Vojna v Ukrajini je v slovenski šport prepiranja med partizani in domobranci prinesla obilo zmede. Mnogi partizani imajo kar naenkrat zadržke do narodnoosvobodilnega boja, medtem ko ljudje, ki redno pošizijo vsakič, ko se ljudje zberejo na slovesnosti v Dražgošah, na ves glas podpirajo boj proti tujemu okupatorju. Ampak kregamo se vseeno. Naprimer o populizmu. Tudi tu ne gre brez zmede. Predvsem zato, ker se nekateri ne morejo odločiti, ali so populisti kul ali ne. 

Zadnja epizoda v verbalni državljanski vojni se je začela s posebno izdajo — hecno, kako dvoumna je lahko slovenščina — Mladine, posvečeno populistom. Pri tem si je uredništvo privoščilo nedopustno potezo in mednje uvrstilo tudi Josipa Broza Tita.

Jurišniki tipkovnic

Na uredništvo se je vsulo z leve in leve. Kako si upate imeti Tita za populista? Kako si ga drznete uvrstiti v isto kategorijo kot druge falote? Mnogi od komentarjev so bili — kot se za prerekanje na družbenih omrežij spodobi — grobi in žaljivi. Zadeve so šle tako daleč, da je urednik Grega Repovž v naslednji redni številki objavil uvodnik (izjemoma napisan v prvi osebi), v katerem je izrazil zgroženost nad novim dnom diskurza na slovenskih družbenih omrežjih.

Ko so jurišniki slovenskih tipkovnic zavohali drugo kost in se je afera nekoliko polegla, pa so se na moji lajni začele pojavljati objave teksta, ki ga je v reviji Disenz z naslovom Zablode antipopulizma objavil sociolog Grega Hrib. Avtor — če povzamem — podučuje meščanske liberalce, da ne štekajo populizma. Populizem so po njegovem “horde jeznih volivcev, ki jim ni mar za politično omiko, pravno državo ter uveljavljena pravila” in ki “liberalni demokraciji kažejo sredinec ter jo počasi, a vztrajno pošiljajo na smetišče zgodovine”.

Teoretični as iz rokava

Naj uvodoma povem, da se z zgornjo analizo načeloma strinjam. Moti pa me privoščljivost, s katero avtor skozi ves prispevek napoveduje zasluženi konec “meščanskega” liberalizma z ihto — naj mi bo oproščeno, da zaradi spodobnosti mešam prispodobe — razjarjenega možakarja, ki si s topim nožem reže vejo, da bi se maščeval nezvesti soprogi.

Menim, da je eden od vzrokov za prepir o populizmu in liberalni demokraciji zmotno razumevanje pojmov, o katerih govorimo. Za današnje čase je sicer značilno, da se “horde jeznih volivcev” zatekajo k “dejstvom”, ki jim čustveno in ideološko ustrezajo.

Avtorja prispevka v Disenzu sicer ne štejem med slednje. Gre za nekoga, ki veliko ve in je veliko prebral. Čeprav se v svoji analizi populizma in antipopulizma — kot vsi levo usmerjeni navdušenci nad populizmom, ki mi jih je uspelo zaslediti v zadnjih letih —, sklicuje na postmarksistična teoretika Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe. Ki sta za leve propopuliste to, kar je Friedrich Hayek za privržence neoliberalizma. Teoretični as iz rokava, po katerem ni več debate.

Populizem ni všečizem

Naj zato pojasnim, kako sam razumem populizem in liberalizem.

Glede prvega najprej to, da populizem ni všečizem, pri čemer gre za patološko potrebo po ugajanju. Dober primer všečista je Borut Pahor, ki ga imajo mnogi — po mojem zmotno — za populista. To sicer ne pomeni, da s svojim delovanjem ni pogosto, hote ali nehote, podpiral populizma, ki ga v Sloveniji ni malo. Populist se načeloma požvižga na to, ali ga imajo ljudje radi. Za populista je predvsem pomembno, da ljudje sovražijo njegove nasprotnike. Populist si lasti pravico predstavljati narod in se v imenu te ekskluzivnosti postavlja nad politično konkurenco, obenem pa delegitimizira ali si podreja druge veje oblasti in demokratične varovalke — od neodvisnih medijev do civilne družbe. Recimo Donald Trump. Pa ne samo on.

Če zgornjo definicijo uporabimo za Josipa Broza, potem se gotovo moramo strinjati, da kljub zaslugam v boju proti fašizmu ni kazal posebnega razumevanja za politično konkurenco, neodvisno sodstvo, nadzorno funkcijo demokratično izvoljenega parlamenta nad izvršilno oblastjo, neodvisne medije ali kritično civilno družbo. Vse v imenu naroda in delavskega razreda. In zato ga je Mladina upravičeno uvrstila na seznam na naslovnici.

