Evropske volitve 2024 so vzdržljivostni test, ali etablirana politična sredina še zmore zaščititi liberalno demokracijo pred populističnim valom, preden bo še bolj erodirala od družbenih napetosti in kriz, ki zaznamujejo 21. stoletje. Politični insajderji in analitiki so si enotni, da bo prodor populizma — najodločneje iz skrajno desnih političnih leg, a nikakor ne samo od tam — določil novo politično geografijo EU.

Zato je za boljše razumevanje procesov — tudi v državah, kjer se je demokracija zdela tradicionalno trdna, živa in odporna pred ponovnim porastom avtoritarizma — treba ponoviti osnove. Kaj je v bistvu populizem?

Poziv k opolnomočenju

Spomnimo na to, kar je o populizmu zapisal pomembni teoretik, argentinski politolog Ernesto Laclau. Pod črto: populizem ni ideologija — kot ga marsikdaj napačno razumemo —, temveč je politična logika oz. strategija za pridobivanje in uporabo moči. Populizem lahko prevzame različne ideološke oblike, odvisno od potreb ter kraja in časa. Populizem je emocionalno nabit poziv k opolnomočenju ljudstva — nemočnih, zatiranih — proti delegitimirani oblasti, eliti.

Politični oder v mnogih državah nevarno prevzemajo tako imenovani 3P avtokrati. Kaj je 3P? Populizem, polarizacija, postresnica. To so temeljne prvine tehnologije obvladovanja političnega in simptom vdora, vrnitve avtoritarnosti v družbo.

O teoriji 3P piše Moisés Naím v knjigi Maščevanje moči: Kako avtokrati na novo izumljajo politiko 21. stoletja. Naím je nekdanji venezuelski minister za trgovino, izvršni direktor Svetovne banke, kasneje urednik revije Foreign Policy Magazine, ki je objavljal tudi v uglednih časnikih od FT prek Le Monda do Corriere della Sera. Preštudiral je najbolj čiste primere, kako populistični voditelji od Erdoğana mimo Orbána do Trumpa — ki svoj avtoritarizem sprva spretno maskirajo, skrivajo — zmagujejo na volitvah. Demokracije ne rušijo s silo, ampak subtilno, na volitvah kot temeljnim dejanjem demokracije, torej s posnemanjem pristopov liberalnega konsenza. Priročniki populizma svetujejo katastrofizem, prikazovanje družbenih razmer kot popoln razpad, kriminalizacijo medijev, opozicije, demontažo mehanizmov nadzora oblasti in sistema družbenih ravnotežij …

Ideološke preobleke

Ni dvoma, da je populizem, ki se v EU kamuflira v različne ideološke preobleke — največkrat v nacionalizem, suverenizem, iliberalizem, ponekod, a zaenkrat še redkeje, pa tudi v utopični (eko)socializem —, v porastu. Kot kažejo trenutna razmerja moči, mu na teh volitvah (še) ne bo uspelo prebiti blokad, ki ga držijo stran od oblasti.

A že čez pet let je lahko prepozno, če EU in države članice ne bodo sposobne iz političnih premikov samoreflektivno potegniti temeljnih spoznanj ter raziskati vzrokov in povodov, zakaj smo potonili tako globoko. Desetletje in pol kriz je po dolgem obdobju blagostanja, gospodarske rasti in vzdrževanja povojnega konsenza o socialni in pravni državi kot temeljih sodobne demokracije dokončno razgalilo disfunkcionalnosti, pomanjkljivosti EU. Ta je vse bolj samo še zveza držav, ustvarjenih za idealne ali vsaj za dobre čase. Solidarnost je v krizah razpadla. Dividende desetletij razcveta liberalne demokracije so pošle. Rezerv ni več. Počasno rušenje temeljnih pridobitev povojne Evrope — torej kakovostnih in dostopnih javnih storitev, predvsem zdravstva in šolstva ter osnovne infrastrukture socialne države — je ustvarilo novo množico razočaranih, jeznih, izgubljenih v prostoru in času, poražencev globalizacije, digitalizacije, tehnoloških revolucij in predvsem neoliberalnih reform. Te so načele konsenz o tem, da imajo več tisti, ki delajo več in bolje. In ki več znajo. Potrošništvo kot poligon zadovoljevanja osebne sreče in “pripada mi” sebičnosti so sesuli občutek za skupnost in za kolektiv(no). Instagramska kraljestva navidezne sreče so instantni, a kratkotrajni substitut za to, da so enakopravne možnosti za ustvarjanje pogojev za dostojno, dobro življenje danes pogosto samo še teorija ali spomin na nekoč konsistentne in delujoče, progresivne socialne politike.

Po privatizaciji zdravstva bo vse bolj na udaru teh silnic še šolstvo. Izobrazba je že ali bo postalo nova tržna dobrina? Stanovanja so marsikje po Evropi za mlade nedosegljiva, še posebej, če niso vključeni v igre prestolov malih kapitalistov in če ne postanejo rentniki iz družinskih donosov. Z vrtoglavim dvigovanjem cen nepremičnin v zadnjih letih se Slovenija približuje državam, kjer predvsem mlajše generacije izgubljajo tla pod nogami na poti v svetlo prihodnost. Sredinska politika zadnjih petnajstih do dvajsetih let, torej v času kriznih pretresov izgublja kompetenco sposobnega in spodobnega, pravičnega, učinkovitega, transparentnega upravljanja javnih zadev. Nove generacije potiska v objem lažnih prerokov sreče in populističnih prodajalcev megle. In ne samo njih, temveč tudi številne druge iz množice razočaranih, ki s(m)o jih pustili zadaj.

“Zgodovina poraza”

Ali kot je nedavno zapisal politolog Marko Lovec v Večeru: nezmožnost sredinske politike, da bi rešila probleme in našla odgovore, demotivira sredinske volivce in naplavlja skrajne alternative, ki poskušajo uničiti sisteme, ki družbo držijo skupaj: pluralizem mnenj, na dejstvih in znanju temelječo družbo, javne medije, neodvisne institucije … Pri tem jim pogosto pomagajo sile od zunaj, v okviru hibridnega delovanja.

To je okvir, v katerem je Evropa danes. Tukaj in zdaj. “Zgodovina populizma je zgodovina poraza”, piše v New York Timesu kolumnist David Brooks. Referira celo na Williama Jenningsa Bryana, čigar konvencijski govor leta 1896 — “Ne križajte človeštva na zlatem križu!” — je postal ena od referenčnih točk začetkov političnega populizma. Kasneje je na volitvah trikrat izgubil.

Glas za populiste je glas za počasno smrt evropske ideje. Edina realna alternativa je torej glasovati za proevropske, prodemokratične sile, četudi so v zadnjem času veliko zamočile. Ne moremo jim več zaupati na lepe oči, na kredit. Tega si ne zaslužijo več. Volitve, ki pomenijo ustavljanje populizma, so samo začetek, samo prvi korak. Bistveno je, da od politike zahtevamo bistveno več in bolje, bolj pošteno, zaupanja vredno. V nasprotnem primeru čez pet let populizma ne bo ustavil nihče več.