Tehnologija se je s pametnimi telefoni zažrla v vse pore našega življenja. Dejstvo pa je, da kot družba in posamezniki nismo kos izzivom, ki jih to prinaša. Živeti v družbi, ki je prežeta s tehnologijo, ni lahko. 

Z nostalgijo se spominjamo časov brez mobilnih telefonov. Igrali smo se gumitvist in pohajkovali naokrog, ne da bi družina in prijatelji na vsakem koraku vedeli za našo lokacijo. To so bili romantični časi, ki so minili in jih ne bo več nazaj. 

Res je, da si mnoge družbe prizadevajo, da pametni telefoni ne bi bili del otroštva. To bo težko doseči. Vprašljivo pa je tudi, kaj nam lahko to prinese. V Angliji je kraj, v katerem si prizadevajo, da otroci do 14 leta ne bi imeli svojih telefonov. Niti v šoli, pa tudi na ulicah bi bili nezaželeni. V mestu St Albans želijo vzpostaviti tak odnos do rabe mobilnih telefonov, da bi pogled na otroka s pametnim telefonom sprožil takšno neodobravanje, kot če vidimo otroka s cigareto.

Kontradiktorni odpor

Toda v družbi, ki po drugi strani digitalizira vse, kar počnemo in kar nas obdaja — “pametna” okolja, “pametne” hiše, “pametna” mesta —, je odpor do digitalizacije precej kontradiktoren. V človekovi naravi je, da se je lažje nečemu odpovedati, kot pa se soočati s posledicami.

Res je, da je svet drugačen in odnos prijaznejši, če je medčloveški stik oseben in če ni motečih elementov, kot je mobilni telefon. Čemú recimo brskati po telefonu, ko sediš z ljudmi za mizo? Toda čeprav je razumljivo, da otroci do dvanajstega leta ne potrebujejo pametnih telefonov, prepoved ni rešitev.

Šolniki si z morebitno zakonsko omejitvijo ali celo prepovedjo uporabe telefonov v šolah obetajo manj motečih elementov pri pouku. Sama v tem ne vidim koristi. Osebno se mi je zdelo normalno, da moji otroci v šoli naravi niso smeli uporabljati mobilnih telefonov. Prav tako pa ne vidim škode, če imajo osnovnošolci pri pouku mobilne telefone. Omejevanje uporabe elektronskih naprav v šolah ni nekaj produktivnega. Še posebej ne v luči razprave, da je treba zmanjšati čas pred zaslonom. Večino časa preživijo pred zasloni doma oz. v prostem času — ne pa v šoli.

Screentime

Čas pred zasloni bo seveda treba skrajšati, ampak za to se bomo morali kot družba bolj potruditi. Časopis The Guardian je pred dnevi sprožil kampanjo, v kateri nagovarja bralce, naj jim zaupajo, koliko znaša njihov screen time. Težko je reči, kolikšen in kakšen bo odziv — in za kaj ljudje uporabljajo pametne telefone. Toda če študente na predavanjih vprašam, kakšen je njihov čas pred zaslonom, sramežljivo pogledajo v svoj telefon in priznajo, da ga je običajno več, kot ga porabijo za učenje in rekreacijo skupaj.

Ne obsojajmo jih, ampak jim raje pomagajmo ozavestiti problem. Ena izmed zadnjih raziskav med uporabniki, starimi od 16 do 21 let, je recimo pokazala, da se jih po interakciji z družbenimi omrežji kar 70 odstotkov počuti slabše. In pri tem bi skoraj polovica raje živela v svetu brez interneta. Treba pa je tudi vedeti, da jih je več kot 40 odstotkov priznalo, da se na internetu lažejo glede svoje starosti.

Reševanje digitalnih stisk

Mladi, njihovi starši in šolniki, vsi se zavedajo problema — nihče pa ne najde pravega načina za reševanje digitalnih stisk. Takšna je realnost. Realnost pa je tudi to, da se naša življenja in naše delo vse bolj premika v digitalni svet. Poleg zelenega prehoda so ključne prioritete Evropske unije “digitalizacija”, “digitalna transformacija”, “digitalna vključenost” …

Nekako se mi dozdeva, da je situacija precej čudaška. Po eni strani bi radi naredili vse, da bi vse digitalizirali, po drugi pa si prizadevamo, da bi se odklopili od digitalnega sveta in tako zmanjšali naše stiske.

Kakorkoli že, družba so ljudje, posamezniki. In samo prizadevanje za zdrave in ozaveščene posameznike lahko pripomore k temu, da bomo živeli v pametni družbi — kar je pomembneje kot pa v “pametnih” hišah in mestih.