Pred dnevi je umrla Gloria Steinem, ena ključnih personifikacij drugega vala zahodnega belega feminizma. Ob njeni smrti je Katherine Q. Seelye v New York Timesu zapisala, da je bila Gloria Steinem “ženska, ki je milijonom žensk pomagala razviti občutek lastne vrednosti in doseči določeno mero enakosti doma, na delovnem mestu in nasploh v družbi” in “pomagala uvesti korenite spremembe v praktično vse vidike ameriškega življenja — od sejne sobe in sodne dvorane do kuhinje in spalnice”. Umrla je v 93. letu starosti v svojem domu na Manhattnu.

Spremembe položaja ženske v ameriški družbi, ki sta jih drugi val feminizma in Steinemova — vsaj pri njej bi morala biti svojilna oblika “Steinemova” neproblematična, saj ni nikoli pripadala nobenemu moškemu oz. ni nikoli bila podaljšek nobenega moškega, ne očeta ne kogarkoli drugega — so bile velike. Ker kot je sama rekla: “Ko smo začele, izraza za spolno nadlegovanje sploh še ni bilo. Temu se je preprosto reklo življenje.”

Moški šovinizem

Od 60. let 20. stoletja do danes se je položaj žensk nedvomno zelo spremenil ne samo v ameriški družbi, ampak v zahodnih družbah nasploh. Na Zahodu resda tudi po zaslugi feminizma, na Vzhodu pa po zaslugi socializma, v katerem je bila emancipacija žensk neizogibna nuja. Če so bile v 60. letih zahteve po enakem dostopu žensk do (najboljše) izobrazbe, resnih profesionalnih karier, vodilnih, tudi najvišjih položajev in seveda do najvišjih plač praviloma razumljene kot neresne in pretirane — ali celo histerične —, je nasprotovanje tem zahtevam danes razumljeno kot družbeno nesprejemljiv in obsojanja vreden moški šovinizem.

Tu gre nedvomno za velike, celo radikalne družbene spremembe. Gloria Steinem, ki se je sama opredeljevala kot interpretka družbenih sprememb, je odigrala pomembno vlogo in se zapisala med pomembne zgodovinske osebnosti druge polovice 20. stoletja.

V praksi bore malo

Vendar je treba jasno zapisati: gre za družbene spremembe, od katerih ima večina žensk v praksi — ne samo v ZDA, ampak tudi na Zahodu in na svetu nasploh — v praksi bore malo. Gre samo za spremembo na deklarativni ravni. Na ravni ideologije. In na nekaterih koncih sveta morda tudi hegemonije. Ne pa za spremembo v praktičnem življenju.

Veliko žensk je še danes v ZDA in na Zahodu za isto delo plačanih manj kot moški. Večina je še danes bolj izpostavljena eksploataciji kot moški. In za vso to večino žensk našega planeta so družbene spremembe, h katerim je prispevala Glorija Steinem, praktično nične.

Za Glorio Steinem — tako kot za večino uspešnih zahodnih belih feministk — pa to ni veljalo. Za njih je feminizem bil način izboljšanja družbenega položaja. Način vertikalne družbene mobilnosti. Steinemova je navsezadnje umrla v svojem stanovanju na Manhattnu. Ki prav gotovo ni bilo koča. Njeni življenjski partnerji so pripadali ameriški družbeni eliti. Sodili so med najpomembnejše, najmočnejše, najbogatejše in/ali najvplivnejše Američane.

Brez dvoma: Steinemovi je osebno uspela radikalna družbena sprememba. Uspel ji je prodor v ameriško vladajočo elito. V ameriški vladajoči razred. (Čeprav same sebe ni razumela tako.) Živela je, kot poroča New York Times, bleščeče družabno življenje. Nosila je izbrana oblačila. Bila je šarmantna, vidno bogata in pametna pripadnica ameriške vladajoče elite. Izobražena všečna dama. Kot recimo Hilary Clinton. Le da je bila bolj čedna in privlačna.

“Besna kot hudič”

Drugi val zahodnega feminizma pa večini Američank in Zahodnjakinj ni prinesel takih izboljšav. Kaj šele večini žensk nasploh. Steinemova se je neuspeha zahodnega feminizma zavedala, saj je povedala: “Ponosna sem in hkrati besna kot hudič. Še vedno se ukvarjamo z istimi problemi.”

Tako kot zahodni beli feminizem nasploh tudi Steinemova ni razumela, da feminizem, kot so si ga feministke, ne more odpraviti problemov. To pa zato, ker bi bila za rešitev teh problemov potrebna radikalna sprememba tipa družbe, v kateri živimo. Ni razumela, da problemov, vezanih na podrejeni položaj in eksploatacijo žensk, v sodobnih zahodnih kapitalističnih potrošniških družbah ni mogoče rešiti. In to kljub temu, da feminizem nekaterim ženskam omogoči prodor med pomembne, močne, bogate in vladajoče.

Genderizirana družba

Sodobne zahodne družbe imajo več osi, ki strukturno generirajo podrejeni položaj večine žensk. Dve sta ključni.

