Avtobiografija Glej ga, Součka! legende slovenskega teatra Jurija Součka (1929–2024) ni samo kronologija skoraj stoletja — od okupirane Ljubljane do gledališča, radia in televizije —, ampak tudi prostora med Dramo SNG in Kodeljevim. Tu vmes je okrogloličen fant iz češke delavske družine, ki je tekoče bral že v vrtcu, že od nekdaj recitiral in pozneje tudi interpretiral. Najprej na majhnih in improviziranih odrih, po igralski akademiji pa skoraj štirideset let v Drami. Pa tudi na Radiu in Televiziji.
Součkova smrt januarja letos je prehitela izid knjige, ki je izšla pri Beletrini. Uredila sta jo Ana Ivančič in Urban Vouk.
Souček je ustvaril okoli 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Najširše občinstvo ga je dokončno posvojilo s sinhronizacijo risank, kot so bile nepozabne Pipi in Melkijad, Čebelica Maja in Palček Smuk. Leta 1961 je prejel nagrado festivala Sterijino pozorje za vlogo Kreona v Smoletovi Antigoni, nato pa še Borštnikov prstan (1994), viktorja za življenjsko delo (2005), Ježkovo nagrado (2018) in nagrado zlati glas Združenja dramskih umetnikov Slovenije (2019).
Glej ga, Součka!
Z Mileno sem počitnikovanje na Iloviku zamenjal z bližnjim otokom Olibom. Prišel sem v hišo, ki je bila Mileni, ko je prvič dopustovala na Olibu, ponujena v tridesetletni neprofitni najem od domačina, seveda čisto po naključju. Namesto ob dveh popoldan se je ob dveh zjutraj vkrcala na ladjo, ki naj bi jo odpeljala na otok Unije, pristala pa je na Olibu.
“Kad stižemo na Unije?”
“Gospođo, ovaj brod vam ne ide za Unije, ovaj brod ide za Olib.”
Bilo ji je v hipu všeč, celo tako zelo, da jo je nekaj dni po pristanku domačin Vinko na plaži vprašal, ali bi jo zanimalo na Olibu imeti hišo, češ da sam živi v Združenih državah Amerike in da bi rad nekomu svojo dediščino oddal v dolgoročni najem. Z igralko, pesnico in pisateljico Berto Bojetu, s katero sta takrat prijateljevali in skupaj prišli na otok, sta pritrdili in podrtijo začeli urejati, vendar si je Milena želela čisto svojo hišo. Vinkov brat Franko je imel še eno nepremičnino, ki bi ji težko rekli hiša, saj je bila dobesedno razvalina. To so bili štirje zidovi brez strehe, oken in vrat, na sredini je rasla figa. Milena pravi, da ne ve, ali je bila zaradi tega pogumna ali neumna, vendar je ponujeno sprejela in razvalino začela obnavljati.
A obnavljati hišo na otoku ni hec. Za vsako deščico, vijak in opeko moraš na celino. Mileni je v spominu najbolj ostal dan, ko so v zaledju Zadra nabavili ves gradbeni material, potreben za obnovo, ki se ga je nabralo za cel tovornjak. S kapitanom ladje so se pred tem posebej dogovorili za datum prevoza na otok, a tistega dne si je kapitan naenkrat premislil, češ da je tovor na ladji že pretežak. “Ne može,” je rekel in obupano Mileno pustil tam, skupaj z jeznim šoferjem kamiona, ki je na pomol raztovoril ves gradbeni material. A kapitanu se je naposled le zasmilila, saj se je dvajset minut pred izplutjem premislil in odločil, da “može”. Vsi, ki so takrat hodili tam mimo, so priskočili na pomoč, da so na ladjo v rekordnem času zložili ves material.
Ko sem se pozneje ločil od Andreje in se Mileni pridružil na Olibu, je bila hiša že pod streho, imela je večino oken in vrata, ponekod pa samo zaveso namesto vratc. Imela je najosnovnejše, a je bila še vedno brez električne napeljave in tekoče vode. Sprva se mi je to zdelo romantično, pomagali smo si s svečami in petrolejkami, a sčasoma je za dobrote, ki smo jih s celine prinašali za številna druženja na otoku, vse bolj manjkal hladilnik. Odločili smo se, da končno napeljemo nadomestno električno napeljavo. Pri tem je izdatno pomagal prijatelj in tenorist Jure Kušar, ki smo ga klicali Kušarotti ter občudovali njegove spretne roke. Kable in ves elektromaterial smo morali nekako pritovoriti na otok. Na pot smo se odpravili z avtomobilom, natovorjeni do zadnjega kotička. Na meji nas je ustavil carinik in vprašal, ali imamo kaj za prijaviti.
“Nič,” praviva.
“Kako ništa, ovdje muha ne može da proleti?!”
