Svobodni odnos hetere in filozofa je najstarejši znani pojav partnerstva brez družbenih, civilnih in ritualnih oz. verskih obvez, vendar je v zgodovinopisju zabeležen zgolj anekdotično. Svetlana Slapšak zapolnjuje to praznino s knjigo Hetera in filozof: Iz zgodovinske antroplogije svobodnega para. Ta par se najprej oblikuje na prehodu iz različic antične demokracije v monarhijo. Ob teh premenah moški spol doživlja globoke spremembe identitete, usodnejše kot ženske. Druga velika sprememba pa je krščanstvo, ki spreminja status vseh spolov in uveljavi položaj prostitutk, zaznamovan z razredno strukturo, kar velja do danes.

Svetlana Slapšak (1948) je antropologinja in doktorica antičnih študij, kritičarka, znanstvenica, kolumnistka, nekdanja dekanja ISH. Njena številna dela s področij antropologije, lingvistike, klasičnih študij, študij spola, balkanologije in komparativistike so bila večkrat nagrajena, z gibanjem Tisoč žensk za mir pa je bila nominirana tudi za Nobelovo nagrado za mir. Knjiga Hetera in filozof je izšla pri Beletrini.

Hetera in filozof • Predgovor

Že petnajst let ni bila objavljena večja študija o heterah v okviru novih raziskav antropologije antičnih svetov — razen ene, o slavni heteri Frini, ki jo je izdala Laura McClure; še manj je deležen obravnave odnos hetere in filozofa. A nekateri novejši članki kažejo, da so ti pojavi antičnih družb končno postali zanimivi za širše opredeljevanje spola in spolnosti v antiki. Že prej so nekateri avtorji pokazali, da v družbeni organizaciji antične Grčije obstaja negotovost oziroma ambivalentnost pri definiranju spola: John Gould je ta pojav denimo raziskoval na primerih iz književnih tekstov. V študiji o odnosu hetere in filozofa v antiki in pozneje raziskujem, kako v različnih družbenih okoliščinah nastane zveza dveh, ki erotični odnos v utečenih družbenih okvirih spreminja v partnerstvo na podlagi svobodnega izbora. Zgodnja “ritualna” in z njo profesionalna prostitucija sta proizvod patriarhata, ki poskrbi za komoditeto moškega zunaj družinskega okvira: seks po volji in po finančnih zmožnostih, ugodje in tolažba za moške ob določenih ritualih — denimo pogrebnih. Ko pa se srečata filozof, ki nima družine ali ne skrbi pretirano za njo, in hetera, ki ne more imeti zakonitih potomcev, se pojem družine zamaje oziroma dekonstruira. Novi kontekst vzpodbuja nove odnose v paru, kot so solidarnost, tekmovanje intelektov in ob njem enakost, prijateljstvo, a tudi nove oblike družbenih konfliktov. Skupno življenje brez tipskih družinskih obveznosti uvaja tudi novo pojmovanje ženske starosti in kompetenc.

Za razliko od zgodovinskih oblik zakonske zveze, pri katerih želja in volja posameznika ali posameznice nista odločujoča, je svobodni odnos hetere in filozofa prvi znani pojav partnerstva brez družbenih, civilnih in ritualnih ali verskih obvez, torej model sodobnega odnosa, hetero­seksualnega ali monoseksualnega. Na drugi strani je takšen odnos tako v antiki kot danes lahko tarča zakonskih omejitev, družbenega izločanja, segregacije in napadov ali nasilne regulacije s strani moralne večine in verskih skupin. Položaj para hetera-filozof se najprej ­oblikuje v ­družbenih okoliščinah prehoda iz različic antične demokracije v monarhijo. Ob teh premenah moški, državljan, doživlja globoke spremembe identitete, usodnejše kot pri ženskah. Drugo veliko spremembo prinese krščanstvo, ki spreminja status vseh spolov in uveljavi položaj prostitutk, zaznamovan z razredno strukturo, kar kot družbeni regulativ velja vse do danes.

