Jaz pa se nisem igral, ampak sem ga dejansko uporabljal. Pisal sem razne domislice, pesmice in podobno. V najstniških letih, ko me je začela zanimati glasba, sem pisal besedila za skladbe in delal priredbe že obstoječih. Z bratrancem sva jih celo snemala. Pesmi namreč. Procedura je bila zelo zapletena. Potreboval si dva kasetarja. Na enem si sukal originalno pesem, v drugega si dal prazno kaseto, namenjeno snemanju — in potem sva “pela” čez originalni komad kak prismuknjen tekst, ki sem ga napisal, in se ob poslušanju režala kot pečena mačka. “Izdala” sva celo dva albuma in potem se je to poslušalo na vižmarskih žurkah. Bila sva lokalni zvezdi.

Napredni profesor

V osnovni šoli niso imeli razumevanja za moje nakladanje. Proste spise sem vedno pisal slabo. Bolje rečeno, pisal sem jih dobro, samo ocene sem dobival slabe. V srednji šoli pa se je zgodil preboj. Imel sem srečo, da sem imel naprednega, razgledanega profesorja slovenščine, ki so se mu moji odbiti spisi zdeli imenitni in jih je večkrat pred celim razredom prebral. Padale so petice.

Kmalu po odsluženi vojaščini sem se priključil mladi in energični ekipi TV Medvode, kjer sem se preizkusil kot voditelj mladinskih oddaj. Uredniku sem predlagal, da bi imel svojo lastno glasbeno oddajo. Napiši scenarij, je rekel, pa bomo videli. Scenarij je bil odobren. Dobil sem devetdesetminutno oddajo dvakrat na mesec. Vse scenarije sem napisal sam.

Na RTV ni bližnjic

Ko sem prerasel okvire lokalne televizije, sem se hotel tudi sam ukvarjati z glasbo in seveda tudi sam pisati besedila. Ne ravno vsa, no, ampak nekaj sem jih napisal. Hotel sem pisati tudi za druge, a sem kmalu ugotovil, da je to kar težak kruh. Če nisi znan, težko prideš zraven. Poleg tega imajo uveljavljeni avtorji ponavadi pod sabo že precej znanih imen. In saj veste kako gre tista: ne menjaj konja, ki zmaguje.

Na koncu te “kariere” sem se s pomočjo prijatelja zašel na RTV Slovenija. Na Radiu Slovenija. Čeprav sem imel izkušnje z delom na televiziji, je bil radio tisti medij, ki me je neustavljivo privlačil. In me še vedno.

Ampak hej! To je RTV in tu ni bližnjic. Ne moreš kar zakorakat skozi glavni vhod in reči: “Jaz sem pa ful dober scenarist in voditelj. Kdaj lahko začnem?”

Skozi stranska vrata

Ne, ne gre to tako. Šlo je počasi, skozi stranska vrata. Začel sem kot tonski tehnik in bil tam kar štiri leta. Sledili sta še dve leti digitalizacije avdio arhiva. Potem mi je končno uspelo prepričati urednico, naj mi da priložnost kot glasbenem uredniku — ker se tobože spoznam na muziko. In sem jo dobil. Sprva sem samo planiral glasbo (ob petkih zjutraj), sčasoma pa so mi dali več programskega prostora in na koncu celo glasbeno oddajo. Pa sem spet pisal scenarije.

Ampak na RTV kot rečeno nič ne pride kar tako. Seveda so moje tekste pregledovale še lektorice in včasih še kak s slovenščino obremenjen in tečen spiker. Ja, niso mi dovolili, da bi oddajo sam odvodil oziroma bral scenarij. Za to so spikerji. No, na RTV so.

In te lektorice so mi v svoji skrbi za lep slovenski jezik včasih tekst tako spremenile, da ni bil več smiseln. Enkrat je v mojo pisarno hudo razburjen privihral šef Rudi in mi pomolil list z mojim scenarijem, ki ga je bil spiker popolnoma počečkal (skorigiral): “Hudohmet, kaj je to?” — “Ja sej je bilo pri lektorcah. Tja se pejd dret.”

Ni bilo vedno enostavno

Tako da ni bilo vedno enostavno. Mimogrede sem dobil tudi oddajo na privatni radijski postaji Radio Dur. Tudi za tisto sem seveda pisal scenarije. Če bi seštel vse TV in radijske oddaje, bi jih bilo po mojem krepko čez tristo.

Ko je bila tudi ta zgodba končana, sem se preselil na Facebook in na svoji strani pisal o muziki, pa tudi recenzije albumov in filmov (sicer zelo redko). Na filme se ne spoznam, sem samo filmski navdušenec.

Daljše zapise sem začel objavljat lani med prvim izbruhom kovida — ko sem moral zapreti dejavnost — iz čistega dolgčasa. Ljudje so se dobro odzivali in veliko komentirali. Kar mi je godilo. Če kak dan nisem ničesar objavil, mi je že marsikdo težil, češ, a danes pa ne bo nič?

Do naslednjič

Sčasoma pa sem si zaželel več občinstva in sem kontaktiral urednika nekega spletnega portala, če bi mi objavil kak tekst. Ko je prebral en poskusni zapis, se je strinjal, da je moje pisanje dovolj dobro, da bi ga lahko objavil. Hkrati pa je rekel, da ni pristaš one hit wonderjev, in me je pobaral, če bi me zanimalo dolgoročno sodelovanje. Seveda sem bil takoj za. Pišem pa tudi še za en tiskan medij.

In moram povedat, da sem zadovoljen, čeprav me včasih bašejo roki. Zaenkrat kaže, da se me še ne boste prav kmalu znebili. Je pa vse odvisno od tistega tam gor. Do naslednjič.