Krošnja z neznanimi sadeži je esejistični prvenec Helene Koder in njena prva knjiga sploh. Gre za eleganten opis avtoričinega duhovnega in osebnega sveta in obenem za poklon zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. Avoričini eseji nam dopovedujejo, da je dobro, če z odprtimi očmi pozorno spremljamo sodobnike, kajti z mrtvimi ne moremo več na kavo, piše na zavihku knjige francist in prevajalec Primož Vitez. Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja ali je doživljala prevajalko Radojko Vrančič (1916–2009), pesnika Petra Kolška (1951–2019) in Milana Jesiha, svojega soproga skladatelja Urbana Kodra (1928–2019) ali njegovo teto filozofinjo Almo Sodnik (1896–1965), nam hkrati govori, kako je skoznje spoznavala velikane jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wisławe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja ter Montaigneve, Descartesove in Kantove misli.

Helena Koder (1937) si je želela biti prevajalka, a je svoje poklicno življenje posvetila filmu in televiziji. Začela je kot napovedovalka televizijskih programov, pozneje pa se je posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset — med njimi Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča — pa jih je podpisala kot režiserka. 

Leta 2022 je bila za življenjsko delo na področju režije in dokumentarnega filma nagrajena s Štigličevo nagrado. Krošnja z neznanimi sadeži je njena prva knjiga. Izšla je pri Mladinski knjigi.

Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži | Hvalnica pisanju

Sežem med knjige in papirje na spodnji polici. Pod debelim svežnjem notnih zapisov in partitur je knjiga, ki je ne prepoznam, iz nje pa štrlijo listi papirja A4. Sklepam, da so prazni, a ko jih izvlečem, vidim, da so popisani. Potiskani. Nimam pojma, kaj bi to bilo. Na pogled je tekst videti zelo urejen: odstavki, presledki, ločila, črkovni font Arial. Zelo lično. Brez naslova. Berem: Začenjam znova. Spet znova … Potem pa nenadoma, kot da bi bilo besedilo dotlej zamegljeno, se črke izostrijo, sestavijo se v besede, te dobijo pomen, postanejo stavki in misli. Moje misli. Kot da bi se v moji glavi odprl prostor, nekakšen tunel, ki se širi in postaja vse svetlejši, pojavijo se barve in jaz sem v času, ki je že davno minil, a je nenadoma zdaj in tukaj in jaz v njem. Nikoli se mi še z nobeno fotografijo ali drugim predmetom ni zgodilo kaj podobnega. Mogoče zato, ker sem pričakovala prazne liste papirja, ki jih bo treba nekam spraviti, naletela sem pa na samo sebe. Doživetje je bilo močno. Najbrž sem bila tistega dne zaradi utrujenosti in neprespanosti posebno občutljiva. Tista knjiga na spodnji polici me je že nekaj dni vznemirjala, a ker sem se tam okoli motala zaradi drugih opravkov, se mi kar nekaj dni ni dalo skloniti se k njej. Nehote sem tako ustvarila v sebi in zase nekakšen suspenz. In tisti listi, moč napisanega, vse to je prišlo kot odrešitev. Na nenavaden način sem se potopila v globino časa.

Seveda je bilo to čutno in čustveno doživetje. Ko sem šele po nekaj prebranih stavkih spoznala, da berem svoj tekst, o katerem nisem imela pojma, da sem ga bila kdaj napisala, sem nadaljevala vse bolj hlastno in v moji glavi se je začelo sinhrono pojavljati sobesedilo tega spisa. Hkrati z branjem so se v mislih vračale misli, miselni postopki, različice, ko skušaš neko misel izraziti čim bolj popolno, brez dvoumnosti in možnosti napačnih interpretacij. To, to sobesedilo iz neke davne preteklosti, me je najbolj presenetilo. Seveda nisem v nobenem trenutku pomislila, da berem literaturo. Po žanru bi ta najdeni zapis, ki nima naslova, še najbolj ustrezal oznaki dnevniški zapiski. 