Zapeljeva na stran. V tistem se je Milena ustrašila, da bi kuža, ki se je vozil z nama, v tistem, ko bo mož postave odprl vrata, zbežal iz avtomobila, zato se je zrinila predenj in se ritensko zaletavala vanj. Jaz pa sem se spomnil, da imam nož, s katerimi bi carinik lažje odprl in preveril natlačene škatle, zato sem mu ga pomolil pred nos. Carinik je znorel, naj ne opletam z nožem in naj ga hitro pospravim. Narobe obrnjeno dimniško kapo v prtljažniku je zamenjal za posodo za podpeko in zaključil, da ne prevažava nič spornega.
“Samo prolazite, da vas više ne gledam,” sikne.
Ko sva že mislila, da je vsega konec, so ustavili še Kušarottija, ki je vozil za nama. Skrben pregled vozila je razkril pršut in salame, ki smo jih zavite v cunje in stlačene v potovalko vozili čez mejo. Kaj je to, ga sitno vpraša.
“Pa gladan sam, moram nešto da jedem,” nedolžno pravi Jure.
Na Olibu se je jedlo same dobrote in otoško družabno življenje je bilo res pestro. Za vse obiske je veljalo osnovno pravilo: kdorkoli je k nam na obisk prišel z otoka, je moral s sabo prinesti kanister vode, saj je pomivanje posode brez tekoče vode, ko imaš na obisku ducat ljudi, kar zalogaj. Kdorkoli je k nam na obisk prišel iz “civilizacije”, to je pomenilo z jadrnico ali motorno jahto, pa je moral prinesti deset litrov cvička. Obiski so bili kljub tema pogojema številni in pogosti.
Včasih so se pri nas oglasili meni neznani ljudje, ki so me prepoznali s televizije. “Glej ga, Součka!” in že so bili na našem dvorišču. Hčerka Hana je iz kuhinje zakričala: “Ali kaj narežem?”
“Reži,” smo rekli, če so bili obiskovalci poznani. Vedno smo postregli vsaj pršut.
Naša vrata so bila vedno odprta. Prijatelj pater Vid je nekoč sramežljivo in zadržano vprašal, ali se lahko zvečer oglasi. Tistega večera smo njegovo zadržanost razumeli, saj je s seboj pripeljal še dva ducata otrok, ki so bili z njim v koloniji. Enkrat so se prijatelji iz Ljubljane k nam najavili na slavnostno večerjo. Ves dan smo se pripravljali nanjo, kuhal sem golaž iz treh vrst mesa: kunca, junčevine in jagnjetine. Na zadnjem kopanju pred večerjo te prijatelje srečamo na plaži, povem jim, kaj bo na meniju, oni pa, da so po novem vegetarijanci. Milena je v paniki začela spreminjati jedilnik. Mesni golaž je želela nadomestiti s testeninami s školjkami. Hitro se je šla potapljat in iz mivke nabirati školjke lepotke. V pesku so te školjke vidne po dveh luknjicah, za vsako se je treba najmanj dvakrat potopiti, da pesek razkoplješ in školjko dobiš ven. Če jih hočeš nabrati za dobro večerjo s testeninami, se moraš potopiti res velikokrat. Potem jih je treba še namočiti v vodi, da gre pesek ven, in jih očistiti. Skratka, od takrat več ne strežemo vegetarijancem!
Taf-taf
Ko smo si želeli malo miru in samote, smo z barko Taf-taf, ki smo jo imeli privezano v otoškem pristanišču, odpluli po bližnjih otokih vse tja do Kornatov. Pod vodo sem nalovil rib in hobotnic, kasneje, ko sam nisem zmogel več, sem lova na hobotnice priučil Mileno. Upam, da je v tem lepem olibskem akvatoriju, kjer voda ni globoka, dno pa peščeno, še kakšna ostala. Zanimivo, da domačini niso vešči ribiči, temveč bolj poljedelci in drvarji.
Olib je nizek otok, a zelo zelen in bogat z gozdovi črnike. To je zelo dober les za kurjavo. Videli smo, kako domačini sekajo gozdove in prodajajo hlodovino. V starih časih so pridelovali tudi dobro vino in delali odličen sir iz ovčjega mleka. Opazili smo tudi, da se domačini razlikujejo med seboj, eni so visoki in vitki, drugi pa nizke rasti in čokati. Visokorasli naj bi izhajali z dalmatinskega zaledja, iz okolice izvira reke Cetinje, druga veja pa naj bi bila iz italijanske Kalabrije. Upam si trditi, da se med seboj ne mešajo v zakone. Vsak se bolj drži med svojimi. Nihče pa ni kaj prida ribič ali morjeplovec. To dokazuje otoška legenda, ki pravi, da sta nekoč dva domačina želela s čolnom na vesla do Benetk, bilo je megleno, veslala sta vso noč, ko se je zdanilo, sta pogledata okrog sebe in rekla: “Ulbo e Venezia – poca differenza.” Pri čemer sta se menda pozabila odvezati s pomola in sta veslala na mestu.