Prvo predstavlja dejstvo, da so to genderizirane družbe. To so družbe, v katerih se moškim in ženskim telesom pripisujejo različne družbene usode. Različne sposobnosti. Različne zmožnosti. Itd. V teh družbah je na delu tako imenovana bio-logika, po kateri se vsaki biološki razliki pripiše nujnost različne družbene usode. In obratno. Zahodne družbe so na praktično enak način genderizirane že vso znano zgodovino od antike naprej. Zaradi tega je na Zahodu nastala ideja univerzalnega patriarhata. Ta sicer ne ustreza dejanskemu položaju žensk v vseh družbah — precej neevropskih družb namreč dokazuje, da patriarhat ni univerzalen —, je pa res, da je univerzalni patriarhat značilen za praktično vso znano zgodovino zahodnih družb.

Družbena usoda

Danes je jasno, da zahodne družbe zaradi svoje genderiziranosti in bio-logike ne morejo biti prostor, ki bi omogočal osvoboditev žensk. Ženske so po svojem telesnem ustroju drugačne od moških. Zato jih čaka drugačna družbena usoda kot moške. Zahodni feminizem — vključno s Steinemovo — je to sicer razumel, ni pa razumel nečesa drugega: namreč, da je ženska zahteva za dostop do istega družbenega položaja, kot ga imajo moški, v praksi priznavanje moške nadvlade. Njena reprodukcija. In na tej točki se je zahodni beli feminizem oz. drugi val feminizma dejansko prelevil v silo reproduciranja nadrejenega položaja moških. Vsaka ideja, da “ženske morajo dobiti to, kar moški že imajo”, moške konstituira kot privilegirane. Superiorne. Nadrejene. Itd.

Vendar niso vse družbe genderizirane. Tudi ni povsod na delu bio-logika. Prav družbe, ki ne poznajo genderizacije in bio-logike, so družbe, v katerih bi bila enakost obeh spolov sploh mogoča. Nekatere antropologinje poročajo, da so te družbe v Afriki že obstajale.

Eksploatacija večine s strani manjšine

Druga ključna os, ki v sodobnih zahodnih družbah reproducira podrejeni položaj žensk, pa je dejstvo, da so to kapitalistične potrošniške družbe. Kapitalizem kot družbeni ustroj temelji na eksploataciji večine s strani manjšine. Ta manjšina je bila v zahodni zgodovini zaradi že omenjene genderizacije praviloma moška. Eksploatirane večine pa danes niso samo ženske, kot je napačno poudarjal zahodni feminizem. Del te večine je tudi večina moških. In to dejstvo je zahodni beli feminizem spregledal.

Spregledal pa je tudi dejstvo, da je v zahodnih kapitalističnih družbah na poseben način eksploatiran tudi vladajoči razred. O tem sta pisala že Marx in Althusser. Toda te eksploatacije zahodni beli feminizem ne vidi in ne razume. Vzpon žensk na vladajoče položaje, torej na položaje z več ugleda, denarja, moči in podobno, je za feminizem osvoboditev žensk.

To ni osvoboditev

A v resnici tu ne gre za osvoboditev. Ampak za novo zgodovinsko obliko podrejenosti žensk. Sodobni kapitalizem res omogoča ženskam poklicne kariere. A to ni osvoboditev. Ampak strukturni način izkoriščanja ženskega fizičnega in umskega dela. Sodobni kapitalizem vsaj v zahodnih družbah plačuje žensko delo bolje, kot ga je plačeval nekoč. A to počne samo zato, da ženske skozi njihov zaslužek vključi v potrošništvo kot nujni strukturni vidik reprodukcije svojega načina eksploatacije. Kar zahodni beli feminizem vidi kot osvoboditev žensk, je samo nova oblika podreditve. Ki je v primerjavi s prejšnjimi oblikami izkoriščanja žensk res drugačna. In ženskam tudi bolj všečna. To morda res prinaša nekatera izboljšanja družbenega položaja žensk. Vendar še vedno vključuje njihovo strukturno eksploatacijo. Danes kot delavk in kot potrošnic.

Da ima ženska svojo kariero, denar, svojo ekonomsko neodvisnost od moškega, ni osvoboditev. Je nova oblika podreditve. Ne podreditve moškemu. Ampak kapitalu. Tistemu kapitalu, ki so mu podrejeni in s strani katerega so izkoriščani tudi moški. Tudi vladajoči. Tudi tisti, v katerih zahodne bele feministke vidijo model svoje osvoboditve.

Lahko se sicer strinjamo še z eno izjavo Glorie Steinem: “Resnica vas bo osvobodila, ampak najprej vas bo razjezila.” S to pripombo, seveda, da do zgoraj opisane resnice o navidezni osvoboditvi žensk, kot si jo je predstavljal drugi val feminizma, niti zahodni beli feminizem niti Steinemova sama sploh nista prišla. Zato ju tudi razjeziti ni mogla.

Mene pa je resnica razjezila. In to že večkrat.