Roman Posmehljivo poželenje iz leta 1993 je sočna mojstrovina. Drago Jančar gradi resničnost kot pripoved, spreminja resničnost. To ni velika zgodovinska zgodba, temveč razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu, dixielandu in o … — poželenju in hrepenenju.

Gregor Gradnik je Slovenec, ki v začetku 90. pripotuje v New Orleans. Molovski toni v njegovi prtljagi trčijo ob vesele, kot po dekretu nasmejane obraze Američanov, ki lahkotno tekajo s slušalkami v ušesih in si vsaj enkrat na leto dajo duška med Mardi Grasom, ko sta poltenost in evforija na vrhuncu. Gradnik kot gostujoči pisatelj dela družbo profesorju Fredu Blaumannu in mu na delavnicah kreativnega pisanja pomaga s knjigo o melanholiji. Za to ves čas gre: za melanholijo v zraku, pijači, glasbi, telesu, razliki med kontinentoma, za melanholijo v telesu. Tennesseeja Williamsa ni več, a Gradnik stopa po njegovi četrti, gleda skozi okno osebi iz Tramvaja Poželenje, sreča psa z oblomovsko glavo, si deli sobo s ščurkom Samso. In tudi s skušnjavcem! Spet zadiši po parfumu, urinu in krvi.

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik in esejist, velja za enega od najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri Časopisu Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici. Za svoja dela je prejel mnoga najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja — leta 2020 je za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, septembra 2021 pa tudi častni doktorat mariborske univerze. Ponatis Posmehljivega poželenja je izšel pri Beletrini.

Drago Jančar: Posmehljivo poželenje • Prvo poglavje: Besedilo

Najprej je videl neki detajl: prazen okvir očal na pusti spodnji pokrajini.

Naslednji hip se je letalo nevarno nagnilo in hkrati je zagledal ledene plošče in zaslišal zvok pozavne. Spodaj po vsej morski površini tja do roba obzorja zamrznjene ploskve plavajočih otokov, ponekod nakopičenih v gmotaste grmade s komaj vidnimi ostrimi robovi in rezili vrhov. Zgoraj, nekje čisto blizu tu zgoraj, najprej posamičen raztrgan zvok kovinskega instrumenta, hip zatem pa že disharmonija stoterih, nemara tisočerih trobil. In ko je velika žival zahrumela in se stresla od kljuna do repa, je začutil tisto dobro znano votlo reč nad želodcem, malodane bolečino, bolečino v praznih prsih, ježkasto lupino okrog spola, nesorazmerje predmetov in prostora, kot nekdaj v vročičnih otroških prebujanjih. Velikansko letalsko krilo je segalo vse od njegovega okna visoko zgoraj tja do lis kopnega in morja globoko spodaj. Nepojmljivo podaljšano se je skoraj dotikalo štrlečih ledenih rezil, vršičkov snežnih sprijemališč. Zdaj bi se moralo letalo vzravnati, a je proti vsaki pameti še naprej vztrajalo v tem nevarnem položaju, zdaj bi moralo zakrožiti nad nevarno morsko pokrajino in se v nizkem letu spustiti proti tanki plasti kopnega, a je še naprej podrhtevalo, nemara z dolgim levim krilom tudi podrsavalo po tleh. To je bilo na levi, na desni strani pa je skozi okna, ki so bila zdaj zgoraj, povsem zgoraj, v pramenih lila noter rdečerumena svetloba zahajajočega sonca. Ali od tam? je pomislil, ali od tam prihaja tudi pozavnasta glasba? Začutil je udarec, krilo je odlomilo vrh ledenega otoka, z obupnimi nihajočimi poskusi se je hotelo vzravnati, a ledene gore so bile še zmeraj pod levim bokom, ognjeno nebo zgoraj. Belkasto razgibana morska površina je bila zdaj že čisto blizu njegovih oči, drvela je v nasprotni smeri, umazan sneg na zamrznjeni konfiguraciji spodnjega sveta, konzerve, prazni okvir nekih očal. Neznanska privlačna moč zemeljske težnosti, strašna tesnoba v praznih prsih, prazni okvir nekih znanih očal, bežeča pokrajina pod nogami, podrhtevanje letala. To ni več polet nad gladino, ki išče moči za dvig, za pot navzgor, to je padec. Tako, je rekel, zdaj bomo padli.

Ko se je še zadnjič ozrl okrog sebe, je videl, da je naenkrat v velikem letalu popolnoma sam, samo ekran s podobo stevardese je utripal nekje v ospredju, njeni gladki gibi, njen smehljaj, kisikova maska v rokah, njeni prsti, prsi, njen nasmeh, in vse to v ognjeni svetlobi, ki je blisnila skozi okna na zaslon. Zvil se je v gubo na sedežu in zdaj zagledal isto bežečo pokrajino pod svojimi nogami. Ali je stroj zdaj nenadoma spet letel v horizontalnem položaju, nad izmenjujoče se modro morsko in umazano snežno površino? Toda kje je potem dno letala, zakaj vidi skozenj, zakaj čez sijočo površino morskega ekrana v nasprotni smeri tečejo podobe, konzerve, okvir očal, obrazi? Tečejo črke, tekst. To je tekst, je skušal reči, a glas je ostajal v grlu, v prsih ali kje, to je tekst, ki s silno hitrostjo teče v nasprotni smeri, tekst s podobami, tekst z zvokom pozavne. S silno razločnostjo teče besedilo nad površino, z lahkoto ga bere, sleherno besedo si vtiskuje v spomin, da jo bo takoj potem, takoj potem zapisal: Temna kupola neba leži nad vodo, iz daljave poševno sije pramen svetlobe, iz razpoke med nebom in zemljo. S polja se oglašajo vrane, iz tiste razpoke, skozi katero leti noter, prihaja kristalna tišina, obdan je s to tišino, ko leti med nebom in zemljo nekam v notranjost. Iz nekega zvonika udari zvon, zdaj ga sliši, zdaj ve, zdaj vidi, da je ta njegov zvok za hip negiben, da se bo za hip obdržal v zraku, potem pa bo njegov odmev splaval skozi tisto svetlo razpoko na obzorju.

