Kar poslušamo v znova oživljeni razpravi o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, so že znani in slišani argumenti za zakon na eni strani in proti zakonu na drugi. Simptomatično je, da obe strani sovpadata s politično delitvijo na desnico in (domnevno) levico. Desnica predlog zakona tako kot prvič zavrača, (domnevna) levica pa ga enako podpira. Skratka, spet je na delu politična delitev političnega prostora. In volilnega telesa.Tudi tokrat ni mogoče depolitizirati razprave. Ker služi kulturnemu boju med (domnevno) levico in desnico. Obe sta vkopani v svoje politične jarke. Iz katerih si pošiljata občasne salve sovraštva. Desnica bolj pogosto kot (domnevna) levica.

Že znani argumenti

Že znano situacijo pa komentatorji poskušajo z argumenti in protiargumenti spraviti v okvir strokovne razprave. A neuspešno. In čeprav je ta neuspeh za marsikoga dokaz nedemokratičnosti politične kulture, v resnici ni tako. Razlika, ki je v razpravi o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni mogoče odpraviti, nima ničesar opraviti s politično kulturo. Ampak izhaja iz neke druge osnove. Ki se ji reče kozmološka nekompatibilnost dveh v Sloveniji osnovnih, ključnih kozmologij: katoliške in nekatoliške. Katoliška je, kot se spodobi, tista politično desna. Nekatoliška pa tista (domnevno) leva.

Obe kozmologiji govorita o človeku. O človečnosti. O človekovi svobodi. O skrbi za človeka. Itd. Iz česar bi zlahka potegnili sklep, da gre za dve enako zmotni in enako netolerantni, izključujoči se ideološki poziciji.

A čeprav na prvi pogled to drži, je tudi ta sklep napačen. Ker če kje, obstaja ključna razlika med obema kozmološkima pozicijama prav pri tolerantnosti in izključujočnosti. In pri tem katoliška kozmološka pozicija krepko prekaša tisto nekatoliško.

Podrejenost Bogu

Ko gre za vprašanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je katoliška kozmološka pozicija ne samo zadrta, ampak tudi imperialna. Zadrta v smislu, da ne odstopa od dogme o svetosti življenja. Ki ga človek nikoli in nikdar ne sme ogrožati. Kaj šele ogroziti. A ne zato, ker bi bilo človekovo življenje v tej poziciji tako zelo vredno. Ampak zato, ker se z odločitvijo o končanju lastnega življenja človek postavlja nad Boga. Posega v red, kot ga je postavil Bog. Se zoperstavlja božji volji. In svoj, človeški interes postavlja nad božjo voljo. Nad božji red.

To pa je nedopustno. Katoliška kozmologija izhaja iz konstitutivne podrejenosti človeka Bogu. Človek mora vedeti, kje mu je mesto. Namreč pod Bogom. In človek mora vedeti, čému mora služiti njegovo delovanje. Namreč ohranjanju in branjenju božjega reda.

V tej luči je jasno, zakaj mora človek biti in ostati podrejen božji volji. In božjemu redu. In zakaj človek v resnici nič več ne velja takoj, ko ne deluje skladno z božjimi zakoni. In božjim ustrojem sveta.

Primerjava s splavom

Problem, ki ga odpira zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je identičen problemu pravice do svobodnega odločanja o rojevanju otrok. Iz permanentnega pritiska, da bi ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok — ki je zapisana v ustavo že iz časov socializma —, smo se naučili, za kaj pri celi stvari gre. Gre za to, da je že življenje zarodka sveto. Da je zarodek živ človek od trenutka spočetja. In da niti lastnega življenja, ki in kot ga je ustvaril Bog, človek sam ne sme prekiniti. Tudi če nosečnost in porod ogrožata mater. Ker če bosta nosečnica ali porodnica nastradali, morda celo umrli, je to del božjega načrta. Del božjega reda. Ki je človeku nedojemljiv. In v katerega človek ne sme niti dvomiti, kaj šele, da bi se mu zoperstavljal. Tudi če bi (si) s tem rešil življenje. Ohraniti življenje zarodka je pomembneje ohraniti kot življenje matere. Ne zato, ker bi bil eno življenje vredno več kot drugo. Ampak zato, ker je takšna božja volja. Ki jo človek mora spoštovati. In ubogati.

“Nezadovoljni pubertetnik”

In tako kot pravica do splava postavlja človeka — ali še bolj grozno: mater — nad boga, ideja o prostovoljnem končanju življenja počne isto. Misel, da je človek nad Bogom, slovenske desničarske katolike navdaja z gnevom in grozo. Posledica tega so netočne, celo smešne in komične argumentacije. Takšen je bil argument ene od zvezdnic slovenske desnice, ki ne zamuja priložnosti, da pove kakšno neumnost. Tokrat je prispevala ugotovitev, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pripeljal do tega, da bo tudi pubertetnik, ki ni zadovoljen sam s seboj, lahko zahteval pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ni sicer jasno, kakšno zvezo ima ta sklep s tem, da bo predlagani zakon to pomoč omogočal samo neozdravljivo bolnim, ki hudo trpijo. Je nezadovoljen pubertetnik neozdravljivo bolan človek, ki trpi neznosne bolečine? Od kdaj je to eno in isto?

Radikalna sprememba vrednot

Logika in argumentacijska korektnost nikoli nista bili odliki tistih, ki prakticirajo katoliško kozmologijo. Oni govorijo iz gneva. In iz strahu. Iz strahu, ki so ga v tokratni debati celo pravilno poimenovali: gre za strah pred radikalno spremembo vrednot. Tega sicer niso prav opisali. Če gledamo na stvar iz zornega kota odnosa med človekom in Bogom, gre res za radikalni premik. To je sprememba, ki človeka in njegovo voljo postavlja nad Boga. In božjo voljo. Iz zornega kota katoliške kozmologije je to radikalni premik. Ki se ga tisti, ki to kozmologijo prakticirajo kozmologijo, lahko upravičeno bojijo. Gre namreč za konec urejenega sveta. Za konec Reda v človeški eksistenci. Za to, da bo božji red nadomeščen z neredom. S kaosom.

Strah pred kaosom

Strah pred takim kaosom je za tiste, ki prakticirajo katoliško kozmologijo, razumljiv. Zanje je to realen, oprijemljiv strah. Pred katerim se branijo tako, da svojo kozmologijo vsiljujejo tudi tistim, ki niso katoliki. Ki te kozmologije ne prakticirajo. Da bi se ubranili pred lastnimi strahovi, jo vsiljujejo vsem. Vsi bi morali živeti po njihovi kozmologiji. Kar pa ni samo netolerantnost. Ampak nasilje.

V tem je katoliška kozmologija radikalno drugačna od nekatoliške. Nekatoliška samo uvaja možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Te prakse ne zapoveduje. Niti je ne vsiljuje vsem. In ker jo samo zagovarja, ne pa vsiljuje vsem kot obligacijo, jo je treba zagovarjati. In izbrati. Ali drugače povedano: ker je manj totalitarna kot katoliška kozmologija.