Naša prva soseda na Olibu je bila hrvaška igralka Ana Karić, ki sta jo vsako poletje obiskovala Robert Waltl in Ivica Buljan, režiserja in ustanovitelja Mini teatra. Veliko smo se družili, Milena se je z Robijem poznala že od prej. Vsako leto se je morala pripraviti tradicionalna gala večerja, ki je zahtevala resne in temeljite predpriprave, vsebovala je tudi kulturni program. Jaz sem ponavadi recitiral, Milena je pela.
V posebnem spominu nam je vsem ostal večer, ki smo ga na pobudo Robija in Ivice pripravili v čast Ani, ko je na Puljskem filmskem festivalu prejela zlato areno za vlogo v filmu Nočne ladje, kjer je z Racem zaigrala zadnjo ljubezen. Po nagrado se je odpravila kar z Oliba, z ladjo do Pule in nazaj. Medtem ko smo jo čakali, sta se Robi in Ivica domislila posebne dobrodošlice za proslavitev njenega uspeha. Milena se je oblekla v najlepšo poletno obleko, ki jo je imela s seboj, jaz sem se tudi napravil kar se da pražnje, sosedo Zagrebčanko Bebo smo močno našminkali in kostumirali tako, da je kar najbolj spominjala na Madame Lysianne iz romana Querelle iz Bresta Jeana Geneta. Tako napravljeni smo se poskrili po sobah in ko se je Ana vrnila na otok z nagrado, smo jo presenetili. Milena je zapela arijo Casta Diva iz opere Norma, pri čemer ji je Robert za glavo molil prenosnik s posneto glasbo, na katero se je lahko opirala. Jaz sem odrecitiral, medtem ko je Beba, ki sploh ni igralka ali kaj podobnega, po svojih najboljših močeh uprizorila monolog Madame Lysianne, ki ga je Ana dobro poznala, saj ga je tolmačila na otvoritvi Mini teatra, ko se je ta z Ljubljanskega gradu preselil na zdajšnjo lokacijo na Križevniški. Ta trenutek slavja na Olibu, s kuliso večernega sonca, ki je tonilo v morje, se nam je vsem za vedno vtisnil v srce.
“Na Olibu koliba,/iznad koje sunce sja,/na Olibu koliba,/u njoj samo ti i ja.”
Prva klasa
Po nekaj letih na svobodi sem se vrnil nazaj v službo v Dramo. Ni šlo brez zapletov. Vzeli so me nazaj, ampak kot bi bil brez preteklosti. Uvrstili so me v začetni plačni razred, dokler se na nekem sestanku zame ni zavzel kolega Dare Valič. Sprožil je, da so mi priznali delovno dobo in osvojene nagrade, da sem se kasneje sploh lahko upokojil. Dareta sem zasedel skupaj z Zvezdano Mlakar v svoji režiji predstave Triko Milana Jesiha, ki smo jo igrali v Mali Drami. V tem obdobju je bilo še nekaj predstav, ki jih hranim v lepem spominu, na primer Feydeaujeva Barillonova poroka, Kesselringova igra Arzenik in stare čipke pa Shakespearov Timon Atenski. Najbolj se spomnim priprave na penzijo, ko sem lahko odigral vlogo upokojenca v komediji Prva klasa Alda Nicolaja. S tem italijanskim avtorjem je imel Boris Kobal težke čase. Če bi res hoteli z isto strogostjo obravnavati vse goljufije, ukradene glasbene ideje ali prepisane režiserske kraje kompletnih predstav in prerisanih scen naših scenografov, kot smo jo v tem primeru, bi imeli kar lepo število zamer in celo tožb.
Komedijo Prva klasa smo skupaj z Ivo Zupančič in Danilom Benedičičem radi in veliko igrali. Najprej v Mali Drami pod taktirko Jožeta Babiča, kasneje pa, že zares upokojeni, smo predstavo obnovili v spomin na Jožeta in jo pod imenom Stara garda igrali v Teatru Komedija BTC, današnjem Siti teatru. Veliko smo tudi gostovali po Sloveniji in zgodile so se posrečene prigode. Na primer takrat, ko smo se s predstavo mudili v Dobrovniku v Prekmurju in se pred nastopom okrepčali v gostilni Pri Lujzi, kjer strežejo odlično hrano. Na stenskem meniju je pod bogračem, svinjsko pečenko, krvavicami, pečenicami in vsem drugim pisalo: “Nudimo črve”. Kakšne črve? Izkazalo se je, da so to črvi za ribolov v bližnjem Bukovniškem jezeru. Na podlagi tega je med nami krožila šala: “Bomo danes jedli črve?”