Večkrat sem že napisala, da so državne proslave v vseh Janševih vladah ideološko bojišče. Proslave so prostor sistematične delitve državljanov in državljank, ki se dogaja pod okriljem leporečja o enotnosti. So pa tudi prostor še dveh problematičnih praks: manifestacija totalitarnih, praviloma stalinističnih praks in potvarjanje zgodovine. Ideološki boj. Ena od Janševih najbolj priljubljenih dejavnosti. Že od leta 1991.

Tako je bilo tudi na zadnjih dveh proslavah. O proslavi v Kopru ni treba izgubljati veliko besed, saj je bilo o tem že vse napisano. V primerjavi s koprsko proslavo pa se je zdela murskosoboška ob dnevu reformacije naravnost benigna. Janše ni bilo nikjer. Navzoča je bila tudi predsednica. Slavnostna govornica je bila Ignacija Fridl Jarc. Navidez nič pretresljivega. Nihče ni žvižgal. Izgredov ni bilo.

Govorilo, trobilo

Zato bi se komu lahko zdelo, da ta proslava ni bila del Janševega ideološkega boja. Toda to je bil le videz. Kajti v resnici je za tem videzom potekal javni izgred. Katerega glavna akterka je bila Ignacija Fridl Jarc. Kdo pa drug. Ignacija Fridl Jarc je bistvu samo Janševa odposlanka. Nekakšno njegovo govorilo. Ali trobilo. V vseh teh desetletjih smo se že navadili, da če se mu priložnost ne zdi dovolj pomembna, da bi se v ideološki boj odpravil sam, ali če je stvar rizična, tja pač pošlje svoje sle. Svoja govorila. Ki so dovolj neumna, da na to igro pristanejo. Hvaležna, da jim je dal priložnost. Celo počaščena. Zato na proslavi povedo, kar je Janša hotel. Zahteval. Zaukazal. In odobril.

Izgred  

Bistvo izgreda, ki ga je na proslavi ob dnevu reformacije izvedla Fridl Jarčeva, je bila njena predstavitev pomena krščanstva za slovensko duhovno življenje in slovensko književnost. Po mnenju ministrice za kulturo je bila ta vloga ključna. Odločilna. Tako zelo, da je povedala — dobesedno — da je “ob tej tradiciji […] neodgovorno načrtovati, da bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture in pri tem upali, da se bo v našem času bujno razcvetela in rodila obilne sadove”.

Lahko si samo predstavljam, kako so verni katoličani ob njenem govoru uživali. In kimali. In triumfirali. In kako je velik del Slovencev zehal. In zamenjal kanal na televiziji. Absolutna večina pa ni niti zaznala, kakšno gnilo jajce jim je Fridl Jarčeva podtaknila. Vedé podtaknila. Zavestno. Z namenom. Kot se za Janševo odposlanko spodobi.

Potvarjanje zgodovine

To gnilo jajce je bilo najprej potvarjanje zgodovine. Potvarjanje vloge krščanstva pri oblikovanju zavesti Slovencev. Glede tega so zgodovinska dejstva jasna. In bistveno bolj kompleksna. Naši zgodnji predniki so se krščanstvu upirali. Upirali pa so se tudi dajatvam, ki so jih morali plačevati katoliški cerkvi. Zavest Slovencev se je oblikovala v odnosom proti krščanstvu. Ne skupaj z njim.

Isto velja tudi za književnost. Fridl Jarčeva gotovo ve, da je prav katoliška cerkev — ki naj bi bila tako zelo konstitutivna za duhovno življenje in književnost Slovencev — med protireformacijo sredi Ljubljane skurila za nekaj vozov protestantskih knjig. V slovenščini. Katoliška cerkev se je tudi takrat šla ideološko vojno. Vojno proti protestantom. Ki so bili neverniki. Tako, kot se gre ideološko vojno danes. Spet proti ideološkim sovražnikom. Ki so kot takrat neverniki.

Cerkev in država

Na tokratni proslavi nam je bilo sicer prihranjeno slavljenje teh požigalcev. Tako daleč Janša tokrat ni več šel. Je pa šel naprej v smeri povezovanja svoje politike s katoliško cerkvijo. V povezovanju cerkve in države. V tokratnem vladnem mandatu gre dlje, kot se je v to spuščal v prejšnjih mandatih. Prej je dal vedeti, da vodi politiko v skladu s katoliško cerkvijo. In da ta stoji za njim. Mu krije hrbet. Vendar te povezave ni obelodanjal tako evidentno kot v tem mandatu. Ni javno govoril o duhovnikih, ki skrbijo za “naše duše”. In tudi govorjenje o sekanju krščanskih korenin slovenske kulture nam je bilo prihranjeno.

Zdaj pa ni tako. Janša zdaj javno in vidno povezuje delovanje in ukrepe svoje vlade s katoliško cerkvijo. To počne njegov minister za šolstvo. In to počne njegova ministrica za kulturo.

Blond politični program

Ob tem, kar je Fridl Jarčeva napleteničila o povezanosti slovenske kulture in književnosti s krščanstvom, ne moremo preprosto odmahniti z roko. Češ, ženska govori neumnosti, pa še blond je. Ne. Kar je Fridl Jarčeva povedala na proslavi, je treba brati kot politični program. Citirani stavek o sekanju krščanskih korenin slovenske kulture je vojna napoved. Vojna napoved sekanju krščanskih korenin slovenske kulture. Tistim, ki jih hočejo sekati. Bojim pa se tudi, da je to vojna napoved zmanjševanja sredstev za vsakogar, ki v kulturni sferi ne bo afirmiral “krščanskih korenin slovenske kulture”. Torej vse tistim institucijam in posameznikom, ki ne bodo delovali dovolj krščansko. Nekrščanska kultura naj se skratka pazi.

