Moja žena je na srečo razsodna ženska in mi ne dovoli, da bi najino stanovanje spremenil v en velik kičeraj. Ker če bi bilo po moje, bi bile rjuhe v barvah Liverpoola, vzglavniki v stilu Jamesa Bonda, na oblačilih pa bi bil emblem Duran Duranov. Rekla je sicer, da ko se bo kateri od sinov odselil, bom mogoče dobil sobico, v kateri bom lahko hranil svoje relikvije.

Pred časom se imel v dnevni sobi precej veliko omaro, v kateri so bile vinilke, cedeji, kasete, DVD-ji in podobna krama — kot temu pravi žena. Po prenovi je velika večina tega romala na podstrešje. Razen nekaj relikvij, za katere bi se bil pripravljen tudi ločiti.

Mrč

Če prav pomislim, bi fanovstvo moralo biti plačano. Pa seveda ni. V resnici je kar velik strošek. Recimo pri muziki. Zadeva se ponavadi začne z objavo nekega izvajalca, da bo posnel nov album. Sledi mrzlično iskanje informacij na raznih fan forumih, češ, kje hudiča se bo snemalo, kdo vse bo sodeloval, kdo bo producent in podobno.

Ko je zadeva posneta, pa je seveda pomemben podatek datum izida albuma in pri kateri založbi. Pa kje se ga bo dalo kupiti in ali ga je možno kupiti že v prednaročilu.

Evforija se stopnjuje, ko bend napove turnejo, ki sledi izidu plošče. Kje bo koncert. Kam gremo. Katere (in kako drage) vstopnice bomo kupili. Kje bomo spali. Itd.

Sledi nakupovanje “mrča” (merchandisinga) — torej promocijskih materialov. Ne moreš na koncert brez primerne majice, kape ali šala. Idealno je, če imaš vse troje. Nazaj grede, ko te še drži koncertni trans boš pa valjda kupil še kako neumnost.

Anfield

In kot da ne bi že muzika predstavljala dovolj velikega stroška, je tu še fuzbal. Pa ko bi vsaj navijal za Olimpijo ali Maribor. Ne, jest navijam za Liverpool. Liverpool je pa ja za vogalom, a veš. In tako sem ženo vrgel na finto, da greva na izlet v London, ne da bi ji predhodno pojasnil, da bova šla potem naslednji dan še nekaj v Liverpool pogledat (in se par ur cijazila z vlakom). To nekaj je bil seveda stadion Anfield.

in ker sem mojster logistike, mi je to uspelo splanirat prav na dan, ko je Liverpool igral v gosteh. Hotela me je fentat s pogledom, ampak na srečo mi jo je potem uspelo zvleč v nek bar, v katerem je baje nekoč popival sam John Lennon. (Tisti večer pa navijači Evertona, Liverpoolovega mestnega tekmeca). Anglije po mojem ne bom prav kmalu spet videl.

Potrdilo, da si usekan

Potem so tu še filmi. Podoben štos, je pa vsaj vstopnica cenejša od letalske karte za London. Klinc je samo v tem, ker je potem treba imet točno takšno jakno kot Tom Cruise v filmu — z vsemi tistimi kičastimi našitki. Potem ni več tako poceni.

Zato pravim, da bi bilo za take nore fane prav, da bi jih kdo financiral. Glede na to, da smo v nedeljo izglasovali, da lahko premier pojača vlado še za tri ministrstva, bi lahko dodali še Ministrstvo za fane. Tako bi vlada vsaj delno sofinancirala podvige nas prfuknjenih. Zdravniški pregled, potem pa potrdilo, da si usekan … — in gremo.

Se pa bojim, da bi potem spet morali na referendum.