Zgodovinska antropologija evropskega svobodnega para ima različne vire, notranjo dinamiko in specifične kulturne vidike, ki niso kronološko in razvojno harmonični: odnos hetere in filozofa, ki je bil kot tema raziskovanja izpostavljen šele v novejšem času (od sedemdesetih let prejšnjega stoletja) in je sicer v evropskem zgodovinopisju zgolj anekdotično omenjan, zahteva novo obravnavo v kontekstu medsebojnega definiranja in prepletanja spolov in kulture. S temo sem se začela ukvarjati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z vstopom v feminizem, zgodovino žensk in žensko književnost oziroma žensko pisavo. Med mojim študijem možnosti za spoznavanje s tem tematskim poljem na ustreznih oddelkih univerz v Jugoslaviji ni bilo, prav tako ni bilo posebnih oddelkov za antropologijo, kaj šele za zgodovinsko antropologijo. Vanj sem se lahko poglobila šele ob postdoktorskih raziskavah v ZDA in Franciji, najbolj sta me zaznamovala sodelovanje v projektih, na predavanjih in druženje s kolegi v nekdanjem Centre Louis Gernet (EHESS in CNRS) v Parizu, kjer je tudi nastala znanstvena disciplina antropologije antičnih svetov. To disciplino sem potem uvedla v program ljubljanske podiplomske šole za humanistiko (ISH) in iz nje je doktorirala pomembna skupina študentk in študentov, ki danes raziskujejo in objavljajo v Evropi in ZDA. Program sem vodila med letoma 1996 in 2014. O zvezi med hetero in filozofom sem širše pisala v študiji o Francu Kavčiču in antiki. V poglavju o odnosu Franca Kavčiča do žensk, ki je najobsežnejše v knjigi, govorim tudi o heteri in filozofu, saj nastopata kot motiv njegovega slikarstva. Zatrdim lahko, da je bil med redkimi evropskimi umetniki, ki je bral tekst Alkifrona, njegova fiktivna pisma heter, kjer najdemo vse glavne zgodbe o omenjenem paru. Po mojem razumevanju je bil Kavčič po svoji obdelavi žensk prvi slovenski feminist, umetnik, ki je ženskam dal poseben prostor v svojih figurativnih naracijah in posredno zahteval drugačen položaj žensk v družbi svojega časa. Nekaj ponavljanja v knjigi podanih stališč in primerov je bilo pri interpretacijah Alkifronovega teksta neizogibno, posebej ko gre za nadaljevanje argumentacije z novimi elementi. Temo te knjige sem v svojih tekstih sicer večkrat omenjala in obravnavala z različnih zornih kotov, enako velja tudi za širšo temo antičnih seksualnosti; stališča sem spreminjala, odvisno od dosežene stopnje znanja in refleksije. V knjigi se nisem mogla izogniti povzemanju delov svojih predhodno objavljenih študij in monografij.

Uvod

Raziskava zadane teme naj bi dala odgovore na nekatera ključna vprašanja zgodovine evropskega heteroseksualnega para: razmerje med filozofom in hetero je opazovano kot zgodnji primer socialno-antropološkega vzorca, ki sicer nosi vse znake moške spolne komoditete, nadvlade, nasilja nad ženskami in drugih značilnosti patriarhalne strukture, hkrati pa razvija modaliteto spolnega, socialnega in intelektualnega sodelovanja zunaj pravnega in kulturnega okvira zakonske zveze. V luči obstoječih študij zgodovine ljubezni, zlasti temeljnih raziskav Luise Passerini, je cilj raziskave razčleniti začetni model takšnih odnosov, ki so globoko zaznamovali kulturno produkcijo v antičnih družbah in kasneje vplivali na oblike spolnega pogajanja v evropskih kulturnih in intelektualnih krogih. Zgodovinske in antropološke kontinuitete, ki jim je mogoče slediti od antike dalje, bi morale razkriti tudi dragocene zemljevide in itinerarije v zgodovini konceptualizacije žensk, enakosti spolov in socialnih/utopičnih vizij prihodnjih družb. Intelektualna emancipacija hetere se kaže kot stabilna diskurzivna figura že od najzgodnejših besedilnih pričevanj.

Filozofi in hetere so v mnogih antičnih besedilih tesno povezani. Trije avtorji, katerih besedila, ki obravnavajo zgodbe in anekdote o heterah in filozofih, so ohranjena, so Lukijan, Alkifron in Atenaj. Dodala sem poznega Libanija, ki pitagorejske filozofinje povezuje z neoplatonizmom, tudi v pismih. Lukijanovi Pomenki heter so lahkoten in duhovit prikaz vsakdanjega življenja heter z nekaj namigi o stiski, negotovosti in nasilju kot prikritih znakih trgovanja s spolnostjo. Lukijan je pisal v žanru, ki ga Atenaj omenja kot pornografijo ali pisanje o prostitutkah, kar je prva izpričana omemba izraza, če ne celo izum neologizma. A Atenaj doda dolg seznam starejših avtorjev, ki so pisali v tem žanru. Vsi štirje avtorji opisujejo svet heter in filozofov (Lukijan se s filozofi precej manj ukvarja) v nekakšni zgodovinski in skoraj utopični perspektivi “zlate dobe” atenske demokracije, ki je od večine omenjenih oddaljena približno šest stoletij. Prav v prostoru med našo kulturno potrebo po spoznavanju “resničnega” in projekcijo naših trenutnih konceptov in “dokazov” lahko zgradimo zgodovinski antropološki okvir za diskurz heter. Ta okvir mora vključevati tudi vizualni vidik tega, kako je telo heter opredeljeno, seksualizirano, socializirano in simbolizirano (predvsem na podlagi vaznega slikarstva): tu je treba upoštevati očitno kronološko neskladje, saj so podobe heter znane že od 6. stoletja pred našim štetjem, besedilni viri pa so poznejši.

