Severni sij, roman Draga Jančarja, tudi štirideset let po izidu ne izgublja literarne ostrine. Maribor, začetek leta 1938. Tik pred zdajci v srednjeevropski provinci. Nedoumljivo zlo pritiska tudi z neverjetnimi pojavi. Josef Erdman poslovno pripotuje v njemu tuje mesto in zaman čaka na nedefinirani sestanek. Njegova prvoosebna pripoved se zlije s tretjeosebno. Subjektivna perspektiva, trda stvarnost. Terra incognita vse bolj srka vase kakor v past. Tava od trafike s časniki ob mostu do šepave poštarice, ki ji odda brzojavko. Popiva z “božjim človekom” Fedjatinom in Ivanom Glavino, “prekucuhom kar tako”. Zbliža se z nenavadno lepo Margerito Samsa. Tla se mu udirajo pod nogami. V tem trpkem okolju zaživi tudi ljubezen, a ji v harlekinski opravi sredi propadajočih abesinskih barak ne kaže najbolje.

Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar (1948) je eden od najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri Večeru, od leta 1981 do upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici. Za svoja dela je prejel mnoga slovenska in mednarodna priznanja. Med drugim leta 2020 avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, septembra 2021 pa častni doktorat Univerze v Mariboru. Severni sij je prvotno izšel pri Pomurski založbi, zdaj pa ga je ponatisnila Beletrina.

Drago Jančar: Severni sij | 23. poglavje

Njen inženir je bil v svoji fabriki, njen viteški prijatelj Bussolin je izdeloval muholovce, doktor Bukovski je razkosaval trupla v secirnici, midva pa sva sredi dneva ležala na postelji in poslušala veter, ki se je zaganjal v leseni hodnik, in gledala novi sneg, ki je naletaval na šipe in moker polzel po njih.

Kadila sva in z mehkim gibom je dvigovala mojo roko in si jo dolgo ogledovala, kakor bi si jo hotela vtisniti v spomin. Tudi njen pogled je bil mehak in govorila je s tihim glasom. Pripovedovala je o neki pohorski vasici, od koder je doma in ki je menda na južni strani hriba. Pripovedovala je o šumenju pohorskih smrek, kjer se veter ne zaletava tako, kakor se zaletava zdaj v leseni hodnik, ki štrli na dvorišče, ampak veje in poje skoznje neke svoje pesmi, da je včasih otožno in kdaj drugič temačno od njegovega bučanja. Nekoč, ko je bila majhna, jo je bilo strah teh zateglih pesmi, ki so se vlekle nad hišo v hribu, in ponoči se je pokrila z odejo in še z blazino. Zdaj rada posluša to zavijanje, in kadar gredo na smučanje, se postavi v sneg, da jo skoraj zasuje, in ko se že nekoliko bojijo zanjo, se vrne bela in mokra. Zakaj ne bi šel z njimi na smučanje, se je potem nenadoma domislila, saj tistega Jaroslava, kako se že piše ... Štastny, sem rekel ... saj tistega Štastnyja še ne bo kmalu. Nejevoljno sem odkimal in bil kar nekoliko zgrožen ob tem domisleku, da bi zdaj hodil z njimi še na smučanje in se potem nemara v kakšnem temnem hodniku kakšne planinske koče skrivaj poljubljal z njo, njej pa se je zdelo, da bi bilo stvar mogoče izpeljati. Saj ne bo mogla brez mene, teden dni bojo na smučanju, je rekla, kako bo teden dni brez mene. Rekel sem, da bo že morala brez mene, kajti nekega dne in nemara prav kmalu bom zares odšel, in to za dlje časa kot za teden dni. Pritisnila mi je dlan na usta in potem je spet hotela slišati mojo zgodbo o tisti krogli ali žogi, ki jo iščem. Ne more razumeti, je rekla, zakaj mi to toliko pomeni, na baročnih oltarjih je tista krogla nekaj povsem običajnega. Nisem znal razložiti. Rekel sem, da jo pač moram najti, v tem enem samem in kratkem življenju je treba nekatere stvari dognati. Rekla je, da sovraži frazo o enem samem in kratkem življenju. Ni šla z menoj zato, ker jo je strah pred to resnico, naj si nikar ne mislim, da je šla z menoj, ker je življenje eno in kratko, še manj pa je šla z menoj zato, ker sem nekakšen tujec, o katerem že vse mogoče govorijo. Kaj vse mogoče? sem hotel vedeti. Ni odgovorila. Zakaj pa je šla z menoj? sem hotel vedeti. Ni odgovorila. Potem sva spet molčala in poslušala zaletavanje zimskega vetra, ječanje lesenih desk na hodniku in sunke, ki so stresali vrata.

