Tako je iz Mandrove hiše nastala Hiša Mandrova in potem še — pri založbi Vida — knjiga s podnaslovom Življenje in delo z lesom.

Eva je po končanem študiju umetnostne zgodovine odšla na podiplomski študij vizualne kulture na Univerzo Alvar Aalto na Finsko, Aljaž pa se je po končanem študiju geografije podal na podiplomski študij dokumentarne fotografije na Akademiji likovnih umetnosti St. Joost na Nizozemsko. Po zaključenem študiju sta skoraj pet let delovala v nizozemskem Rotterdamu, kjer sta opravljala različne poklice na področju produkcije vizualne umetnosti, umetniških del in organizacije dogodkov.

Tako zdaj v okviru projekta Hiša Mandrova prirejata eno- in tridnevne delavnice, ki udeležencem ponujajo urjenje veščin gradnje in dela z lesom ter regenerativne pridelave hrane. O svojem vsakdanu in načrtih objavljata na družbenih omrežjih. Leta 2022 se jima je rodila hčerka Varja.

Hiša Mandrova: Življenje in delo z lesom

Bil je še eden v vrsti ponavljajočih se duhamornih deževnih dni sredi betonske džungle, ko ne veš, kam bi se dal in kaj bi počel. Na voljo imaš nešteto možnosti, a je to skoraj brez pomena. Dnevi minevajo, tedni se vlečejo kot karamelni bomboni, misli pa so ves čas uprte v svetlejšo prihodnost, ki si jo nevzdržno želiš.

Tistega dne sva si rekla, da je dovolj premlevanja in dolgočasnega življenja. Želela sva si nekaj drugačnega, hotela sva se premakniti z mrtve točke, na kateri sva obtičala. Dovolj sva imela izgovorov in nezadržno sva si želela novega začetka: vzpostaviti tesnejši stik z naravo in s samim seboj.

Dež je močil velika okna, tipična za nizozemske hiše. Vsaka od kapelj je doprinesla k odločitvi, da se vrneva nazaj v Slovenijo. Preprosto sva imela vsega dovolj. Dovolj potrošniškega načina življenja, dovolj betonske pokrajine, dovolj deljenja skupnosti na posameznike, dovolj nepotrebnih impulzov, ki so prihajali z vseh koncev, in dovolj splošnega pomanjkanja samorefleksije. Globoko v nama je bilo vsega preveč, a hkrati je marsičesa primanjkovalo.

Morda sva z vsakim nakupom, z vsakim utripom ekrana, z vsakim pogledom na plehke in nepravične družbene odnose bežala pred sabo. Nisva bila več zadovoljna in vedela sva, da potrebujeva več kot to. Tako je počasi vzniknila želja po spremembi načina življenja, po tesnejši povezanosti z naravnim okoljem. To je bila želja po življenju z več kreativne discipline in samooskrbnosti.

Hitro sva se odločila. Že nekaj let bivanja v tujem mestu je bilo dovolj. Z edinstvenim zanosom sva spakirala vse, kar sva imela, natovorila majhen, a kompakten avto, razdelila ostalo lastnino prijateljem in znancem, na ulici pustila vse, kar bi nekomu prišlo prav, in se brez oziranja nazaj odpravila proti Sloveniji. Tiste trde kaplje na nizozemskih oknih so naznanile spremembo načina življenja, ki se je zgodila, še preden so se osušile.

Kot že nekajkrat prej sva prevozila vmesne tuje pokrajine in prispela v domačo deželo, ki sva jo silovito pogrešala. Prispela sva nazaj v naravo, nazaj k izvoru ustvarjalnosti, ki sva jo venomer črpala iz gozdov, gora, travnikov, voda in kamnin. Vsak dan bolj sva si želela živeti z vonjem po smoli in občutkom svobode, ki človeka obogati ter ga vsakodnevno nagradi z neprecenljivim pogledom na prebujajočo se pokrajino. Zatorej ni presenetljivo, da sva vse svoje misli usmerjala k podeželskim nepremičninam, ki so bile takrat naprodaj.

Novi Kot

V trenutku, ko sva pričela z iskanjem novega domovanja, nama je pozornost vzbudila majhna lesena hiša, ki je dolgo časa samevala sredi divje zelene pokrajine, globoko v osrčju gozdov na jugu Slovenije. Stala je v kraju Novi Kot, do koder naju je iz prestolnice peljala 60-kilometrska ovinkasta pot, od katere jih je petdeset potekalo skozi neprecenljiv objem gozdov.

Takoj po obisku hiše sva preučila svoj skromni proračun in jo že naslednjo pomlad brez zadržkov kupila. Brez predhodnega znanja o delu z lesom, z malce naivnosti, a ogromno zagnanosti in želje po spremembi.

Tako sva se preselila v odročne kraje, kjer sta bila gozd in les ključna za preživetje, vse odkar so se tu naselili ljudje. In s prvo potovalko, ki sva jo odložila v majhno hladno sobico, se je začela najina nova pot k samograditeljstvu in samooskrbnemu življenju. Čeprav tega takrat še nisva slutila in čisto dobro razumela.

