​Hans Christian Andersen: Rdeči čeveljci

Nekoč je živela majhna deklica, nadvse krhka in zala, vendar je poleti morala vselej hoditi bosonoga, ker je bila revna, pozimi pa je nosila ogromne cokle, tako da so bile njene narti vse pordele, in to zares strašno!

Sredi vasice je živela stara mati čevljarka in iz starih rdečih koščkov blaga je po svojih močeh sešila par majcenih čeveljcev, ki so bili sicer precej okorni, naredila pa jih je z najboljšo voljo za malo deklico. Deklici je bilo ime Karen.

Te rdeče čeveljce je dobila ravno na dan, ko so ji pokopali mater, in takrat jih je tudi prvič nosila; resda niso bili najbolj primerni za žalovanje, a kaj ko ni imela drugih, in tako jih je obula na golo nogo ter stopila v njih za borno slamnato krsto.

Prav takrat pa je prispela velika, stara kočija, v njej pa je sedela velika, stara gospa, zagledala je malo deklico, ki se ji je zasmilila, in potem dejala župniku: “Glejte, dajte mi malo deklico, lepo bom skrbela zanjo!”

Karen je sicer mislila, da jo je vzela samo zaradi rdečih čeveljcev, stara gospa pa je dejala, da so grozni, in jih zažgala, Karen pa so nadeli čista, lepa oblačila; morala se je naučiti brati in šivati, ljudje so govorili, da je zala, ogledalo pa ji je pravilo: “Ne samo zala, prelepa si!”

Nekoč je kraljica potovala skozi deželo in spremljala jo je mala hčerka, princeska, in ljudje so se kar zgrinjali pred grad, med njimi tudi Karen, mala princeska pa se je v lepih belih oblačilcih razkazovala z okna; na sebi ni imela ne vlečke ne zlate krone, nosila pa je ljubke čeveljce iz rdečega marokena; kako ne bi bili lepi, saj so bili nekaj popolnoma drugega kot tisti, ki jih je mati čevljarka sešila mali Karen. Prav nič na svetu se ni moglo primerjati z rdečimi čeveljci!

Zdaj pa je bila Karen že dovolj stara za birmo, priskrbeli so ji nova oblačila, pa tudi nove čeveljce naj bi dobila. Pravi mestni čevljar ji je vzel mero z nožice kar na svojem domu v dnevni sobi, kjer so stale velike vitrine z ljubkimi čeveljci in svetlečimi škorenjci. Veselje jih je bilo pogledati, žal pa stara gospa ni tako dobro videla, zato tega veselja ni mogla doživeti; med vsemi temi čevlji pa je stal tudi par rdečih čeveljcev, ravno takih, kot jih je nosila princeska; kako lepi so bili! Čevljar je povedal, da jih je sešil za grofično, a ji niso bili prav.

“Gotovo so iz lakastega usnja, ko se tako svetijo!” je dejala stara gospa. “Da, svetijo se!” je potrdila Karen; bili so ravno pravšnji, pa sta jih kupili; vendar stara gospa ni vedela, da so rdeči, kajti nikoli ne bi dopustila, da gre Karen k birmi v rdečih čeveljcih, a ravno to se je tudi zgodilo.

Vsi ljudje so se zagledali v njene noge in ko je tako stopala po sredi cerkve proti oltarju, se ji je zazdelo, da celo stare podobe na grobnicah, portreti župnikov in njihovih žena v poškrobljenih ovratnikih in dolgih črnih oblekah, upirajo oči v njene rdeče čeveljce; in misli so ji neprestano uhajale k njim, ko ji je župnik polagal roko na glavo in govoril o svetem krstu, o zavezi z Bogom in da bo zdaj tudi ona polnovredna krščanka! Orgle so igrale nadvse svečano, otroški glasovi so lepo peli in z njimi tudi stari zborovodja, Karen pa so se motali v glavi samo rdeči čeveljci.

Popoldne je stara gospa že od vseh zvedela, da so čeveljci rdeči, in ji povedala, da je to grdo in se ne spodobi ter da bo Karen odslej morala v cerkev vedno v črnih čevljih, pa čeprav so stari.

Naslednjo nedeljo naj bi Karen sprejela obhajilo, pogledala je črne čevlje, pogledala je rdeče — potem še enkrat rdeče in jih tudi obula.

Bil je lep sončen dan, Karen in stara gospa sta ubrali pot skozi pšenico, od katere se je nekoliko prašilo.

