Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, koga je Pirc Musarjeva na ponedeljkovi ne preveč posrečeni proslavi ob dnevu Reformacije — govorjenje o umetni inteligenci ni presegalo slabo informiranih stereotipov! — imela v mislih, ko je pripomnila: “In ne vpelji nas v skušnjavo.”

Goloba? Morda. Lahko bi njega mislila. Rekla je namreč takole: “Skušnjave pri vladanju so velike. Ampak dober namen ni ustrezna protiutež nedemokratičnemu ravnanju. Vsakemu politiku bi zato morala biti vsakodnevna mantra ravno vrstica: ‘In ne vpelji nas v skušnjavo.’” 

Golob namreč kar naprej pada v skušnjave. Takšne in drugačne. In če mu nekateri najbolj zamerijo tiste, ki so povezane s Tino, so po mojem bolj zaskrbljujoče druge.

Ne samo kolerik

Gre za to, da je Golob po značaju ne samo kolerik, ampak da je tudi nagnjen k totalitarnim, avtokratskim praksam. Te prakse pa v zvezi z njegovim narcisizmom potrjujejo, da po janšizmu danes živimo v neki novi obliki totalitarizma, ki bi ga po analogiji lahko imenovali golobizem.

Stvar se zapleta že kar nekaj časa. Prejšnji teden je z zamenjavo podpredsednice Gibanja Svoboda Klakočar Zupančičevo z Žibratovo in z izključitvijo Pašek Šetinčeve in Pavšiča iz stranke vse skupaj zabredlo v neprijetne vode osebnega obračunavanja. Golobov uporablja — ali zlorablja, kot pravijo nekateri — lastno moč zoper tiste, ki se z njim (vedno) ne strinjajo. In si celo v javnosti drznejo izražati lastna stališča.

Golob je svoje videnje problema opisal takole: “Nekdo, ki ne verjame v to, da je treba igrati za svojo ekipo, ampak ves čas igra za neko drugo, v naši ekipi nima kaj iskati.”

Odbijajoče nogometne analogije

To stališče je milo rečeno osupljivo. Iz več razlogov. Najprej zato, ker Golob v nogometnem žargonu razlaga politično delovanje Svobode in svoje delovanje.

Ne vem, odkod mu ideja, da politiko enači z nogometom. Politika ni nogomet. Politika je poklic. Poklic, ki je drugačen tako od poklica nogometaša kot od poklica trenerja ali selektorja. V politiki ne veljajo nogometna pravila. Ampak pravila političnega poklica. Politične profesionalnosti. In politične etike. Za katero je Golob že dokazal, da mu je tuja.

Ideja, da dileme svojega vladanja javnosti razlaga z nogometnimi analogijami, je napaka. Ne samo zato, ker Golob s tem dokazuje, da nima pojma o politiki in da si znanja o njej niti ne želi pridobiti. Ampak tudi zato, ker hoče igrati igro všečnosti volivcem. Še posebej tistim, ki so nogometni navijači.

Če Golob — ali kdo od njegovih svetovalcev — morda misli, da je to dobra ideja, naj mu povem, da ni. Ima povsem nasprotni učinek od želenega. Je odbijajoča. Na momente odvratna. Zlasti tistim, ki niso nogometni navijači.

Izgubljeni kompasi

Golob pa je z obračunavanjem z neposlušnimi v stranki tudi dokazal, da je izgubil kompas. Več kompasov.

Najprej glede svojih funkcij in nalog. Naloga predsednika vlade namreč ni, da teden dni svojega časa posvetí obračunavanju z drugače mislečimi. V nobenih razmerah. Kaj šele v situaciji, v kateri je danes Slovenija.

Kompas je izgubil tudi, ko gre za ločevanje bistvenega od nebistvenega. So za Goloba res bistveni užaljeni, osebni narcisizmi, ker ga nekateri od njegovih članov pač ne gledajo (več) kot boga in si celo drznejo misliti drugače kot on?

Odgovor na to vprašanje je že nekaj časa nedopustno pritrdilen. To je Golob dal slutiti že ob razhodu s Kosovo, potem pa še z Bobnarjevo. Zdaj pa se mu zdi, da mora to svojo dezorientacijo dokazovati že skorajda dnevno.