Kdo seka?

Toda to je samo prvi del zgodbe. Drugi del pa je vprašanje, kdo so tisti, ki “sekamo” ali “bomo sekali” krščanske korenine slovenske kulture?

S trditvijo v 1. osebi, “da bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture”, Ignacija Fridl Jarc ni mislila, da vlada sama načrtuje te aktivnosti. Kdo so/smo torej tisti “bomo”, pred katerimi je ministrica v govoru širila strah?

Iz povedanega sledi, da smo to vsi. Vsi Slovenci in Slovenke, ki ne stojimo dovolj trdno, odločno, patriotsko na branikih slovenske krščanske kulture. Vsi, ki dopuščamo slovensko nekrščansko kulturo. Jo s tem omogočamo. Jo celo kupujemo kot knjige. Ali gledamo na odrih. Ali v televizijskih oddajah. Tisti, ki “bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture”, smo torej vsi tisti, ki se navdušujemo nad nekrščansko kulturo in umetnostjo. Ki jo uporabljamo. Dopuščamo. In financiramo.

Vsem nam je Fridl Jarčeva napovedala boj. Očitno je prišel čas, ko bo dovoljena, dopustna, prakticirana in financirana samo kultura, ki bo imela jasne in močne krščanske korenine. Torej krščanska slovenska kultura. Nekakšna verska blaznost.

Ukinjanje ustavno zagotovljene ločitve cerkve od države je z govorom Fridl Jarčeve postalo uradna, javno izrečena politika vlade. Ne da Janša tega ni počel že v prejšnjih vladah. Ker je. A ne tako demonstrativno, kot to počne tokrat.

Markešev linč

In čeprav cerkev postaja politični akter, ne reče nič. Temu ne nasprotuje. Kar je svojevrstna oblika zlorabe. Politične. In verske. Na to je že večkrat opozoril Janez Markeš. Ki je bil deležen nedavnega linča na družbenih omrežjih. Linč je iz kabineta predsednika vlade izpeljalo družbeno omrežje SDS, ki deluje po njegovih direktivah. In če kabinet deluje po Janševih direktivah, lahko deluje tudi po direktivah katoliške cerkve.

Korenin v krščanstvu nima samo slovenska kultura, temveč tudi tokratna slovenska vlada. Kot dokazujeta Janša in Fridl Jarčeva, med tema akterjema ni razlike. Zato je bilo jasno, da je treba Markeša za njegovo izdajstvo kaznovati. Markeš — študirani teolog — je namreč v imenu etike in poštenosti javno presekal svoje korenine s slovensko katoliško cerkvijo. Zato je moral biti kaznovan. Javno. Demonstrativno. In ni boljšega časa za to kaznovanje, kot je dan reformacije. Katoliška cerkev na Slovenskem ne more iz svoje kože. Ne more si kaj, da ne bi javno sežigala svojih sovražnikov. V preteklosti knjig. Danes pa s pogromi na družbenih omrežjih. 

A Markeš ni človek, ki bi ga to zlomilo. Da ne bo pomote: osebno ga sploh ne poznam. Toda njegova drža in njegova jeza je povedna. Govori o tem, da ga ni strah. Da ve, s kom ima opravka. Da bo kljub temu povedal resnico. In delal prav. In da bo preživel. 

Seveda bo preživel. Če kdo na dolgi rok ne bo preživel, je to Janševa vlada. Ta je namreč minljiva. Z omejenim rokom trajanja. Če je že prej ne bomo spet “nesli ven”, kot rečemo v Mariboru. Kot smo v preteklosti že “nesli ven” Kanglerja. Spomin je še živ. Pa tudi akterji smo še živi.

Še ne

Ni res, da sta Markeš in javna televizija spodbujala “ravnanja, ki vodijo v uničevanje države”, kot je bilo zapisano v pozivu na Markešev linč. Nihče ni pozival k uničevanju države. Pozival je k odgovornemu ravnanju sedanje vlade. Pozival je k moralnemu in etičnemu delovanju slovenske katoliške cerkve. Govoril je proti neodgovornemu ravnanju sedanje vlade. In današnje slovenske katoliške cerkve. Pa tudi o tem, da ta deluje v nasprotju z logiko in zahtevami papeža. 

Delovanje zoper sedanjo vlado ne pomeni rušenja države. To bi držalo samo, če bi bila slovenska država isto kot sedanja slovenska vlada. Kar pa seveda ni. Država je veliko več od vlade. Problem je samo v tem, da vlada tega ne razume. Da se enači s državo, je samo še ena od njenih zablod več. Njenih patoloških grandioznosti. Ki jih bo nekega dne konec. Tako ali drugače. 

Evropska mesta danes buhtijo od demonstracij. Ljudje se upirajo vladam. Evropska mesta so dokaz, da je ljudem spet enkrat postalo jasno, da države niso njihove vlade. Ampak da so države oni sami. Državljanke in državljani svojih lastnih držav. Tako je v Franciji. Tako je v Srbiji. Tako je v Nemčiji. Tako je na Češkem. In tako je nenazadnje tudi v Sloveniji. 

Le da slovenska vlada tega ne razume. Ali pa noče razumeti. Še ne.