
Izvolitev Zorana Stevanovića, prvaka stranke Resni.ca, na položaj predsednika DZ je precedens v zgodovini parlamentarizma. Ne gre (samo) za predsednika najmanjše parlamentarne stranke in poslanskega novinca. V prvi vrsti govorimo o njegovem političnem profilu in ozadju, ko ga primerjamo z dosedanjimi prvimi možmi in eno prvo damo parlamenta. Politični uličar Stevanović, nekdanji policist, se je afirmiral na protikovidnih protestih pod tretjo Janševo vlado na valu antivakserstva, nezadovoljstva in jeze. Kot populist se retorično izreka proti establišmentu in elitam, v resnici (!) pa je privrženec neoliberalne agende, v kateri je njegov slogan “moč ljudem” močno ponarejen.
Vzhodnoevropska smer
V nastopih prepričljivi in na svoj način karizmatični Stevanović je politik evroskeptične, suverenistične in iliberalne linije. Glede na njegov položaj se Slovenija z njim premika v smer vzhodnoevropskih držav, ki jih je val populizma, cepljenega (!) z odmerkom retradicionalizacije družbe, preplavil že pred časom.
Predvsem pa 44-letni Jeseničan prihaja na funkcijo z nahrbtnikom preteklih ravnanj. Pri tem ne govorimo o politični spornosti, temveč o protizakonitosti — za kar je bil obsojen. Stevanovićev vzpon na mesto drugega človeka v državi (po funkciji) je tudi v tem smislu brez primere.
Za dimno zaveso
Resni.ca je po formatu in genezi še najbližje Jelinčičevi SNS, katere član je bil Stevanović do leta 2018. A četudi je bil Zmago Jelinčič znan po svojem ceniku, se niti v sanjah ni prebil blizu vrha DZ ali vlade. Tudi v tem se kaže nova politična realnost.
Operacija Stevanović na čelu parlamenta, ki jo je Janša organiziral za dimno zaveso sesuvanja legitimnosti volitev, prikrivajoč svoj vnovični poraz, je razkrila tisto, kar smo vedeli že nekaj časa: da lahko (skrajna) desnica po marčevskih volitvah zbere 48 glasov in da Vrtovec in Logar kot zvesta praporščaka Janševe politike formatirata Stevanovića za “tretji blok” samo za potrebe nove JJ-vlade.
Trojanski konj
Stevanović lahko zdaj sname masko trojanskega konja in oddeponira izjavo, s katero je mahal pred javnostjo, češ, z Janšo pa ne gremo. A tudi če Resni.ca na koncu formalno ne bo del koalicije, je njena vloga jasna. Manevri, ki so jih po volitvah odigrali na desnici, so bili programirani. Bodoča desnosredinska oblastna formacija v vsakem primeru dobiva s Stevanovićem element nepredvidljivosti. Četudi se zdi vrv, s katero so ga privezali nase — torej fotelj šefa Državnega zbora —, dovolj močna za štiri leta vladanja. Janše ne moti Stevanovićeva proruska drža. Pa saj ga tudi pri Orbánu ni motila, kajne?
Kdo se obrača v grobu
Ta petek se je v DZ končalo neko obdobje slovenske politike. Bučar se obrača v grobu, ko gleda, kakšen semenj je postal parlament. V kakšno močvirje ozkih interesov in razpadajočih standardov politične kulture se je vse skupaj spridilo. Ob Bučarju pa morda še Pučnik, ko opazuje svoje nekdanje politične kolege, ki so s perfidno trgovino za projekt JJ 4.0 omogočili, da se je iz prvega političnega kinderjajčka novega mandata izvalil Zoran Stevanović.
Pa je to res presenečenje? “Srečno, Slovenija,” je rekel novi predsednik Državnega zbora. Za jutrom vedno pride noč. Nervozna levica, ki je končno sprevidela, da je igre konec, se naj v naslednjih letih v opoziciji sprašuje, kaj vse so z rekordno večino naredili narobe, da se je po njihovi zaslugi na oblast vrnila še veliko bolj radikalna in populistična desnica.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v petek, 10. aprila 2026, in v tiskani izdaji Večera v soboto, 11. aprila 2026, pod naslovom Zora(n) in mrak demokracije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.