Skozi stene je bilo med zavijanjem vetra slišati krčevito pokašljevanje tuberkuloznega bolnika, ki nikakor ni hotel biti devetinosemdeseti.

Skušal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj na Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske smreke svoje zategle pesmi. Skušal sem si predstavljati, kako jo je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.

Položila mi je glavo na prsi, božal sem jo po laseh in potem je rekla, da sliši utripanje mojega srca.

24. poglavje

Nekaj se dogaja. Neki ljudje me spet iščejo. Tri dni zapored mi je receptor sporočil, da me išče neki moški. To je povedal s takšnim glasom, kot da je res nekaj narobe.

Dolgo sem premišljeval, kje sem jo prvič videl. Dobro sem vedel, da sem jo videl še pred obiskom pri njih. Mislim, da je bilo pred zastopstvom Forda na Aleksandrovi cesti, kmalu po mojem prihodu. Stal sem in gledal v izložbo, za mojim hrbtom pa sta ženska glasova govorila o avtomobilih. To me je tako presenetilo, da sem se obrnil in videl sem njo. Bila je mlada dama, ki govori o avtomobilih in se najbrž tudi vozi v njih, v fordih seveda. Kako, da se tega nisem spomnil, ko sem prišel k njim. Sicer pa je prav mogoče, da to ni res. Da je to spočela moja domišljija. Vse bolj se mi namreč dozdeva, da sem jo videl še prej, v nekem drugem mestu. Seveda sem jo videl, saj je bila prav ona tista, ki sem jo iskal.

Tisti moški me je začel skrbeti. Zmeraj me išče takrat, kadar me ni. Danes opoldne pri kosilu sem mislil nanj. Mislil sem, zakaj, za hudiča, ne pride zdaj, ko je čas kosila. Saj mora predvidevati, da sem pri kosilu v hotelu. Potem pa me je nenadoma mrzlo oblil čuden sum: zmeraj me išče takrat, kadar sem z Marjeto.

