru, kot bi bila sam nadangel Gabriel ali pa sveti Jurij. Mati Mlinarica je spustila krompir iz naročja, stekla naprej k potoku in potem v hišo, da se je za silo očedila in uredila.

"Ja, Zefka, da si to ti, kdo bi si mislil — in takšna!"

Zefka je obstala na pragu, nič ni rekla, le blaženo se je smehljala; prav takšno presenečenje je videla v sanjah.

"Jaz bom šla tudi v mesto, mati," je dejala Nežika.

"Kaj boš hodila — zdaj ko sem stara, me ne boš zapuščala in tudi oče ne bo dovolil. Kaj pa Nace? Mar ga boš pustila?"

"Ej, mati, veste, tam bo dobila gospoda. Takega, kot je Nace, potem še pogledala ne bo več."

"Jej, kaj praviš — in kdo bi si bil mislil, da prideš takšna — ja, baje pa si bila v Kranju v zadnjem času?"

"Da, prej, ampak, saj veste, premajčkeno je zame, kaj pa hočete v takem gnezdu; tam bi ostala, kakor so vsi drugi, človek pa mora biti velikomesten, potem postane gospod, gospa ali gospodična …"

"Kaj pa, saj ne misliš ostati zdaj kar doma?"

"Nee, umrla bi od dolgega časa, mati, če bi morala več ko tri dni ostati na vasi. — Ej, visen zi, dort in di štat var ajn lebn!"

"Kaj praviš?"

"No, veste, včasih rečem kaj po nemško, ker ne znam po domače povedati."

"Ja, beži!"

In Zefka je hitela; bala se je, da bi ne mogla povedati vsega hkrati. Zavzdihnila je:

"Ven zi kenen visen, vas var dort fir ajn lebn! Gospod, visok oficir, me je zmerom božal na skrivaj, gospa pa, fina dama z Dunaja, je bila kar ljubosumna name in me je prosila, naj za božjo voljo pustim službo in njenega gospoda. Jokala je gospa, ko sem odhajala, in tudi fantek in punčka sta jokala."

Na pragu je zaškripalo. V sobo je prišepala majčkena, drobna ženica z velikim, pobožnim obrazom. Bila je Manca, Nežikina starejša sestra. Obstala je in se zasmejala. "A, ti si, Zefka, mislila sem, da so prišli sam gospod kardinal ali pa da so prihrumele pustne šeme."

Šepala je okoli Zefke, jo otipavala in se smejala.

"Kje pa si staknila tele blatne vreče na rokah?"

"Na Dunaju, v Gradcu so takele rokavice najmodernejše; samo najelegantnejše dame jih nosijo."

"Glej no, torej si tudi ti že dama; povej, ali imaš take rokavice na rokah, kadar stranišče ribaš, kjer si za služkinjo?"

Zefkine sive oči so se stisnile, da so bile videti samo še kot drobna črtica. Toda že se je pomirila. Saj je prav zato prišla v domači kraj, da bi zbujala nevoščljivost in zavist.

"Saj pa sem tudi potrošila denarja, da sem si nakupila vse to."

"Tudi jaz hočem imeti tako obleko," je tožila Nežika.

"Kaj še, taka avša pa res ne boš; hočeš, da se ti bo vsa vas smejala?"

"Pokaži, krvave nohte imaš; si se udarila, ko si padla?" je sočutno vprašala Nežika, ko je Zefka snela rokavico.

Zefka se je zasmejala: "Nee, manikirane nohte imam, frizer mi jih je namazal z rdečilom."

"Jej, pa to stane, ka-li? Na, sedi pa prigrizni malo. Jabolčnik imamo še, letošnjega."

Zefka je sedla.

"Seveda, trideset lir samo za enkrat."

"Pokaži!" Nežika se je ozrla še na svoje in jih brž skrila. "Pokaži, pokaži svoje roke," je hitela Zefka, ki je opazila Nežikino skrito kretnjo.

"Umazane, grde imam, ne pokažem."

"No, pokaži vendar!"

Pri šivalnem stroju je zapiskalo; bila je Manca. Zefka je stisnila majhne oči, zakaj slutila je, da bo Manca spet pičila tenko kot komar.

"Spomnila sem se, ko vidim tistele nohte, na našo sivko, kako obrušene parklje je imela, ubožica. Zdelo se je, da ima bosanske copate. Zadnjič, ko so jo vaša mati skozi trg gnali na sejem, so se ljudje ustavljali po ulici, gledali za njo in se režali; kar smilila se mi je. Kakor bi se hudobneži posmehovali vaši materi, se mi je zdelo. Zakaj če je imela tako preguljeno bluzo, da je bilo človeka sram ozreti se tja, vem, da ni bila ona kriva. Če je revščina pri hiši, bog pomagaj! Povej, si prinesla kotenine ali sukna za mater?"

Zefka je bila testeno bleda in si je na tihem mislila: čakaj, ti hinavka, raznesla bom po vasi, kako zanič kruh in jabolčnik imate pri hiši, da še Tabrižanov zlepa ne bo k vam! Naglo je vstala in v usta zmašila poslednji zalogaj prekajenega mesa.

"No, kam se ti tako mudi, poplakni še malo."

"Domov moram, klanjam se!"

"Nežika, prècej se vrni!" je na pragu zaklicala Manca, odšepala v hišo in si mela roke.

"Take avše pa še ne," je mrmrala.