Nastal pa je takole. Doma zelo dolgo nisem imela računalnika. Zelo dolgo sem, kar sem potrebovala, pisala na pisalni stroj. Ali pa sem si zapisovala s svojo nestanovitno pisavo v zvežček. Nestanovitno pravim, ker moja pisava niha od nagnjene v desno, kadar pišem počasi in z mislijo na bralca, se pravi naslovnika, do pokončne, malo raztegnjene, kadar si hočem kaj zapisati hitro in v želji, da ne bi spotoma česa pozabila. Za nekaj stavkov porabim veliko prostora in mali zvezki, ki jih imam najraje, so vedno premajhni. Moji zvezki so, če jih listaš, vizualno zelo neurejeni. Pišem po navadi z obeh strani, nekatere strani puščam prazne, ko iščem kakšen zapisek, porabim precej časa, da kaj najdem. Najdem pa vmes marsikaj, kar me vsakič znova razveseli. Kakšno misel, na primer.

“Imam tebe, da skrbiš zame. Imaš mene, da skrbim zate. Imava drug drugega. In to je vse, kar je treba vedeti o naju.” (Poišči avtorja!)

Skratka: moji rokopisi so po videzu povsem drugačni od lepo natisnjenih zapiskov, ki so me spodbudili k temu pisanju. Kaj bi o tem rekel grafolog – da na psihologa niti ne pomislim –, nimam pojma. Ne pri enem ne pri drugem nisem bila nikoli in tako bo, upam, ostalo.

Doma nisem imela računalnika, ker sem imela odpor do kablov, ki se zvijajo po stanovanju in gnusilo se mi je štemanje in vrtanje po zidovih, gipsanje in vsa tista opravila raznih mojstrov, ki znajo napeljavo skriti pod omet. Čakala sem na novo tehnologijo. Moji stari teksti so kolateralne žrtve napredka tehnologije. Končali so na kakšnem smetišču in upam, da so bila vsaj ohišja in drobovje računalnika, ki sem si ga delila s kolegi, reciklirana in ne obremenjujejo več planeta. Predvsem pa niso končali na smetišču zgodovine, to me res veseli. Dokler sem bila v službi, Windowsov še ni bilo. Delali smo v sistemu DOS, z ukazi, ki jih je bilo treba izpisati z okrajšavami oziroma gesli, pred katerimi si napisal piko. Ekrani so bili slabi, mene so po nekaj urah pisanja zabolele oči, pojavile so se neke motnje v delovanju obraznih živcev, in ko sem se upokojila, nisem nekaj časa prav nič pogrešala računalnika.

Potem so prišli prenosniki, elegantne avtonomne igračke, in zelo sem si ga zaželela. A je trajalo kar nekaj časa, da sem se odločila. Če pogledam nazaj, vidim, da sem se za zelo pomembne stvari v življenju vedno odločila intuitivno, skoraj v trenutku, brez resnega premisleka, za kaj tako nepomembnega, kot je nakup računalnika, se pa odločam predolgo. In, zanimivo: naglih odločitev po navadi ne obžalujem. Sicer pa tudi filozofinja Renata Salecl nekje pravi, da se je za pomembne stvari v življenju treba odločati po intuiciji, za majhne stvari je pa že treba premisliti. Ni nepomembno, kje in kakšen sladoled boš izbral izmed množice ponujenih: posledice so lahko zelo neprijetne. 

