Ko nas je še pred kratkim upravičeno razburila vest o (morebitnem) ukinjanju programskih vsebin in različnih enot RTV Slovenija, nismo pomislili, da se s finančnimi težavami ukvarjalo domala vse medijske organizacije po svetu. Še posebej javni radiotelevizijski servisi

Glede tega, da javnost pričakuje učinkovito upravljanje in kakovostne medije, so si edini povsod. Pričakuje tudi storitve, ki nam bodo prinesle dodano vrednost, za katere se nam bo zdelo vredno odšteti naročnino, licenčnino ali običajni nakup.

Pomen in vloga javnih medijev sta aktualni vprašanji povsod. Način, kako si ti vprašanji zastavljamo, pa je od države do države različen. Rešitev seveda ni mogoče preprosto prekopirati iz enega okolja v drugo. Stvari niso tako preproste. Niti če gre za sosednjo državo — kjer je HRT institucija zase.

Niti v sanjah

Priznati moram, da v nekaterih ozirih občudujem HRT. Ob zadnjem obisku na hrvaški nacionalki sem ob vseh njihovih dva tisoč sedemsto zaposlenih, izjemno velikem tehničnem sektorju, ogromnem arhivu, obsežni produkciji in velikih uredništvih začutila, kako zelo ta kolektiv čuti pripadnost poslanstvu in ideji javnega servisa.

Seveda se tudi na HRT zavedajo, da brez gledanih oddaj (preverjenih licenčnih formatov) ne morejo pričakovati podpore občinstva. Kljub temu pa se še vedno identificirajo kot osrednja institucija, ki bistveno prispeva k nacionalni identiteti in nacionalni kulturni dediščini.

Med obiskom so mi postregli z informacijo, da bi v primeru, če bi danes nehali produirati program, lahko samo z arhivom pokrili program vse do leta 2055, če bi oddajali štiriindvajset ur vsak dan v tednu.

Bistveno je, da so Hrvati precej ponosni na HRT. Niti v sanjah ne bi pomislili na ukinitev regionalnih centrov, ki oddajajo iz Splita, Osijeka, Reke, Dubrovnika, Čakovca, Knina, Pule, Zadra, Varaždina in Vukovarja.

Primanjkljaj in presežek

Delovanje Sveta RTV Slovenija v primerjavi z nam najbližjo nacionalko kaže, da se tisti, ki bi naj tam zastopali javnost — niti predstavniki zaposlenih, torej notranje javnosti —, ne zavedajo, s čim se morajo zares ukvarjati. Njihova naloga ni odločanje, katere programe odrezati in pomagati hiši do lepšega finančnega izkaza. Po poslovniku je pristojnost Sveta res nadzor nad poslovanjem RTV in uresničevanjem programsko-produkcijskega načrta (PPN) — toda ta načrt in poslovanje vodi uprava. Lahko pa Svet odloča o uporabi presežka prihodkov nad odhodki. Tega pa se nam seveda ni treba bati, odločali, saj RTV izkazuje velik primanjkljaj, ne pa presežka. Predlogi o morebitnem ukinjanju produkcijskih enot pa so v normalnem svetu obveznost uprav, ki se spoznajo na upravljanje organizacije.

Novoletne želje

Britanska vlada je v teh dneh sprejela odločitev, da se bo s 1. aprilom 2024 letna licenčnina za BBC dvignila za 10,50 funtov (s 159 £ na 169,50 £, torej s 185,54 € na 197,70 €), kar je 6,6-odstotno povišanje in ustreza septembrski stopnji inflacije. Če bi licenčnino v zadnjih desetih letih usklajevali z inflacijo na letni ravni (9 %), kot je bilo prvotno mišljeno, bi BBC v tem letu iz tega naslova prejela 1,7 milijarde funtov več.

(Skupni prihodki BBC bodo v letošnjem letu sicer znašali 5,73 milijarde funtov, od tega dve tretjini iz licenčnine. Plačevanje licenčnine je zagotovljeno do 31. decembra 2027. Vlada je sicer tudi sprožila razpravo o načinu financiranja od takrat naprej; op. ur.) 

Ta razkorak pri usklajevanju z inflacijo verjetno ni bil šum v komunikaciji, ampak je šlo za dva različna načina, kako reševati situacijo: eden s strani vlade, drugi pa s strani BBC. Toda v vsakem primeru je jasno, da javni servis rabi sistemski vir financiranja, saj mu samo to lahko omogoča, da bo opravljal svoje natanko definirano poslanstvo. To bi morala biti podlaga za odločitve uprave RTV, pozneje pa še Sveta.

Žal pa so to samo naše prednovoletne želje. In če nič drugega, Božiček naj obdaruje člane Sveta z dokumenti kot z veljavno zakonodajo o medijih, poslovnike, ustavo itd. Da bodo razumeli, v kakšne čevlje so stopili.