Pred vhodom v cerkev je stal star soldat, oprt na berglo, z nenavadno dolgo bradico, ki je bila bolj rdeča kot bela, bila je namreč res rdeča; poklonil se je prav do tal in vprašal staro gospo, ali ji sme obrisati čevlje. Pa je še Karen pomolila svojo malo nožico. “Glej si no, kako ljubki plesni čeveljci!” je vzkliknil soldat in plosknil z roko po podplatih, “le dobro se držite nožic, kadar boste plesali!” Pa je stara gospa dala soldatu nekaj krajcarjev in sta potem s Karen stopili v cerkev.

Vsi v cerkvi so se ozirali po Kareninih rdečih čeveljcih, pa tudi vse podobe so jih gledale in ko je Karen pokleknila pred oltar in si približala zlati kelih k ustom, so ji misli neprestano uhajale k rdečim čeveljcem; zdelo se je, kot da plavajo v kelihu in tako je pozabila zapeti svojo pesem in celo očenaš je pozabila zmoliti.

Potem so vsi zapustili cerkev, stara gospa pa se je povzpela v kočijo. Karen je ravno privzdignila nožico, da bi še ona vstopila, ko je stari soldat, ki je stal v bližini, spet vzkliknil: “Glej si no, kako ljubki plesni čeveljci!” Karen si ni mogla kaj, da ne bi naredila nekaj plesnih korakov, in ko je začela, so noge kar same zaplesale, kot da bi čeveljci prevzeli oblast nad njimi; zaplesala je okrog cerkvenega vogla, a ker se ni mogla ustaviti, je moral kočijaž steči za njo, pograbil jo je in posadil v kočijo, ampak nožice so še kar plesale, tako da je strašno obrcala dobro staro gospo. Končno jim je le uspelo čeveljce sneti, noge pa so se umirile.

Doma so čeveljce spravili v omaro, a Karen jih je kar naprej pogledovala. Zdaj je stara gospa ležala bolna, pravili so, da ne bo več dolgo. Treba jo je bilo negovati, za kar je bila najbolj primerna Karen; v mestu pa so pripravjali velik ples in tudi Karen so povabili; pogledala je staro gospo, ki tako ali drugače ne bo več dolgo, pogledala je rdeče čeveljce in pomislila, da v tem vendar ni greha; čeveljce si je obula, tudi v tem ni nič slabega; ampak potem je šla tudi na ples in začela plesati.

Ko je hotela na desno, so čeveljci zaplesali na levo, ko je hotela naprej po dvorani, so jo čeveljci odnesli v nasprotno smer, po stopnicah navzdol in čez ulico skozi mestna vrata. Plesala je in odplesala naravnost v temni gozd.

Tedaj se je v krošnjah dreves nekaj zasvetlikalo. Mislila je, da je mesec, kajti videla je obraz, bil pa je stari soldat z rdečo bradico, tam je sedel in dejal: “Glej si no, kako ljubki plesni čeveljci!”

Takrat se je silno prestrašila in se hotela znebiti rdečih čeveljcev, ampak le-ti so se držali njenih nožic kot klop, z nog si je strgala nogavice, a čeveljci so prirasli k nožicam in plesala je in plesala čez drn in strn, v soncu in dežju, ponoči in podnevi, ponoči pa je bilo še najhuje.

Odplesala je na pokopališče, kjer pa mrtveci niso plesali, imeli so namreč boljšo zabavo kot ples. Želela je sesti na grob nekega reveža, na katerem je rasel grenki vratič, a zanjo ni bilo ne miru ne počitka. Ko je odplesala proti odprtemu vhodu v cerkev, je zagledala angela v dolgih belih oblačilih, krila so mu segala od ramen vse do tal, njegov obraz je bil strog, resen, v rokah pa je držal meč, silno širok in svetleč:

“Plesala boš, plesala!” je zagrmel, “v rdečih čeveljcih, dokler ne boš bleda in mrzla! Dokler ti koža ne uvene in se ukrči kot okostnjaku! Plesala boš od vrat do vrat, kjer živijo ošabni, nečimrni otroci, potrkala boš, da te bodo slišali in se te ustrašili! Plesala boš, plesala!”

“Milosti!” je zavpila Karen. Ni več slišala, kaj ji je angel odgovoril, kajti čeveljci so jo že nesli skozi vrata na plan, čez drn in strn, ona pa je morala neprestano plesati.

Nekega jutra je zaplesala mimo vrat, ki jih je dobro poznala; znotraj je bilo slisati cerkveno petje, ven so prinesli krsto, okraseno s cvetjem; izvedela je, da je stara gospa umrla, in pomislila, da je zdaj čisto sama na svetu, nad seboj pa je imela je prekletstvo angela božjega.

