Zaplet pri izbiri slovenskega kandidata za evropskega komisarja je potekal po predvidljivem scenariju. Že vnaprej je bilo jasno, da bo Golob poraženec, Ursula pa zmagovalka. V tem njunem sporu sploh ni šlo za spol komisarja. Niti za ženske kvote v Ursulini komisiji. Šlo je za temeljno logiko delovanja birokratske strukture. Ki jo Ursula razume, Golob pa ne. Ali se vsaj dela, da je ne razume. 

Naj pojasnim.

Oblika spolovila

Sama nisem zagovornica ženskih kvot, saj so samo oblika dokazovanja manjvrednosti ženskega spola. Po logiki: če s kvotami ne zagotovimo ženskam položajev v politiki, do njih ne morejo priti, saj jih vedno prekosijo moški. Tudi če se to v praksi dogaja — in seveda tudi res se —, je to globlji družbeni problem. Ki ga je treba razumeti. In rešiti. Ne pa maskirati s spolnimi kvotami. S pomočjo kvot lahko namreč do položajev pridejo tudi ženske, ki razen oblike spolovila ne izpolnjujejo nobenega pogoja, da bi na tem položaju smele biti. 

Zato nisem zagovornica Ursuline ideje o spolno enakomerni sestavi Evropske komisije. Za to, kdo bo evropski komisar, oblika spolovila ni pomembna. Pomembne so kompetence. Če ima kompetence več moških, naj bo več komisarjev. Če ima kompetence več žensk, naj bo več komisark.

To pa je že kot ideja nezaslišano. In v tem je problem. Kajti v EU živi dovolj kompetentnih žensk, ki bi lahko zasedle vse komisarske položaje.

Kvote: konservativni predsodki in stereotipi

Ideja kvot je zastarela konservativna realizacija spornih feminističnih načel. Ki ne temeljijo na dejstvih in znanju, ampak na predsodkih in stereotipih. In praksa kvot vedno znova utrjuje te predsodke in stereotipe. Eden od njih je, da ženske ne morejo priti do vodilnih položajev, če jim ne pomagamo s kvotami.

Na tem mestu se ne morem spuščati v razglabljanje, zakaj je to značilen konservativni politični predsodek in stereotip. Pomembno je, da Ursulina uporaba tega principa dokazuje, da je feminizem konservativna politična ideologija vladajočega razreda. Torej kapitala. In ta razred jo tudi prakticira. Ker mu koristi. Tudi Ursula ga prakticira zato, ker ji koristi.

Stvar debate je, ali je Ursula feministka starega kova ali ne. Njeno vztrajanje pri spolno uravnoteženi sestavi Evropske komisije to navidez dokazuje. A to je morda samo videz. Na vsak način pa igra ženskih kvot Ursuli politično koristi. Tistemu, ki jo igra, prinaša politično moč. In čeprav marsičesa o Ursuli ne vemo, vemo, da zna igrati politično igro. V svoj prid. In v prid razreda, ki mu pripada. Ursula namreč ni komisarka vseh Evropejcev. Ursula je komisarka evropskega kapitala.

Razume ali ne razume?

In tako pridemo do njenega spora z Golobom. Ideja, da bo Slovenija predlagala Ursuli samo enega moškega kandidata, se mi je že od začetka zdela zgrešena. To je bila javna žalitev državljank Slovenije. Poleg tega je bil Golobov argument, da odločanje o kandidatu za komisarja ni v pristojnosti predsednice Evropske komisije, ampak nacionalnih vlad, že od začetka napaka. Kot da gre v politiki za pravila in za upoštevanje pravil. Dobro, za upoštevanje pravil gre takrat, ko nekomu, ki ima moč, ta pravila ustrezajo. Sicer pa gre za izigravanje pravil. To je jasno vsakomur. Tudi Golobu. Ursula to seveda razume. Golob pa je deloval tako, kot da tega ne razume. Zato je bilo jasno, da bo izgubil. In da bo spravil Slovenijo v neprijeten položaj. In jo tudi res je.

Sama sicer ne verjamem, da Golob ne tega razume. Ker je opravljal vodilne funkcije v gospodarstvu, bi mu moralo biti jasno, da lahko tisti, ki ima moč, pravila aktivira takrat, ko mu ustreza. In jih ne upošteva, ko mu ne ustreza.

Da to v bistvu razume, dokazuje tudi njegova odločitev, da bo Slovenija poslala Ursuli samo enega kandidata. Golob je s to svojo odločitvijo aktiviral pravilo v svojo korist. Kot je bil navajen že prej med svojo poslovno kariero.

Pri tem pa je spregledal, da je v igri z Ursulo on podrejeni birokrat. Ki mu ne pripada pravica, da igra to igro. To igro lahko igra Ursula. Ne Golob. In ker si je vzel pravico, ki mu ne pripada, je bil kaznovan.