Po selitvi sva čutila nekoliko prisiljeno potrebo po udobju, ki nama je dolgo preprečevalo, da bi se bolj sprostila, se povezala z naravo in raziskala okolico, v kateri kraljujejo drevesa, medvedi, volkovi, mraz in skalovje. Kmalu sva ugotovila, da so skrbi odveč. Odročnost je čez čas postala prednost, ki nama je omogočila stik s samim seboj, svojimi sposobnostmi in naravo.

Kot posameznik se zaveš, da moraš bolj skrbeti za svoje zdravje, varnost, produktivnost in predvsem dobro voljo, da opraviš stvari, ki so tako samoumeven del življenja v bolj naseljenih območjih. In delo z domačim lesom ima pri tem pomembno vlogo.

Spoznala sva, da se je zgodilo nekaj posebnega, nekaj, kar je presegalo vsa najina pričakovanja. Medtem ko sva hitela reševati hišo pred propadom, je hiša čisto tiho in neopazno rešila naju. In za to sva ji še danes hvaležna.

Imela sva tudi nekaj sreče, ki jo potrebuje vsak začetnik. Prejela sva veliko nesebične pomoči in nasvetov, za katere bi se rada zahvalila tesarju Mitji in mizarju Miranu. Hvaležna sva tudi sosedu Antonu za vse nasvete pri oživljanju starih znanj o lesu in gospodu Anzeljcu iz Malega Loga pri Loškem Potoku, ki je Aljažu razložil marsikateri tesaški trik.

Med obnovo in kasnejšim življenjem v leseni hiši sredi visoke kraške planote, porasle z ostro travo in gostimi temnimi smrekami, sva spoznala edinstveno zgodbo o lesu. Iz začetniške naivnosti sta rasli predanost in disciplina. Vse se je začelo postavljati na svoje mesto. Prav zaradi lesa sva hitreje postajala boljša posameznika. Les naju je zavezal k raziskovanju tradicije, običajev in dediščine kraja, da bi našla nekaj, česar prej nisva bila deležna: povezanost z lokalnim okoljem.

Življenje na kraški planoti in kajžarska hiša sta naju ogromno naučila o preteklosti. Že pred 2. svetovno vojno so morali ljudje v krajih, ki jih do takrat ni dosegla silovitost industrijske produkcije, znati izdelati skoraj vse, kar so potrebovali za življenje. Pri tem je bilo znanje obdelave lesa ključno. V tej miselnosti sva se našla, zato sva se naučila številnih starih tehnik, ki so ljudem lajšale življenje.

Čedalje bolj sva ugotavljala, da ne smeš dopustiti udobju, da postane prepreka pri raziskovanju meja lastnih sposobnosti. Dostikrat nama ni popolnoma jasno, zakaj ljudje niso pripravljeni vsaj malo tvegati in se raje odločajo le za varne odločitve in poti. Meniva, da to ne prinaša osebnostnega napredka in zaradi tega izostane tudi družbeni napredek. Šele ko se izpostavimo novemu, oddaljenemu in odmaknjenemu, lahko razvijemo prvinsko intuicijo za lastni položaj v svetu. Premišljevanje povzroča skrbi, medtem ko je intuicija naravni občutek, povezan z razpoloženji, zato izvira iz resničnosti sveta okrog nas.

Delo in gradnja z lesom sta tisto, iz česar se sedaj poraja najina svoboda. Les je izoblikoval in izpopolnil najino življenje, nama uresničil najgloblje želje. Delo z lesom je postalo najino življenjsko poslanstvo, saj sva pričela raziskovati lokalno tradicijo in sodobna znanja uporabe ter predelave lesa — vse od surovine do končnega izdelka. Hvaležna sva vsaki kaplji na nizozemskih oknih, ki je s svojim trkanjem zdramila najini glavi, da sta se odločili za velik premik v življenju.

Močno verjameva svoji intuiciji, da je za naju (in za mnoge somišljenike) les material prihodnosti, ki bo ponovno ozelenel planet, zato pridobljeno znanje in izkušnje z velikim zanosom predajava naprej. S tem lahko pomagava vsem samograditeljem, domačim mojstrom, tistim, ki les radi oblikujejo, in tistim, ki želijo živeti bolj samooskrbno, se obdati z lesom, živeti bolj naravno, surovo in zato bolj zadovoljno.

Danes mnogi živijo življenje, polno vnaprej izdelanih rešitev, zaradi česar so prikrajšani za velik del zadovoljstva in samopotrditve, da smo ljudje sposobni velikih stvari. Tudi midva sva nekoč živela tako. A prav odmik od ukalupljenih sistemov razmišljanja, ki posamezniku odrekajo stik z okolico in naravnimi materiali, naju je gnal dalje. Skupen napredek pa je tisto, zaradi česar sva napisala knjigo, ki jo imaš v rokah. Namenjena je vsem pogumnim, ki so pripravljeni lesu dati priložnost, da vstopi v njihovo življenje in jih nikoli več ne zapusti.

Vsako leto dodatno raziskujeva gradnjo z lesom in odkrivava nove načine njegove uporabe. Vse bolj ugotavljava, da se nikoli ne nehaš učiti, ko opazuješ naravo in njene zakonitosti.