Mesec ali dva nazaj sta mi znanca leve politične orientacije svoje nezadovoljstvo z Golobovo vlado strnila v stavek: “Ni nujno, da je dober gospodarstvenik tudi dober predsednik vlade!”
Zelo točno. Ne spremljamo prvič, da ljudje, odlični v drugih sferah, v državni politiki odpovedujejo. Spomnimo se Jankovića. Pa tudi Cerarja. In Šarca. In zdaj to gledamo pri Golobu.
Zakaj se to dogaja? Na to vprašanje ni enega odgovora. Naj ponudim vsaj dva.
Podjetje in država
Voditi podjetje je nekaj drugega kot voditi državo. Velik del slovenskih volivcev, ki mislijo, da je na vodilne položaje dobro izvoliti nekoga, ki se je dokazal v gospodarstvu, se seveda moti. Vodenje je v gospodarstvu nekaj drugega kot vodenje v politiki. Ne gre samo za razliko v tipu vodenja. Gre tudi za razliko v tipu organizacijske kulture.
Ko gre za opravljanje najvišjih političnih funkcij, so kriteriji drugačni — in predvsem bolj demokratični kot v gospodarstvu. Če si vodilni v gospodarstvu, lahko govoriš, kar misliš. V politiki pa ne. Če si vodilni v gospodarstvu, lahko zaposluješ in odpuščaš, kot te je volja. V politiki pa ne. Itd.
Zaposleni v gospodarstvu pogosto opisujejo stanje v podjetjih kot strahovlado. Nekateri si niti ne upajo biti člani sindikata. Ker lahko izgubijo službo takoj, ko nekaj ne bo všeč njihovemu nadrejenemu. Ali lastniku.
Kar v gospodarstvu vzbuja občudovanje, v politiki rojeva odpor. To se dogaja Golobu. Ki se sicer uči. A prepočasi. Nima ljudi s kilometrino, ki bi mu znali držati kompas. Politika je poklic. In slovensko politiko že dolgo — razen Janše in Pahorja — vodijo laiki. Kar je problem.
Občudovanje in odpor
Seveda je jasno, da takšni načini delovanja v politiki ne pridejo v poštev. Politika je preveč javna. Zato bi take prakse prišle na dan, njihovi akterji pa bi bili kaznovani z izgubo političnega zaupanja.
Kar je v gospodarstvu sprejemljivo, na najvišjih političnih funkcijah torej ni. Ampak je znak totalitarnih, avtokratskih, nedemokratičnih in podobnih praks. Kar v gospodarstvu vzbuja občudovanje, v državni politiki rojeva odpor. Zavračanje. Kritiko.
To se že dogaja Golobu. Golob se sicer uči. A prepočasi. In predvsem: ob sebi nima ljudi s politično kilometrino, ki bi mu znali držati kompas. Sama vedno znova trdim: politika je poklic. Ne more ga dobro opravljati nekdo, ki nima ustreznega znanja. Pa če ima še tako dobre namene. In slovensko politiko že leta — z izjemo Janše in Pahorja — vodijo laiki. Kar je problem. Ključni problem.
Kaj pomeni vladati
Drugi ključni problem pa je, da v Golobovi vladi ne vedo — tako kot že mnoge vlade pred njo —, kaj pravzaprav pomeni vladati.
To ne pomeni zmagati na volitvah. Ali zavzeti najvišje položaje v državi. To ni vladanje. Ampak politični boj. V tem je Golob s svojo vlado dober. Celo odličen. Ne zna pa vladati. Vsaj ne, ko gre za operativno vladanje. Ki pomeni z vrhov državne moči počasi, vztrajno, pogosto nevidno, mukotrpno reševati ključne probleme družbe in države.
Toda tega Golob ne počne. Golob se gre politični boj.
Vlada že od začetka v zdravstvu ni delala nič drugega kot reševala problem plač. Kar je izguba časa. Država nima dovolj denarja, da bi zdravnikom dala take plače, kot jih hočejo. Ni pa od aprila naredila nič za rešitev drugih problemov, pri katerih bi lahko bila uspešnejša.
Izguba časa
Če se vrnemo k zdravstvu, o katerem sem pisala že zadnjič, vlada v vseh mesecih vladanja v zdravstvu ni delala nič drugega kot reševala problem zdravniških plač. Kar je izguba časa. Slovenska država nima dovolj denarja, da bi zdravnikom dala takšne plače, kot jih hočejo. Ni pa od aprila naredila nič za rešitev dveh drugih problemov, pri katerih bi lahko bila uspešnejša. Nič ni naredila za skrajšanje čakalnih vrst. In nič za to, da vsem zagotovi osebnega zdravnika. Ni ponovno zaposlila upokojenih zdravnikov. Ni se lotila reorganizacije zdravniškega dela. Ni dojela, da je treba zdravnike rešiti birokratskih opravil in jih prenesti ne na medicinske sestre, ki jih prav tako ni, ampak na usposobljene administrativne in IT kadre. Čas, ki ga za opravljanje tega dela porabijo zdravniki, bi morala prenesti na druge, čas zdravnikov pa uporabiti izključno za delo z bolniki.
Seveda nisem strokovnjak, da bi vedela, kako natančno to narediti. Morda tako, da je zdravnik po potrebi zvočno povezan z administratorjem, ki izpolnjuje najrazličnejše računalniške obrazce in tabele po njegovih navodilih. Ko administrator to opravi, zdravnik dobi čistopis in ga podpiše. Bolnik pa dobi papirje na dom ali pa na njih počaka v čakalnici. Nekako tako, kot je to že utečeno pri sistemu izvidov. To je samo ena od možnosti.
Grandiozni self
Te probleme bi morala že osem mesecev skupaj reševati minister za zdravje in ministrica brez resorja, pristojna za digitalno preobrazbo. Digitalizacija namreč ni nakup računalnikov ali delitev (ali ukinitev) računalniških bonov. Računalniška družba je družba, v kateri zaradi uporabe računalnikov prihaja do prestrukturiranja vseh družbenih odnosov. Vrsto praks, procesov in tudi institucij je treba spremeniti tako, da uvedba računalnikov izboljšuje njihov potek in delovanje. Ne pa, da ga poslabšuje, tako kot danes.
A zato je treba, kot sem že zapisala, v reševanje teh novih družbenih odnosov vključiti družboslovno znanje. Ki ga uspešni zdravniki in gospodarstveniki nimajo. Neglede na to, kako uspešni so bili v svojih strokah. In neglede na njihove grandiozne selfe.