Hierarhija

V igri ženskih kvot torej ne gre za spol komisarja. Ampak za politično moč. S to igro si je Ursula vzela moč, za katero je Golob pravilno opozoril, da ji ne pripada. Če je bila Ursulina želja, da iz vsake države dobi dva kandidata dveh spolov — tudi za Ursulo torej obstajata samo dva spola! —, realizacija te želje v praksi pomeni, da se države same odrekajo pravici odločati o svojem kandidatu za komisarja. Da to pravico prenašajo na Ursulo. S tem države izgubljajo moč. Ursula pa jo pridobiva.

Zato sem prej zapisala, da ne verjamem, da je Ursuli mar za feministična načela. Njej je mar za politično moč. Zato izigrava obstoječa pravila tako, da krepi svojo moč. Kar dela s samozavestjo članice privilegiranega dela evropske celine. Privilegiranega že iz časa nacizma. Ali še dlje.

Zato je bilo jasno, da Ursula ne bo popustila Golobovi logiki. Tega ni smela. Ne gre za to, kaj so njene zapisane pravice. Gre za to, da je Golob v hierarhiji evropske birokracije Ursuli podrejeni birokrat. Kot vsak predsednik vlade. Predsednik majhne, politično nepomembne države pa še posebej. Če si predsednik vlade majhne države, moraš biti Ursuli politično koristen, če hočeš, da te upošteva. Kot so ji koristne baltske države zaradi vojne v Ukrajini. Sicer si pač zadnji v hierarhiji. Ali predzadnji. 

Napačen motiv: Golobov ego

Golob očitno sprva ni pristal na takšno prakso. Nasploh menim, da je pristajanje na takšno prakso zgrešeno. Nobena članica EU ne bi smela pristajati na takšno prakso. Bolj ko so države majhne in nepomembne, manj bi to smele početi.

V tem smislu je Golob ravnal pravilno. Vendar je ob tem naredil najmanj dve napaki. Napačno je presodil situacijo, v kateri se je odločil zoperstaviti ustaljeni praksi marginaliziranja majhnih in nepomembnih članic EU. Kar Slovenija je. Toda Golob to je naredil z napačnim motivom. Vodil ga je namreč njegov ego. Vodila ga je logika, da “meni, predsedniku slovenske vlade, Ursula tega že ne bo naredila”. 

Pa mu je seveda naredila. In to zato zato, ker je predsednik vlade majhne, nepomembne članice EU. Ki si domišlja, da je v EU enakopravna drugim članicam. Pa jim ni.

Očitek opozicije Golobu, da je Ursuli dovolil, da poniža Slovenijo, je v tem smislu točen. Seveda je pa čista laž, da bi bilo kaj drugače, če bi vlado vodila desnica. Tudi njen sanjski voditelj. Tudi v tem primeru bi namreč Slovenija še vedno bila majhna, nepomembna članica EU, ki bi si domišljala, da je enakopravna drugim, večjim članicam. Razlika pod Janšo bi bila kvečjemu v tem, da bi slovenska vlada Ursulo ubogala. Ne bi ji dala povoda, da Slovenijo javno, pred očmi vse EU, postavi na mesto, ki ji pripada. A to mesto bi bilo še vedno isto.

Interesna združba kapitala

Seveda je treba razumeti tudi Ursulo. Ursula si ne sme dovoliti, da ji predsedniki vlad zrastejo čez glavo. Da ji določajo pravila politične igre. Če bi si to dovolila, svoje funkcije ne bi mogla opravljati. In EU bi prenehala biti to, kar je. Namreč interesna združba, ki služi interesom kapitala.

Zato Ursulinega obračuna z Golobom ne smemo jemati osebno. Ursula bo vsakemu predsedniku vlade pokazala, da ji je podrejen. Tako mora ravnati. To je njena politična funkcija. To je njena služba. Za to je plačana. Da zagotavlja vladavino kapitala. Nad vladavino nacionalnih vlad.

Bo to dovolj?

V duhu zapisanega ni nujno, da bo Marta Kos kot kandidatka za evropsko komisarko rešila godljo. Res pa je, da je sporočilo, ki ga Golob s tem pošilja Ursuli, zdaj nekoliko drugačno. Če ji je prej sporočal, “kaj boš ti meni govorila, kdo bo slovenski komisar, to ni tvoja pristojnost, to je moja pristojnost”, ji zdaj sporoča, “no, pa imej to svojo žensko komisarko, ampak jaz jo bom izbral, ne ti”. 

Bo drugačno sporočilo zadoščalo? Če bi šlo samo za spol, bi. Ker pa gre za politično moč, to morda ne bo dovolj. Vprašanje je tudi, ali bo Ursula hotela še enkrat pokazati svojo moč. Ali pa si bo to prihranila za kdaj drugič. Ko bo Slovenijo morda še bolj bolelo. 

Seveda je pa res, da bi Marta Kos morala biti Ursuli osebno po volji. Ker navsezadnje pripadata istemu socialnemu miljeju.