Ko sem se končno odločila za prenosnik Lenovo ThinkPad, sem se morala na novo naučiti pisati na računalnik in sploh delati z njim. Bila sem samouk. Prehod na Windowse in na Word je pomenil, da moram začeti od začetka. Prebirala sem priročnike, spraševala, morila brata po telefonu, kadar je računalnik zamrznil. K sreči sem večinoma tipkala tja v dan. K sreči, kajti besede, stavki, odstavki so izginjali, se vračali, spreminjali obliko, te muke bi mi kratek tečaj računalništva prihranil. Zdaj mi je seveda računalnik postal domač, a ga uporabljam zelo izbirno. Tehnologija nam je vsem, ki nismo bili narojeni v digitalno dobo, spremenila življenje, pa če se temu še tako upiramo. Vsaka naslednja generacija teh strojev ti ponudi ogromno možnosti, večina ti jih je odveč, nekatere se ti zdijo prav odvratne. A vmes je tu in tam kaj, kar te pritegne, ti ponudi nekaj novega ali ti olajša delo. Virtualne pojme si moram še vedno predstavljati nekako fizično, Windows so zame res okna, mape mape in oblaki, oblaki pa zaenkrat zame še niso shramba računalnikovega spomina, temveč so še vedno oblaki, na primer ogromne ptice, velikanske ribe ali ovčice, ki sem si jih, ko sem bila otrok, želela prešteti. Otroci, ki zdaj odraščajo hkrati s spremembami v tehnologiji, bodo zagotovo razmišljali drugače, kot razmišljamo ljudje iz preddigitalne dobe, ustvariti si bodo morali miselno okolje svoje prihodnosti. Za tiste, ki skušamo vsaj približno dohajati to, kar nam tehnologija ponuja, je občutek vse večje tujosti v svetu neprijeten, če ne celo ogrožajoč. Če je v drugi polovici 20. stoletja v svetu naraščalo zaupanje v demokracijo, ki bo človeštvu pomagala užiti dognanja humanizma in razsvetljenstva, v začetku novega tisočletja vse, kar se dogaja v svetovni politiki, kaže na utopičnost teh pričakovanj. In vse, kar se dogaja, je tako močno podprto z razvojem tehnologij, da je pravzaprav rezultat, ironično rečeno, dosežek tehnologij. Vse ‘pomladi’, vse revolucije z začetka novega stoletja so bile spodbujene, omogočene in zmanipulirane z digitalno tehnologijo, prostaški nagovor se je po zaslugi tehnologije prenesel v javni prostor in bil sprejet tako rekoč z vsemi častmi in kot norma celo v predsedniških sobanah. 

A naj se vrnem k svojim začetnim prizadevanjem, da se naučim uporabljati to imenitno orodje, kar računalnik seveda je. Ko sem se učila pisati, me je kmalu zamikalo, da bi napisala kaj konsistentnega in da bi to videla lepo natisnjeno. Črno na belem. In tako je nastalo besedilo, ki mi je ondan naredilo toliko veselja. 

Seveda nisem v trenutku pisanja nikoli pomislila, da bi bilo to pisanje literatura. Dnevniški zapiski lahko ustrezajo najvišjim kriterijem, zaradi katerih določeno pisanje je literatura. Vzemimo za primer Kocbekove Dnevnike, na primer tisto, kar je bilo objavljeno najprej, Tovarišijo in Listino. Cele pasaže se berejo kot roman. Kocbek sam je v Tovarišiji in Listini dramatičen lik, poln notranjih nasprotij in v nenehnem latentnem konfliktu s tovariši, ki pa jim je s srcem in duhom popolnoma predan. Je pravi literarni junak. Ob njem, Pavlu, imamo Petra, napetost med njima, vzajemno občudovanje, skoraj erotični odnos, vendar je Pavel totalno predan Ideji, Peter pa, pragmatik, predan Organizaciji, ker le ona lahko izpelje Idejo. Tragičen, skoraj hamletovski junak je Pavel: samo spomnimo se na odlomek, ko Kocbek na večer pred usmrtitvijo obišče jetnike, ki so bili v Kočevju obsojeni na smrt. To je prizor, ki bi ga lahko prebrali pri Bulgakovu, v Beli gardi, ali pri Vercorsu. Le da sta ona dva postavila svoje fikcijske zgodbe na ozadje prve in druge svetovne vojne (a saj vemo, da se je veliko tega, kar sta si izmislila, res zgodilo), Kocbek pa je svoje doživljanje druge svetovne vojne neposredno prelil v literaturo. In neki bralec, ki o Kocbeku in slovenski travmatični zgodovini vé malo ali nič, Kocbeka ali Bulgakova ali Vercorsa bere na enak način. Vseeno mu je, kaj je izmišljeno in kaj se je v resnici zgodilo; to je literatura, ki išče in izpoveduje resnico. 