S to mislijo sem dolgo hodil naokrog. Pred javno borzo dela je bila vrsta ljudi. Kaj so vendar tam iskali v popoldanskem času? Pred intendantskim skladiščem je neki oficir, mislim, da je bil poročnik, vojaku prisolil klofuto. To me je močno prizadelo. Videl sem vojakove začudene oči. Slišal sem, kako je klofuta močno počila po obrazu. Nenadno nasilje sredi ulice, zdelo se mi je brezumno. Oficir je imel tilnik gladko obrit, kot tisti moški, ki je sedel v beznici na Lentu s Fedjatinom. Nenadoma sem se znašel na železniški postaji. Potniki so obtičali tam in čakali na neki drug vlak. Sopihanje lokomotiv in premikanje vagonov. Čutil sem, kako drhtijo tla pod kolesi, pod težkim tovorom. Sedel sem na klop in čakal. Noben vlak ni pripeljal. Stopil bi na prvi vlak, ki bi se ustavil. Odpeljal bi se in potem na kakšni veliki postaji, kjer je veliko ljudi in izvoščkov, prestopil na drug vlak. Sedel sem nepremično s to dobro mislijo in prav gotovo bi bil sedel, dokler ne bi pripeljal kak vlak. Toda potem sem za hrbtom zaslišal znan glas. Govoril je nemško in vmes posamezne češke besede. Glas je bil tako znan, da sem se zdrznil. Previdno sem se ozrl čez ramo in nekaj metrov za menoj je stal z dvema neznanima moškima inženir Franjo Samsa. Vsi so imeli temne plašče. Njegova poslovna sodelavca, strokovnjaka za tkanine ali nemara za stroje. Razmišljal sem, ali naj obsedim in počakam na tisti vlak, ki mora od nekod pripeljati. Toda bilo je preveč nevarno. Samsa bi me lahko vsak hip opazil. Stopil bi k meni in me vprašal, kaj počnem tukaj. Jaz mu ne bi znal odgovoriti. On bi me vprašal, ali nemara koga čakam. Jaz mu spet ne bi znal odgovoriti. On bi vprašal, ali pride s tem vlakom Jaroslav Štastny. Jaz bi rekel, da ga ne bo, pač pa, da bom sam ta hip in nemudoma odpotoval. Toda kje imam kovček, bi vprašal on. Kovček? bi vprašal jaz. Nimam kovčka. Nimam kovčka in ne morem odpotovati, dokler nimam kovčka in dokler ne najdem tiste modre krogle. Ko se vrnem v Lienz, bom vendar moral povedati, ali sem našel tisto kroglo ali je nisem našel. Moški za mojim hrbtom so se glasno zasmejali. Previdno sem vstal in se trudil, da ne bi obrnil glave. Takoj ko obrnem glavo, me bo ugledal in me vprašal, ali nemara na koga čakam. Stopil sem nekaj korakov, vendar sem ves čas pazil, da sem hodil za njegovim hrbtom, da ne bi zašel v njegov zorni kot, kajti opazil bi me lahko tudi s kotičkom očesa. Zdel bi se mu znan, on bi zaklical za menoj in potem bi me vprašal, kaj počnem tukaj. Jaz ne bi znal dobro pojasniti. Stopil sem za steber in poslušal njihovo glasno govorico. Nisem hotel prisluškovati in tudi nobene besede nisem razločil. Bili pa so zelo glasni in samozavestni. Najbrž so opravili dober posel. Ljudje, ki so prihajali nasproti, so me začudeno opazovali, saj sem stal za stebrom popolnoma negiben. Res nisem hotel opozoriti na svojo navzočnost. Res nisem hotel pojasnjevati, kaj počnem tukaj. Toda pogledi prihajajočih bi me lahko izdali. Zato sem se obrnil in se naslonil z ramenom na steber in si prižgal cigareto. Tako je bilo bolje, čeprav se je izza stebra kadil cigaretni dim. Ves sem trepetal ob misli, da bi utegnila priti tudi žena tega gospoda, gospa Margerita Samsa, moja Marjetica, ki jo je strah bučanja vetra v pohorskih smrekah. Ne gre za to, da bi se bal tega srečanja, tudi če bi si vsi trije drug drugemu in drug za drugim pogledali v oči. Gre za to, da bi me tudi ona vprašala, kaj počnem tukaj, in tudi njej ne bi znal odgovoriti. Gre za to, da danes ne bi nikogar rad srečal. Tisto brezumno nasilje na ulici, tista klofuta, oficir bi ga bil zmogel tudi ubiti. Čutim, da sem danes ves rahel, da v meni trepeta neka os, ki ni povsem stabilna in čvrsta, in da čutim pod nogami podrhtevanje tal. To je od vlakov, ki se med klici železničarjev premikajo sem in tja, od tega trušča, kadar pripeljejo mimo. Včasih tako zelo, da se mi zdi, kakor da bi se tla spodmikala. Zato mi je bilo žal, ker nisem mogel sedeti. Potem je pripeljal dol vlak in spustil paro, da smo bili vsi za hip v megli. Izza stebra sem gledal, kako se trije črni moški poslavljajo. Dva sta stopila na vlak, Samsa pa je nekaj časa še stal na peronu in se z njima, ki sta se naslanjala na okno, ves čas pogovarjal. Potem so se rokovali, čeprav so se njihove roke komaj dotaknile, onadva sta bila namreč visoko zgoraj. Vlak je potegnil, Samsa pa je tudi potem še nekaj časa stal in gledal za odhajajočo in sopihajočo kačo. Prižgal si je cigareto, si popravil šal in potem čisto blizu mene odšel skozi vrata na ulico. Čutil sem, da ves trepetam. Dolgo sem si oddihoval. Potem sem stopil za njim in videl njegov hitri avtomobil, okrog katerega sta se dvigovali voda in snežna brozga.

Stal sem na ulici pred železniško postajo in z zanimanjem opazoval pročelje tiste hiše, ki me je s svojima oknoma tam visoko zgoraj pogledala ob prihodu. Šele zdaj sem začutil, da se zemlja ne spodmika od teže vagonov, pod katerimi se upogibajo tračnice, da tudi tukaj nalahno spodrsava ulica pod mojimi nogami. Naslonil sem se na steno ob vhodu v železniško postajo in približal se mi je obraz nekega človeka v železničarski uniformi. Zbral sem se, se z vso silo odrinil od zidu in odšel po ulici. S trdnimi koraki sem šel naravnost v hotel, zaklenil za seboj vrata sobe, legel na posteljo in se pokril čez glavo. Mislil sem na Marjetico, kako se je ona včasih pokrila čez glavo, kadar je bučal veter. Jaz pa se pokrijem, kadar se premakne tista os, ne vem ali v meni ali kje v zemeljski globini.