Zadnji sestanek koalicijskih strank je bil očitno uspešen. To dokazujejo vsaj tri stvari. Najprej to, da je Golob odstopil od ideje o rekonstrukciji vlade. Drugi dokaz je, da je Golob v zadnjem tednu skoraj neviden. Tretji pa je dejstvo, da Golob že tako rekoč cel teden dni ni dal nobenega avtogola. Niti vladi. Niti Gibanju Svoboda. Niti sebi. Kar je glede na preteklo obsesijo nedvomno uspeh. Tako velik uspeh, da smo skorajda vsi pozabili, kako razburjeni smo bili zaradi vlade in Goloba še pred tednom dni. Ko je Janša že napovedal predčasne volitve. In ko so potekale zagrete razprave, ali ima Golobova vlada sploh še prihodnost.

Koalicija je očitno dojela, da vrag jemlje šalo. Da je treba umiriti in obvladati Goloba. Kar je bila pravilna presoja. Koalicija je uporabila svojo moč in postavila Goloba pred dejstvo. Morda celo v smislu: umiri se ali pojdi. V izjavah za novinarje po sestanku so bili obrazi vodij koalicijskih strank povedni: kljub verbalnemu poudarjanju, da je koalicija močna in enotna, ni bilo na nobenem obrazu nasmeha. Niti drobnega nasmeška. Golobova zagotovila o močni in enotni koaliciji je demantirala odsotnost nasmehov. Nekako tako, kot je obraz Urške Klakočar Zupančič demantiral trditev, da je s položaja podpredsednice Gibanja Svoboda odstopila sama. Njena telesna govorica in obraz sta govorila vse kaj drugega.

Realpoltika

Kakorkoli, koalicija je trenutno obrzdala Goloba. A še zdaleč ni rešila problema, ki se mu reče kriza vodenja sedanje vlade. In ki je problem, ki ga bodo tako vlada kot tudi Gibanje Svoboda in koalicija morali čim prej rešiti.

Spodbudno je, da je koalicija začela problem reševati. Da si o njem upa javno govoriti. Da se je odrekla pasivnemu smehljanju ob vsem, kar reče in stori Golob. Dobro je tudi, da je koalicija postavila problem v sfero realpolitike. Kar pomeni na trdna tla dejanskih razmerij moči.

Kot sem že večkrat izpostavila, se vse preveč vrti okrog Goloba in njegove domnevne moči. Ne pa okoli dejanske moči te vlade. Ki ni utelešena v Golobu. Ampak v poslanskih glasovih koalicije. V glasovih poslancev Gibanja Svoboda. In v glasovih vseh ostalih poslancev koalicijskih strank. Njihovi glasovi so začetek in konec moči te vlade. Ker če Golob — hipotetično — predlaga nekaj, česar poslanci Gibanja Svobode in drugih koalicijskih strank ne podprejo, potem je njegov predlog ničen. Golob sam nima nobene moči. Moč ima le, dokler ima podporo poslancev koalicije.

Discipliniranje Goloba

To v praksi pomeni, da leži odgovornost za delovanje vlade, realizacijo projektov in zakonov in drugega na poslancih. Ne na Golobu. In čeprav se je še nedavno zdelo, da je podreditev poslancev Golobu popolna in absolutna, je zadnji sestanek koalicije dokazal, da ni tako. Golob se je moral odreči ideji o rekonstrukciji vlade. Kot je povedal sam, o tem na sestanku sploh niso govorili.

O čem pa so torej govorili? Jasno, o discipliniranju Goloba. Čeprav tega ni nihče povedal. Čeprav ne bo nihče priznal. Je pa to vidno iz posledic sestanka. 

Te posledice tudi dokazujejo, da kljub Janševim mokrim sanjam o predčasnih volitvah obstaja možnost, da vlada vendarle oddela svoj mandat. Kar bi bila njena družbena dolžnost. In da koalicijske stranke pridejo žive iz tega mandata. Kar bi bila njihova družbena dolžnost. Bo pa za to treba močno krotiti Goloba. Ali ga — kar je bolj verjetno — zamenjati z novim predsednikom vlade. In čeprav se to zdi na prvi pogled nemogoče, je tudi tak projekt dejansko izvedljiv. Seveda ob nekaterih predpostavkah.