Na misel mi pridejo Rousseaujeve Izpovedi. Življenjepisni, prvoosebno spisan roman. Spomini. Rousseau je pravzaprav začetnik avtobiografskega romana, ki se je v 20. stoletju v najrazličnejših literarnih oblikah in zvrsteh tako zelo razširil in razbohotil. Nekoč vsevednega, tako rekoč nevidnega, neobstoječega pripovedovalca je v skoraj vsakem novodobnem romanu nadomestil prvoosebni jaz, ki pripoveduje svojo zgodbo, in vse to je legitimno in ustreza kriterijem literarnega izdelka. Zanimivo pa je, da so bile Izpovedi objavljene šele po Rousse­aujevi smrti. Zagotovo se to ni zgodilo zato, ker avtor ne bi bil prej našel založnika. Mogoče je to storil vedoč, da bodo ne samo njegovo delo, ampak tudi življenje nekoč podrobno preiskovali. Mogoče se je v urah med filozofskim umovanjem sproščal ali je počival tako, da se je potapljal v spomine. Lahko da je želel na svoje življenje pogledati kot na celoten opus in tak pogled lahko da samo pisanje. Prav možno je tudi, da je s tem pisanjem skušal presegati robove literarnih zvrsti, njihovih togih zakonitosti. Bil je to čas pariških salonov, čas konverzacije, ki ni bila kratkočasenje, temveč metoda, ki je pomagala razpreti krila razsvetljenskim idejam, da so poletele na vse strani. Najbrž je Izpovedi rodila mešanica vsega tega. Izraz izpoved v francoščini pomeni tudi izrekanje med spovedjo, torej izrekanje resnice pred Bogom (ki resnico seveda pozna). Torej naj bi bile Izpovedi vsa resnica. V neki literarni zgodovini sem prebrala, da Rousseau v Izpovedih ni opisal sebe, kakršen je bil (a le kdo je tega zmožen?), niti sebe, kakršen je želel biti, temveč se je opisal takega, kakršen je želel biti v očeh drugih. Sicer pa danes, skoraj četrt tisočletja po času nastanka Izpovedi, samo še kak dlakocepski zgodovinar brska po neskladjih med literarnim delom in zgodovinskimi dejstvi, vsi drugi preprosto uživamo v tem, kako junak romana prodira v globine svoje duše.

Želja, da bi avtorja bralci njegovih avtobiografskih zapiskov videli takega, kot si sam želi, da bi ga videli, je gotovo legitimna, predvsem pa je zelo človeška. A ta želja je pač izven literature in ne vpliva na njeno kakovost. Ali je Lojze Kovačič želel, da bi bil v očeh bralcev videti tak, kot je njegov literarni jaz? Je bil Marcel Proust tisti fantek, ki ni mogel zaspati, če ga mamica ni prišla poljubit? Seveda je bil. A zaradi tega ni bil ta deček iz knjige nič manj izmišljen. In nič bolj resničen. O resnici v literaturi, o razmerju med tem, kar se je zgodilo, in tistim, kar je o tem napisal pisatelj, sta lepo razmišljala Kundera in Eco. Fulvio Tomizza, ki je tudi veliko pisal o sebi, je bil do sebe brez milosti in prepričana sem, da je imel v zasebnem živ­ljenju zaradi tega težave. Nekoč mi je rekel: ko pišem, sem mnogo bolj iskren in res­nicoljuben, kot sem v resničnem živ­ljenju. S tem je povedal vse. Mislim, da je v tem temeljna ločnica med spomini kot literaturo in drugimi memoarskimi zapisi (če seveda o slogu in literarnih veščinah ne govorimo). Kocbek je bil pristen in iskren v svojih delih, Vercors je bil iskren, Proust, Tomizza, Kovačič in Rousseau, vsi so bili, poleg vseh drugih pisateljskih vrlin, ki so jih imeli, pristni in iskreni.