“Ko Roberta vprašajo, kako sta se povezala, rad v šali reče: ‘Tina je bila rojena za prvo damo, samo Slovenija je morala počakati na pravega predsednika.’”

Zoran (72), matičar

Bila sem odločena, da o slovenski poroki leta ne bom pisala. Iz najmanj dveh razlogov. Prvič: če je ta poroka privatna stvar Goloba in Gabrove — kot bi naj kazala tudi izvedba dogodka —, naj tam tudi ostane. Vsak, celo vodilni politiki in predsedniki vlad, imajo pravico do svojega privatnega življenja. In za te osebe je lahko skrajno neugodno ali celo žaljivo, če te pravice do zasebnosti ne upoštevamo. Zato jo moramo upoštevati. Še posebej, če je želja posameznikov in posameznic, da privatni dogodki ostanejo privatni.

Drugi razlog pa je ravno obraten. Ker je politika v kulturi narcisizma samo še spektakel — kot je že pred nekaj manj kot pol stoletja zapisal Christopher Lasch —, v tej degradaciji politike in političnega ne smemo sodelovati. Ne, če želimo politiki dobro.

Patološki narcisizem

Kaj prinaša politika v spektakel, lahko najbolj jasno vidimo pri Trumpu in njegovem izvrševanju oz. neizvrševaju politične funkcije predsednika ZDA. To med drugim omogoča ljudem z značilnimi lastnostmi patološkega narcisa, da izvajajo politiko, ki krši najbolj temeljne standarde profesionalnega političnega delovanja. Primer: vojna v Gazi. In tem ljudem se ne zgodi nič. Niso deležni nujnih, resnih sankcij. Profesionalni standardi niso več pomembni. Pomemben je medijski učinek. Ki sovpada z učinkom na volilce. Pomembno je, da se volilci ukvarjajo s tabo. Da ti sledijo. Da dobivaš všečke. In če že ne všečkov, potem vsaj oglede. Da si torej medijsko in virtualno živ. In to neglede na to, kaj si o vsem skupaj kdo misli.

Žal je slovenska poroka leta pomenila zdrs v to drugo polje. V polje trumpovskega političnega. Kar je razlog, da sem se o tem dogodku vendarle odločila nekaj zapisati. 

Prikrito, a ne povsem

Ne gre samo za načrtovanje in izvedbo dogodka. Ta je bil načrtovan in izveden natanko tako, da je vzbujal zanimanje javnosti. Podrobnosti dogodka so bile prikrite, a ne povsem. Da dogodek ni potekal pred očmi javnosti in da je bilo snemanje dovoljeno samo pred vhodom na lokacijo in okrog nje in da neposredno s poroke same ni fotografij, so (bile) strategije, ki zanimanje javnosti in napetost v zvezi z dogodkom povečujejo. In ne zmanjšujejo.

Tisti, ki v premierovi ekipi skrbijo za stike z javnostjo, to seveda vedo. To ve tudi Tina Gaber (zdaj tudi Gaber Golob), ki ji je kot influencerki jasno, s katerimi strategijami je mogoče povečati število všečkov in ogledov. Zato ni naključje, da sta se mladoporočenca odločila za takšno strategijo.

Če je v kulturi narcisizma namreč nekaj težko dosegljivo, navidez nedosegljivo ali celo prepovedano — recimo snemanje, fotografiranje —, to postane zanimivo. Šele potem se za tovrstne dejavnosti in rezultate te dejavnosti strmo poveča zanimanje. Posnetki in fotografije s poroke so bili formalno nedosegljivi in prepovedani, zato so zdaj vredni mnogo več, kot če bi bilo snemanje dovoljeno.

Točno to so hoteli

Seveda pa to ni nekaj, česar Golob in Gabrova ali celo Gibanje Svoboda ne bi hoteli. To je točno to, kar so hoteli. Ali celo načrtovali. Če bi Golob in Gabrova res želela povsem privatno poroko, bi jo lahko organizirala tudi tako. Dejansko bi se lahko bila poročila tako, da za poroko ne bi nihče vedel. Brez oznanil. Brez javnih informacij o njeni izvedbi. Brez predporočnih in poporočnih izjav predsednika vlade. Ali intervjujev z organizatorji poroke. Itd. A se to ni zgodilo. Zavestno.

Kar pomeni: poroka v resnici ni bila mišljena kot privatna zadeva, ampak kot politični dogodek v okviru kulture narcisizma. Tako je bila načrtovana. Promovirana. In izvedena. Politične posledice so bile načrtovane. In pričakovane. Če ne s strani domnevno naivnega predsednika vlade, pa zagotovo s strani drugih. In teh posledic je veliko. Še posebej pred volitvami.

Drugi dokaz, da poroka leta ni bila nikoli mišljena kot privatni dogodek, pa je Golobova izjava, da je bila Tina Gaber rojena za prvo damo, le na pravega predsednika vlade je morala počakati. Kar pomeni — počakati na njega.

Tega ni v genih

Ta izjava intencionalno povezuje privatno s političnim. Saj kaže Golobovo percepcijo Tine Gaber kot rojene prve dame. Če pustimo ob strani dejstvo, da je vsak zaljubljeni moški oz. vsak moški, ki je zadovoljen s seksom s svojo partnerko v stanju (ki ga ženske, ki niso prežete z nesmisli sodobnega feminizma o ženski nemoči, še predobro poznajo), ko mu deluje samo en organ — in to niso možgani —, je izjava o Tini Gaber kot rojeni prvi dami eminentno politična izjava. Če katerikoli predsednik vlade svojo izvoljenko oz. ženo promovira kot rojeno prvo damo, to je politična gesta. V več smereh. Tudi v smeri politične legitimizacije. Legitimizacije njegove spremljevalke oz. žene. Kot tudi njega samega kot predsednika vlade.

Pri izjavi o rojeni prvi dami gre za oboje: za legitimizacijo Tine Gaber na poziciji prve dame, ki ji jo mnogi odrekajo oz. jo postavljajo pod vprašaj, in za samolegitimizacijo predsednika vlade, češ, “izbral sem pravo spremljevalko oz. ženo”, kar prav tako mnogi postavljajo vsaj pod vprašaj.

Politični spektakel v obliki politične poroke leta je v luči prihajajočih volitev nujno politično lepilo. Za popoln učinek lepila manjka samo še dojenček Golob Gaber. V tem primeru bi bila zmaga na volitvah zagotovljena.

PS: Pa še strokovni komentar: rojene prve dame ne obstajajo. Fenotipske lastnosti niso prirojene, ampak pridobljene. Za podrobnejše razumevanje priporočam Lewontin-Rose-Kaminovo knjigo Not in Our Genes.