Preseganje osebnih egotripov

Prva ključna predpostavka je, da vse glavne osebe sedanje vlade in vladne koalicije presežejo osebne egotripe. In egobolečine. Pa čeprav samo zato, ker je to edini način, da obdržijo svoje stolčke in plače do konca mandata. 

Druga ključna predpostavka je, da vse koalicijske stranke presežejo lastno domačijsko delovanje. In čeprav se tudi to zdi nemogoče, je očitno mogoče. To se je zgodilo na zadnjem koalicijskem sestanku. Če se ne bi, bi med Gibanjem Svoboda ter Levico in SD prišlo do razcepa. Do zloma koalicije. Kar pa se ni zgodilo. To pomeni, da sta Levica in SD izvedli pritisk na Goloba in na Gibanje Svoboda. In da Gibanje Svoboda ni na nož branilo Goloba. Gibanje Svoboda je dojelo, da je zlom vlade možna opcija. In da je to najslabša opcija. Ta premik v razumevanju lastne politične vloge Gibanja Svoboda in navsezadnje odgovornosti je obetaven. In nakazuje možnost, da vlada vendarle preživi do konca mandata.

Nadomestni premier

Tretja ključna predpostavka pa je, da ima koalicija pripravljenega nadomestnega predsednika vlade. Pomembno iz dveh razlogov. Najprej zato, ker bi se Golob moral zamisliti ob dejstvu, da obstaja oseba, ki jo bo koalicija potrdila za novega predsednika vlade, če bo sam še naprej streljal avtogole. Posledično bi se morda tudi samodiscipliniral. Se užaljeno umaknil. Ali ubral kakšno tretjo možnost. A katerokoli možnost bi izbral, bi se pri tem moral zavedati, da je nadomestljiv. Kar bi prispevalo k samoobvladovanju njegovih ekscesov.

Rezervnega predsednika vlade pa je treba imeti pripravljenega tudi zato, ker se v naslednjih dveh letih lahko realno zgodi, da Golob zaradi škodljivih političnih posledic svojega delovanja preprosto ne bo več mogel ali smel voditi te vlade. 

In tu pride do izraza pomen preseganja egotripov in domačijskega delovanja. Ne sme namreč priti do tega, da bi bil nadomestni predsednik vlade izbran po eni od teh logik. Nadomestni predsednik vlade mora biti izbran z vso možno politično odgovornostjo. Ne do samega sebe. Ali do lastnih strank. Ampak do slovenske družbe.

Zato mora to biti oseba, ki bo funkcijo predsednika vlade znala opravljati. Ki je politični profesionalec. Preizkušen politični profesionalec. Ki se poklica predsednika vlade ne bo učila od začetka. Ki nima — vsaj ne javno — narcisističnih ekcesov. Ki se zna vesti. In ki se evropskim politikom ne pusti trepljati po ramah (Cerar in Golob to trepljanje napačno razumeta kot znak prijateljstva. V resnici gre za poniževalno gesto.)

Nepristranska presoja

In če se morda zdi, da takšne osebe ni, naj povem, da racionalna presoja kaže, da taka oseba obstaja. Da je že del vlade. Gre za … — in to pišem s tresočo roko — za Alenko Bratušek. Ki je že bila predsednica vlade. Ki je Slovenijo že vodila v težkih razmerah. Ki se ni pustila trepljati po ramah evropskim politikom. Ki nima javnih narcisističnih izpadov. Ki zna prenašati politične poraze. In jih zna tudi preživeti. Preživeti je morala marsikaj. Od Trojke do fiaska pri samokadrovanju za Evropsko komisijo).

Zakaj to pišem s tresočo roko? Zato, ker nikoli nisem volila niti Bratuškove niti SAB. In zato, ker sem ob njenih političnih zdrsih vedno bentila. 

A tu ne gre za osebni okus. Ampak za kolikor je le mogoče za nepristransko presojo.