Janez Janša je na čelu SDS neuničljiv in nezamenljiv. V soboto je bil na kongresu v Ormožu z 98,5 % glasov članov desetič zaporedoma izvoljen za predsednika stranke. Kako se je nekoč reklo? “Bez ograničenja trajanja mandata”?

JJ je pri 66 letih še v formi. Občasne novice, da je z njim konec, se izkažejo za pretirane. Za njim so pomembni tedni in meseci. Najprej je z mitingi proti “krivosodju” pred celjskim sodiščem in z oprostilno sodbo v zadevi Trenta mobiliziral strankarsko bazo, z referendumsko zmago pa je postrojil še pribočnike. Desnica ostaja Janševa hegemonija. Logar, Tonin in falanga drugih satelitov so lahko samo rezervna kolesa strankarskega tanka, ki ga je zgradil sam, ko je leta 1993 prevzel SDS(S), ki je drsela v drugi plan političnega prostora.

Politični kapital

Nekdanji partijski mladinec, ki še vedno črpa največ političnega kapitala z Roške in iz osamosvojitve, je Pučnikovo tedaj še socialdemokratsko stranko pretvoril v desnosredinsko politično silo in jo je v zadnjih letih premaknil še bolj radikalno v desno — v sfere nacionalnega, iliberalnega konzervativnega populizma po zgledu madžarske in (v zadnjem času) poljske desnice. Na družbenih omrežjih, zlasti na X in prej Twitterju, je vulgariziral in zaostril diskurz, si priboril naziv maršala Tvita in v figuro dodal še novejše izmisleke iz bannon-trumpovske agende nastopanja na političnem prizorišču.

V poznih 90. letih si je pridobil podporo Cerkve, kar je bila strateška zaslomba pri preureditvi in/ali prilagoditvi krščanskodemokratskih političnih projektov, predvsem SLS+SKD — spomnimo se njegove režije na združitvenem kongresu — in NSi. Za svoje tri vlade je vedno našel tudi levoliberalni element (Desus ali SMC), saj je znal izkoristiti kanibalistično razdrobljenost (pragmatične) levice. 

Usodna povezanost

Kot nekdanji marksist in levičar je Janša z levico pravzaprav ves čas usodno povezan. Njegova retorika še danes temelji na preganjanju demonov prejšnjega režima — od Murgel in kontinuitete do globoke države. V zadnjem obdobju je to zapakiral v popularni boj proti “elitam” in za “malega človeka”. S tem je levi sredini prevzel del volilnega telesa nižjih in srednjih družbenih slojev, (domnevnih) poražencev tranzicije, globalizacije in tektonskih družbenih sprememb, dojemljivih za manipulacije in politični inženiring lepljenk in konstruktov.

Janša razume oblast. Razume, da v politiki cilj opravičuje sredstva. SDS je danes Janšev d.o.o. Šef je zaslužen za volilne uspehe, ni pa odgovoren za politične poraze, ki jih je stranka tudi nemalo doživela. Ti niso v ničemer zamajali njegovega položaja. Njegovi volilci brezpogojno verjamejo v lik in delo Janeza Janše in v “boj za stvar”. Tisti, ki so o tem kakorkoli podvomili, so morali oditi. Demokracija je v SDS skoncentrirana na predsednikovo pisarno na Trstenjakovi.

Začarani krog

Za tango sta potrebna dva. Levica z Janšo pleše za državo dolgoročno obremenjujoč ples že desetletja. Brez Janše leva sredina v zadnjem času ne bi imela programa in antijanšistične platforme za volilne zmage. Tako kot je JJ večen na čelu SDS in na desnici, je postala večna (in usodna) levičarska stava na njegovo odbojnost pri pomembnem delu volilnega telesa.

Morda se spuščamo v politično mitologijo, ampak — kaj pa, če bodo nekoč naši otroci izvedeli, da je bilo za kulisami marsikaj dogovorjeno? Da so lahko leta in desetletja poganjali ta začarani krog, to usodno igro, v katero so za obvladovanje vzvodov ujeli célo državo? Ker oblast je last in je slast.