Plesala je, plesala in zaplesala v temno noč. Čeveljci so jo nesli čez trnje in štrclje in popraskala se je do krvi; priplesala je na goljavo do samotne hiške. Vedela je, da v njej živi rabelj in potrkala je s prstom po okenski šipi ter zaklicala: “Stopite ven! Stopite ven! Jaz ne morem noter, ker plešem!”

Rabelj pa je dejal: “Kaj ne veš, kdo sem? Jaz sekam glave preč hudobnim ljudem in vidim, da moja sekira že podrhteva!”

“Ne odsekajte mi glave!” je prosila Karen, “kajti potem se ne bom mogla pokesati za svoj greh! Odsekajte mi nožice z rdečimi čeveljci!”

Potem mu je še izpovedala svoje grehe, rabelj pa ji je odsekal nožice z rdečimi čeveljci; ampak čeveljci so z nožicami odplesali čez polje globoko v gozd.

Izrezljal ji je par lesenih nog in bergel, jo naučil cerkveno pesem, ki jo pojejo grešniki, ona pa mu je poljubila roko, ki je vihtela sekiro, in se odpravila čez goljavo.

“Dovolj sem pretrpela zaradi rdečih čeveljcev!« je dejala. Urno, kot je le mogla, se je napotila proti cerkvenemu vhodu, ko pa je tja prispela, so prednjo priplesali čeveljci, silno se je prestrašila in se obrnila.

Ves teden je bila žalostna in pretočila je mnoge težke solze, ko pa je spet prišla nedelja, je dejala: “No, zdaj pa sem menda dovolj trpela in se borila! Mislim, da nisem nič slabša od mnogih tistih, ki sedijo v cerkvi in držijo glave pokonci!” In potem je kar pogumno stopila; a komaj je prispela do vhoda, že je zagledala, kako pred njo poplesavajo rdeči čeveljci. Silno se je prestrašila in se obrnila, v srcu pa je svoj greh strašno obžalovala.

Podala se je v župnišče in prosila, da bi jo tam sprejeli v službo. Bila bi marljiva in storila bi vse, kar je v njeni moči, za plačo se ne bi dosti zmenila, da bi le imela streho nad glavo in živela pri dobrih ljudeh. Župnikova žena se je je usmilila in jo sprejela. Bila je marljiva in veliko je razmišljala. Tiho je sedela in poslušala, ko je ob večerih župnik bral naglas iz Svetega pisma. Vsi njuni otroci so jo imeli zelo radi, ko pa so čebljali o lišpu in blišču ter da bi bili radi lepi kot kraljica, je zmajevala z glavo.

Naslednjo nedeljo so se vsi odpravili v cerkev in jo vprašali, ali bi želela z njimi, ona pa je žalostno, s solzami v očeh, pogledala svoje bergle. Odšli so poslušat božjo besedo, ona pa je zavila v svojo samotno kamrico, v kateri je bilo prostora le za posteljo in stol. Sedla je z molitvenikom v roki, in medtem ko ga je pobožno prebirala, je veter iz cerkve prinesel orgelske zvoke. Dvignila je objokani obraz in dejala: “O, Bog, pomagaj mi!”

Tedajci jo je obsijalo žarko sonce, pred njo je stopil angel božji v belih oblačilih, isti, ki ga je tisti večer srečala pred cerkvijo, vendar zdaj v rokah ni držal bridkega meča, marveč lepo zeleno vejico, na kateri je cvetela vrtnica poleg vrtnice. Z njo se je dotaknil stropa, ki se je dvignil visoko, visoko, in česarkoli se je dotaknil, tam je zasijala zlata zvezda. Dotaknil se je zidov in tudi ti so se razmaknili, videla je orgle, ki so igrale, videla je stare podobe z župniki in njihovimi ženami, verniki pa so sedeli v okrašenih klopeh in peli iz molitvenika. Cerkev je namreč kar sama obiskala ubogo deklico v mali, ozki kamrici, mogoče pa je ona prišla tja; sedela je v klopi župnikove družine in ko so odpeli pesem in dvignili oči, so ji kimaje dejali: “Prav je, da si prišla, Karen!”

“Po milosti božji,” je dejala.

Orgle so igrale in otroški glasovi v cerkvenem zboru so bili nadvse mili in lepi! Žarka sončeva svetloba se je z vso toplino usipala skozi okno na klop, v kateri je sedela Karen. Srce se ji je tako prenapolnilo s svetlobo, mirom in veseljem, da je počilo; njeno dušo so sončevi žarki ponesli v Bogu in nikogar ni bilo, ki bi še vprašal po rdečih čeveljcih.
​{opomba}202457{/opomba}