Prijatelj in sodelavec mojega očeta, legendarni fotoreporter Dnevnika, je v 70. letih na vprašanje, kako je bilo v partizanih, odgovoril, da zelo hudo. Od vina samo refošk, od salam pa samo ogrska.

Šlo je za obešenjaški humor, ki je bil obenem obrambni mehanizem pred bolečimi spomini na travmatično vojno izkušnjo in sotto voce kritika ideološke instrumentalizacije te izkušnje v prejšnjem sistemu. Ker vojna je vedno sranje. In ni nič nenavadnega, če se ljudje na svoje izkušnje z njo odzivajo različno — včasih na način, ki ga težko razumemo.

Zato sem tudi ob gledanju posnetka mladega evakuiranca, ki se je ob povratku na Brnik pritoževal, da na letu z vojnega območja ni dobil toplega obroka, najprej pomislil, da se šali. Da gre za obešenjaški humor. Ker vojna je sranje. Tudi če jo izkusiš samo na kratko. Kot turist, ki se je v nepravem trenutku znašel na nepravem kraju.

Čustveno in prestrašeno

Iz naslanjačev je lahko komentirati in se norčevati iz ljudi, ki so se znašli v situaciji, v kateri so se v okolici hotelov čez noč začele razlegati eksplozije raket in dronov. In ki naenkrat niso vedeli, kako se naj izvlečejo iz godlje in vrnejo domov, na varno. Res je, napadeni so bili predvsem vojaški cilji v zalivskih državah. Število civilnih žrtev — z izjemo Irana, Libanona in Izraela — je zaenkrat razmeroma omejeno.

A ko čepiš v hotelski sobi in okrog tebe padajo bombe, je takšna racionalizacija težja kot z varne distance. Zato je razumljivo, da ljudje v takšni situaciji reagirajo čustveno in prestrašeno. Da niso v stanju, da na novinarsko vprašanje zdeklamirajo piarovsko popolno izjavo, ki bi bila vsem pogodu.

Ampak pri mladeniču, ki je dal nesrečno izjavo na Brniku, ni šlo za obešenjaški humor. V njegovi izjavi tudi nisem zasledil odziva na nevarnost situacije, iz katere se mu je uspelo rešiti s pomočjo prevoza, ki ga je zelo na hitro uspelo organizirati slovenski vladi. Ni bilo videti, da je bil travmatiziran zaradi vojne, ki še vedno divja tam, odkoder se je vrnil. Bil je travmatiziran zaradi sendvičev. Od vina samo refošk, od salam pa samo ogrska.

Jaz, jaz, jaz!

V bistvu je zvenel kot nekdo, ki je zaradi višje sile obtičal na letališču, zamudil avion, potem pa bentil nad agencijo ali letalsko družbo, ki mu je vzela denar za potovanje, potem pa ga pustila na cedilu. Tipična situacija, ki redno doleti vse, ki pogosteje potujejo. Včasih zaradi vulkana na Islandiji ali nenapovedane stavke. Včasih zato, ker prodajo preveč kart in ti pred nosom zaprejo vrata v kabino letala. Ljudje so v takih situacijah jezni in izrečejo marsikaj.

Ampak ta mladenič ni bil prebukiran, ampak evakuiran. Z vojnega območja. Relativno hitro in za razliko od mnogih turistov z drugih koncev sveta na stroške države. Okej, bil je utrujen in neprespan. Verjetno tudi prestrašen, čeprav o tem ni govoril. Pa vendar bi od njega pričakovali več kontekstualne inteligence, ki bi mu preprečila, da pred celotno slovensko javnostjo izpade kot aroganten, razvajen pamž. Jaz, jaz, jaz. Večina ljudi, ki so doživeli podobno izkušnjo kot on, s tem ni imela težav.

Stanje duha

Potem ko je njegova izjava doživela buren odziv in nemalo posmehovanja, se slišijo tudi glasovi, ki se mu postavljajo v bran. Tudi sam mislim, da bi ga lahko že enkrat pustili pri miru. Verjetno je tudi sam spoznal, da ga je polomil.

Njegova izjava je bila neprimerna in verjetno nepremišljena, a po drugi strani ne gre samo zanj. Arogantnost, sebičnost, težave z empatijo so značilne za stanje duha v današnji družbi. Poleg tega je izjava — ne po njegovi krivdi — odmevala še bolj, kot bi sicer. Po eni strani je padla v čas predvolilne razgretosti. Zgodba o evakuaciji slovenskih državljanov z vojnega žarišča je bila takoj prepoznana kot hvaležen material za predvolilno prepucavanje med političnimi strankami. Pri vsem priseganju, da je treba preseči razlike in biti enoten, naše politične garniture vedno pogrnejo na izpitu, ko bi res morali stopiti skupaj.

Mnenja in dejstva

Svoj del odgovornosti nosijo tudi mediji. Klikfehtarski boj za preživetje jih sili v “poročanje”, ki se bolj ali manj omejuje na lovljenje takšnih in drugačnih izjav. Izjav ljudi, ki so se znašli v zagati in temu primerno reagirajo čustveno in subjektivno. “Zdelo se mi je, da vse druge rešujejo prej kot nas,” se je glasil eden od tipičnih naslovov.

Mediji sprašujejo za mnenja tudi politike. Ti sicer reagirajo manj čustveno, a nič bolj objektivno. Z objavljanjem mnenj seveda ni nič narobe, vendar kakovostno in verodostojno novinarstvo potrebuje tudi dejstva. Če ena oseba trdi, da dežuje, druga pa to zanika, potem je naloga novinarja, da pogleda skozi okno, je že v 40. letih prejšnjega stoletja izjavil novinar časopisa Texas Spectator Hubert Mewhinney.

Poglejte skozi okno

Toda za dejstva očitno ni velikega zanimanja. Bolje se prodaja gnev. Ob vsej medijski pozornosti sem v zvezi s slovensko evakuacijo zasledil malo prispevkov, ki bi jasno in celovito predstavili okoliščine in zahtevnost reševanja ljudi z vojnega območja in hitrost ter učinkovitost slovenskega reševanja primerjali z izkušnjami drugih držav. Če se izkaže, da je vlada to opravila slabo, si zasluži kritiko. Če pa se izkaže, da je bila uspešna, potem bi bilo dostojno in pošteno, da ji to tudi priznamo. Neglede na to, kakšna čustva sicer kdo goji do nje.

To seveda ne pomeni, da oblasti ne bi smeli kritizirati, se z njo ne strinjati ali od nje zahtevati več. Bi pa bilo lepo, če bi pri tem kritično razmišljali in se opirali na dejstva. Najprej je treba pogledati skozi okno — potem pa se lahko kregamo po mile volje. Tudi o toplih obrokih in drugih pomembnih rečeh. Saj vendar živimo v demokraciji.