Še hujša zmešnjava

Še hujša je zmešnjava glede liberalizma. Tu ljudje mešajo liberalce kot sredinsko politično platformo, liberalno demokracijo kot politični sistem, neoliberalizem kot ekonomsko dogmo in libertarca, pri katerem gre za gospoda, ki s plišastim medvedkom v roki iz fotelja v Londonu stresa neslanosti po slovenskih družbenih omrežjih.

Liberalci kot sredinska politična formacija obstajajo, vsaj v teoriji. Označuje jih predanost svobodni podjetniški pobudi, v kombinaciji z zavzemanjem za individualne pravice in svoboščine. Obstoj in kredibilnost liberalcev — tudi v Sloveniji — pa ogroža dejstvo, da se nanje šlepa cel kup šalabajzerjev, ki sredino razumejo geometrično, ne pa vrednostno in ideološko, in ki pod liberalizmom prodajajo osebne interese, ki jih poskušajo prikriti z glasnim kričanjem “ne levo, ne desno, ampak naprej”.

Kazanje sredinca

Liberalna demokracija je politični sistem. Najkrajša definicija so redne volitve in Evropska konvencija za človekove pravice. Spoštovanje določil Konvencije ne samo zagotavlja, da so volitve svobodne in poštene, ampak da z ustavnimi in zakonskimi varovalkami ščiti pravice in svoboščine posameznikov in manjšin pred zlorabo oblastne večine.

Tej definiciji je treba dodati tudi socialne pravice, ki državljanom zagotavljajo materialno podlago za zaupanje v liberalno demokracijo. 

Težave pa se pojavljajo, ker ljudje zamenjujejo liberalno demokracijo in neoliberalizem. Slednji temelji na zanikanju javnega interesa in solidarnosti in svetlo bodočnost gradi na čim nižjih davkih, odsotnosti vsakršne regulacije in nevidni roki trga, ki da redno poskrbi za blaginjo. Ta bi po zagotavljanju neoliberalcev morala sčasoma prikapljati od bogatih k revnim.

To se sicer še nikoli ni zgodilo. Namesto tega je prišlo do socialne pavperizacije in politične marginalizacije vedno večjega deleža prebivalstva. Toda ti ljudje se seveda niso mogli odzvati drugače kot s kazanjem sredinca in podporo populistom. Ti sicer ne ponujajo nikakršnih rešitev, a za razliko od mnogih zagovornikov liberalne demokracije vsaj prepoznavajo bolečino in gnev razpizdenega plebsa. In kar neusmiljeno izkoriščajo za doseganje lastnih ekonomskih in političnih interesov. 

Strah in gnev

Ekonomski neoliberalizem je glavni vzrok, zakaj gre liberalni demokraciji tako slabo. Ekonomski neoliberalizem uničuje materialno podlago za zaupanje volivcev v politični sistem. Povzroča strah pred prihodnostjo, kar je voda na populistični mlin. Populizem izkorišča strah in podžiga gnev. Največja grožnja zahodni civilizaciji je empatija, pravi Elon Musk. Ideološki temelj Trumpove revolucije je boj proti različnosti, enakopravnosti in vključevanju. Svoj avtoritarni pohod na oblast populizem gradi na manipulaciji sovraštva — in ko to ni več dovolj, na represiji.

Toda enačenje med liberalno demokracijo in neoliberalizmom ni povsem brez osnov. Dejstvo je, da so se mnogi politiki — ki so sicer imeli polna usta človekovih pravic in zaščite družbenih manjšin — požvižgali na socialne pravice, brez katerih liberalna demokracija ne more delovati. S tem so pripravili teren za razmah iliberalnega in avtoritarnega populizma, ki stisko ljudi izkorišča za to, da bi jih še bolj potlačila v drek.

Populizem “hordam jeznih volivcev” torej ne prinaša svobode, ampak ravno nasprotno. Ponuja jim z adrenalinom sovraštva zakamuflirano politično avtoritarnost in ekonomsko bedo. V roke jim daje vedno bolj topi nož, s katerim si sami žagajo saj veste kaj. Ljudje navijajo za populiste, ker so upravičeno besni na liberalne demokrate, ki jim servirajo osebno svobodo brez socialnih pravic. Tako ljudem ne preostane drugega, kot da pizdijo na geje, feministke in migrante, ki da so krivi za vse.

Morda bomo nekega dne spoznali, da ni svobode brez socialne varnosti. In obratno. Do takrat pa lahko noč in veliko sreče.