Moja delovna hipoteza je, da so bile hetere, prostitutke najvišjega ranga, v resnici ekonomsko in kulturno pogojen izum intelektualcev, ki so del ženske populacije “kolonizirali” za lastne potrebe. Ostajam v okvirih interpretacije o uporabi ženskega avtorstva v Platonovem Meneksenu kot znaku parodije in o tehniki karnevalskega obrata v Aristofanovih komedijah. V obeh primerih uporaba ženskega diskurza daje osnovno informacijo o žanru oziroma definicijo žanra. V obeh primerih je moški avtor zagovornik političnih in etičnih idej v korist žensk (vsaj relativno, v primerjavi z drugimi sočasnimi avtorji). Hetere so konstruirane kot žanr in seveda ne samo kot pornografija v svojem modernem pomenu, temveč ravno v primarnem pomenu, kot “pisanje o heterah”. Žanr hetere je obstal, ker je bil povezan z generičnimi kompleksi, ki ne posegajo v politično realnost: komedijo, ki temelji na standardiziranih likih, fiktivnimi pismi, eseji, dialogi, pornografijo.

Antičnih virov o heterah ni veliko. Kljub velikemu napredku pri študijah antičnih žensk v zadnjih petdesetih letih je ta konkretna tema do nedavnega bila slabo pokrita. Za sicer izčrpno predstavitvijo virov in podatkov v temeljnem enciklopedijskem delu klasičnih ved (Pauly-Wissowa, Realencyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft) stoji precej konservativen koncept. Pionir postavljanja novih vprašanj o položaju žensk v antični grški družbi je Gomme, ki je tudi prvi uporabljal statistiko pri raziskovanju delovanja atenske demokracije. V novejšem času pa so se pojavile številne študije o antičnih heterah in prostituciji, ki pričajo o novem akademskem zanimanju za to temo: Davidson s prelomno študijo, ki umešča hetere in filozofe v družbeni kontekst tujcev v helenističnih družbah; Hamel, ki poskuša rekonstruirati edino “resnično” zgodbo hetere, vpletene v pravni postopek za pridobitev nekaterih privilegijev državljanstva; urednika Faraone in McClure, ki sta zbrala številne raziskovalce, da bi posodobili stanje védenja na področju pre­učevanja prostitutk/heter v antiki; Laura McClure, ki je preučevala Atenajevo besedilo in sledila družbeni prisotnosti in kulturnemu vplivu heter: na kratko se je dotaknila tudi teme heter in filozofov, vendar se je ustavila pri detekciji strategij diskurzivnega nadzora in se ni spuščala v antropološke zaključke. Vendar pa se nihče od navedenih avtorjev in raziskovalcev ni posebej ukvarjal z dialogom Ajshina Sokratovca (oziroma Ajshina iz Sfeta), prvega filozofa, ki je pisal o heterah (v tem primeru o Aspaziji): ohranjene fragmente njegovih besedil bom v tej raziskavi izkoristila za vzpostavitev drugačne kronologije in za drugačno vrednotenje tega problema. Pri zgodovini spolnosti, ki je med mojimi primarnimi raziskovalnimi cilji, bom sledila nekaterim izsledkom obsežne študije Eve Keuls.

Metodologija raziskave združuje zgodovinsko-antropološki pristop s semiotično analizo podob in kontekstualnim branjem besedil ter zgodovinski študij, predvsem zgodovino idej. Ne opiram se na Foucaultove koncepte zgodovine spolnosti, raje imam Barthesov koncept mitologije, ki mi omogoča, da raziskujem identitetne naracije filozofov in heter, jih primerjam z medsebojno menjajočimi se subjektivitetami in “projiciram” na zaslon intelektualne produkcije družbenega — kulturne vizije in utopije. V tem smislu so ključni mitološki vzorci oziroma priprava in izvajanje mitološke zgodbe — miturgija, ki sem jo uvedla kot koncept. Ključne cilje raziskovanja bom zasledovala prek interdisciplinarnih metodoloških strategij, ki združujejo vidike in orodja zgodovinske antropologije, primerjalne književnosti, etnografije/arheologije, analize dis­kurzov, študij spola in področnih študij. Raziskava bo torej nujno inter­disciplinarna, povezovala bo zgodovino žensk, antropologijo antičnih svetov, kulturno antropologijo, zgodovino umetnosti, ­antropologijo intelektualcev, pa tudi zgodovino idej. Ključni cilji raziskave so definiranje in zasledovanje razvoja specifične skupine žensk, v kateri so pravila skupine diametralno zoperstavljena pravilom družbe, oblikovana pa so nova, ki v družbo vnašajo spremembe, pomembne tudi za druge ženske; sledenje razvoju specifične heteroseksualne zveze z daljnosežnimi posledicami, tudi za zgodovino intelektualcev; sledenje razvoju specifičnih diskurzov, vizualizacije in književnih žanrov, ki so jih interaktivno ustvarjali hetere in filozofi.