Kaj škodi Svobodi in državi

Golob pa je izgubil kompas tudi glede tega, kaj Gibanju Svoboda in državi res škodi. To namreč ni to, kar njega osebno spravlja ob živce. Ampak povsem druge reči. O katerih pa že nekaj časa ne on sam ne vlada ne govorijo.

Gibanju Svoboda in državi recimo škodi to, da se niti Svoboda niti vlada niti Golob ne ukvarjajo z akutnimi problemi. Ampak sami s sabo. Torej z Golobovimi osebnimi užaljenostmi.

Tako Gibanju Svoboda kot državi škodi tudi ideja o rekonstrukciji vlade. Se Golobu morda zdi, da ima premalo sovražnikov? Da je v državi premalo razprtij? Mu ni jasno, da bo ideja rekonstrukcije vlade — v kateri bodo za svoja ministrstva gotovo prikrajšani tudi člani koalicije — vnesla v koalicijo še več razdora in jo morda celo ogrozila?

Ali pa gre samo za še eno od njegovih grandioznih idej, da še enkrat vsem dokaže, da je on glavni? Da je on tisti, ki lahko z ljudmi in strankami počne, kar se mu zahoče?

Neprijetna analogija

Golob vedno bolj spominja na Janšo. In njegovo grandioznost. V nekaterih segmentih ga celo že presega. Toda težava ni samo v tej neprijetni analogiji. Še huje je, da Golob dokazuje, da je — kot se politikom dogaja — izgubil stik z realnostjo. Ne loči več med namišljenimi strahovi in dejanskimi grožnjami. Ne loči več med dobronamernimi drugače mislečimi in zlonamernimi istomislečimi oz. kimavci. Očitno ne razume, da ti prvi niso nevarni. Ampak da so nevarni tisti drugi. Zato obračunava s prvimi.

Golob ne razume, kar so razumeli skoraj vsi vladarji v preteklosti: da rabijo ljudi, ki jim povedo, kaj oni sami delajo narobe in kako razmišljajo drugače misleči. Vladarji so celo zaposlovali ljudi, ki so jim to govorili. Tudi dvorne norčke.

Te lekcije Golob še ni vzel. Kot tudi še ni vzel tiste, da se je treba ukvarjati s zlonamernimi istomislečimi oz. kimavci. V slovenski politiki je to razumel samo Drnovšek. Zato Golob še vedno brani Šarca. Tako kot je branil Bešič Loredana. In Hovnikovo. Čeprav je jasno, da je bil Šarec s projektom o vojaško propagandnem resničnostnem šovu ključna grožnja vladi. Poleg pričevanj Bobnarjeve, seveda. Golob bi ga moral že včeraj razrešiti. Vendar ga ni. Očitno misli, da ni treba. Ker je Šarec član ekipe. Ker Šarec ne strelja avtogolov.

Da ne? Ali pa v resnici gre za to, da Golob ne vidi, da je Šarec član ekipe, ki mu je dovoljeno streljanje avtogolov? Tako kot lahko strelja avtogole Vukovićeva. In še kdo.

Edina konstruktivna rešitev

Edina dobra plat Golobovih zadnjih eskapad je morda to, da zdaj vemo, kaj je njegov kriterij za izključitev iz ekipe. Kot je povedal sam, so to avtogoli: kdor zabija avtogole, v ekipi nima več kaj iskati.

Nejasno pa ob tem ostaja dvoje. Prvič, kdo ocenjuje, kaj je politični avtogol. Golob? Ali kdo drug?

Druga nejasnost pa je, kdaj bo Golob iz ekipe izključil tistega, ki je od nastopa njegove vlade do danes zabil največ avtogolov. In to je seveda on sam. Kdaj bo torej po istem kriteriju, ki ga uporablja za druge, iz ekipe izključil samega sebe? 

To bi bila dejansko edina konstruktivna rešitev iz zagate, v katero je vlada zašla. To. Ne pa predčasne volitve.