Opomba: Peter Bratuša je sodeloval s pokojnim režiserjem Vincijem Vogue Anžlovarjem kot direktor fotografije pri njegovih filmih Babica gre na jug (1991) in Gypsy Eyes (Oko za oko, 1993). S temi besedami se je v četrtek, 5. decembra, na piranskem pokopališču poslovil od starega prijatelja, kolega in sodelavca.

Naslov, podnaslov in mednaslovi so uredniški.

Premiera digitalizirane in obnovljene kopije Babice bo predvajana v Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu v torek, 17. decembra, triintrideset let (in en dan) po prvi premieri prav tam.

Tega prej res nismo vedeli

Ko sva se letos poleti z Vincijem pogovarjala, kako bo zgledala premiera remastered Babice (ki še vedno gre na jug) — premiera digitalizirane in obnovljene kopije bo na sporedu v Cankarjevem domu 17. decembra; op. FP —, mi je rekel: “Samo da ne bo zgledalo kot komemoracija. Ker bom šel domov …”

Mogoče bodo komu naslednje besede delovale pregrobo ali celo nespoštljivo. Vem pa, da bi bile Vinciju ljube.

V zadnjih dneh sem zasledil nekaj zapisov o delu VVA:

“Režiser legendarnih filmov, tudi prve uspešnice v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug …” je poročala TV Slovenija.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je zapisala: “[…] Eden najpomembnejših slovenskih režiserjev, ki je s svojim ustvarjanjem neizbrisno zaznamoval slovenski film in avdiovizualno področje. Njegovo delo bo vedno imelo posebno mesto v naši kulturi in umetnosti. Hvala za vse filme.”

Filmofil in televizijski voditelj Iztok Gartner je šel še dlje. Vincija je označil za “svetovnega prvaka slovenskega filma, ki je s filmom Babica gre na jug na novo izumil slovenski film in nam dal prvi slovenski film v samostojni Sloveniji. Kar je bilo vsaj tako prelomno kot leta 1948, ko nam je France Štiglic dal Na svoji zemlji.”

Ko to berem, me rahlo cinično veseli, da so mi odprli oči — in da so vsem nam odprli oči —, ker tega prej res nismo vedeli.

V kratkih hlačah na oblaku

Jaz pa si želim predstaviti Vincija, ki v kratkih hlačah sedi na oblaku tu nekje zgoraj in se tolče po kolenih in se krohota ob vseh teh slavospevih in priznanjih, ki jih prej nekako ni in ni bilo.

Zdi se mi, da ob njem sedi František Čap, Vincijev sosed na piranskem pokopališču. Skupaj bingljata z nogami, si izmenjujeta Vincijeve izkušnje taksista in Čapove izkušnje piščančjerejca in nazdravljata s polnimi kozarci jacka danielsa. In ko nekdo na Zemlji izjavi kaj posebej butastega, zakričita: ”Bravo, šalabajzerji!“

Aja, z njima sedi in se krohota tudi Majolka Šuklje, ki posluša najlepši zvok na svetu: trkanje treh kock ledu v kozarcu johnnieja walkerja.

Vincijeva šola

Zdaj pa še nekaj resnega in mogoče uporabnega iz šole Vincija Vogue Anžlovarja. Gre za nekaj nasvetov za bodoče cineaste: česa nikdar in nikoli ne smejo narediti, če želijo narediti uspešno kariero v slovenski filmski industriji.

Prvo pravilo: Ne zahajaj v konflikte z najbližjimi sodelavci.

Z Vincijem se na srečo nisva skoraj nikoli skregala. No, mogoče kdaj zjutraj. (V bistvu vsako jutro, ko je prepozno vstal in smo zato zamudili magic light.) Pa vsakič, ko se mu je zdelo, da predolgo postavljam osvetlitev. (Kar je bilo seveda vsakič, ko sem jo postavljal.) No, pa še enkrat na parkirišču hotela Apollo. (Ne bom povedal, zakaj.) Ekipa naju gledala z balkonov in glasno navijala.

Hmm, če dobro pomislim, sva se skregala še enkrat na snemanju Gipsy Eyes. Od petega snemalnega dneva naprej — torej naslednjih petintrideset dni — nisva spregovorila niti besede. Ubogi pomočnik režije je imel veliko dela s prenašanjem najinih sporočil.

Drugo in tretje pravilo: Ne klofutaj kulturnih ministrov. V bistvu nobenih ministrov. Prav tako ne lomi čeljusti dramskih igralcev. Neglede na upravičenost ali neupravičenost teh dejanj.

Posledica neupoštevanja drugega pravila je lahko rahel zastoj filmske kariere za kakšnih deset let, posledica drugega pa prisilno praznjenje že tako ne prepolnega bančnega računa.

Četrto pravilo: Ne delaj filmov s premajhnim budgetom. Še posebej, če so taki vsi projekti, ki jih delaš.

Posledica je (večinoma neupravičeno) nezadovoljstvo z lastnim izdelkom. Temu potem sledi mučno obsojanje vseh sodelavcev. Zlasti producentov.

Peto in najpomembnejše pravilo: Ne upoštevaj prvih štirih pravil, saj bi to lahko povzročilo neobstoj filmskih del, ki bi lahko lahko dosegla kultni status in posledično opuščanje pridevnika “kultni“ pred samostalniki “režiser“, “skladatelj“, “scenarist“, “slikar“ in podobno.

Največji frajer na svetu

Včasih ne morem razumeti, zakaj nam v spominu ostanejo neki navidez popolnoma nepomembni, efemerni dogodki in občutki, medtem ko na druge, ki nasplošno veljajo za pomembne, preprosto pozabimo in jih izbrišemo iz spomina.

Tako se recimo spomnim snemanja prizora na policijski postaji v Babici, sto metrov stran od piranskega pokopališča. Za film je bila to precej nepomembna, vezna scena. V krasni poznopopoldanski svetlobi sem sedel na razmahanem, verjetno življenjsko nevarnem Vibinem kranu štiri metre visoko in čakal, da Vinci končno reče: “Akcija!”

V tistem trenutku me je preplavil nenaden občutek nerazložljivega navdušenja in veselja. In še danes ga začutim, ko se spomnim na to skoraj religiozno izkušnjo. Točno takšno, kot je bila. Takrat se mi je v glavo prikotalila misel: “Točno to hočem delat. Vedno.”

Takrat sem se počutil kot največji frajer na svetu.

Prepričan sem, da so točno takšno izkušnjo doživeli mnogi, ki so imeli to čast, da so lahko delali s tabo, Vinči.

Ej, hvala ti, stari. Pa smo ga res dobro … — saj veš, kaj.