“In nikoli, reče Fred Blaumann, medtem ko s prsti bobna po knjigi, “nikoli ne začnite zgodbe s sanjami!” Vse to je tu, je pomislil, vse to je tu, veliko ptico vleče skupaj z mano izpod kupole neba, iz tiste razpoke skupaj s poševnim pramenom svetlobe, skupaj s kristalnimi udarci tišine – ne na zemljo, ne med tiste plavajoče ledene gore, ne z morjem tja v drobovje zemlje, ampak v nekaj, kar že traja, kar sam hkrati pišem in berem. Berem, slišim, vidim in čutim. Razumem pa ne. Razume profesor Blaumann. On razume vse. On tudi vse razloži. On ve, kako se mora zgodba začeti. Nikakor ne s sanjami! Nikoli! “In če je le mogoče, nikoli ne uporabljajte klicaja!”

Razločno vidi pred seboj obraz Freda Blaumanna, obdanega okrog in okrog z milimi obrazi, poslušnimi, vdanimi, nadarjenimi obrazi. Kapljice vidi med njegovimi redkimi lasmi na temenu, na svetleči se nastajajoči pleši, okrog katere so kot na baročnem oltarju nanizani obrazi z radovednimi očmi. Vse to je tu in pozavne so nenadoma utihnile. Bežeča pokrajina se je zaustavila. Tekst se je zaustavil, gladina se je umirila. Zaprl je oči.

Odprl je oči. Nad glavo je brnel velikanski ventilator in se v enakomernih sunkih potresaval. Pozabil ga je izključiti, preden je zaspal. Pokleknil je na postelji in potegnil za vrvico. Krila velike ptice pod stropom so obmirovala. Poslušal je nenadno tišino in se skušal zbrati. Vlekel je ostro rezilo med sanjami, s katerimi se zgodba ne sme začeti, in resničnostjo, ki tudi ni videti prav verjetna. Pozavne, rezki zvok pločevinastih glasbil. Bobni! Kaj, profesor kreativnega pisanja? Se sme začeti z bobni? S paradno skupino mladih črnih ljudi, ki korakajo gor in dol po ulici in vadijo za svoj nastop? Trideset ali več mladih črncev v poravnanih vrstah na obeh straneh ulice s pozavnami, bobni v prvi, bobni v zadnji vrsti, kaj? Na sredi pa množica črnih deklet v rdeče-belih bluzah, v kratkih krilih, pod katerimi gomazi in lovi ritem široka gosenica črnih nog. In zajetna, debela, recimo: debela, črna učiteljica s piščalko med zobmi, z balonasto naphanim mesom pod trenirko, pod pasom, nad pasom, migljanje mesa. In visoko zvenenje vsega pleha, s predirnim zvokom, ki se ne da opisati, zvokom, ki se veselo odbliskava z medeninaste tkanine skupaj z žarki dopoldanskega sonca. Črna, mlada, nenehno gibljiva, igrajoča, bobnajoča, recimo: gomazeča, poplesujoča stotnija z veliko bandero nad glavami. Bandera z resicami niha nad njimi, ko prihajajo vse bliže. Na sredi z zlatimi in rdečimi nitmi izvezena silhueta dveh konjenikov in nad njima napis: “Andrew Bell Junior High Band”, pod kopiti konj pa: “New Orleans. Louisiana”.

Drugo poglavje • Pridiga o padcu

Zaprl je okno in za hip gledal v razmazani prah na šipah. Že dolgo ni bilo nobenega dežja. Ko je prišel, je bil tukaj strahoten naliv. V New Yorku je snežilo, hodil je po umazani snežni plundri, tukaj, kjer naj bi zmeraj sijalo sonce, tukaj je deževalo. Njegov mentor ga je čakal na letališču, predstojnik kolidža svobodnih umetnosti. Z njim je bila študentka, črnolasa punca z žvečilnim gumijem med zobmi. Bila sta glasna in prisrčna in ves čas je deževalo. Med curki vode, ki so se zlivali s streh, so iskali njegovo stanovanje: St. Philip Street, No. 18. V pisarni z napisom “REAL ESTATE” so se pogajali za najemnino. Pogled je bil izpod dežnika ves čas zožen: pločnik, nad njim zelene verande. Nekaj izložb, majhna pisarna, podpisovanje najemniške pogodbe. Nenadoma je bil tukaj. Profesor in študentka sta se prijela pod roko in z dežnikom nad glavo stekla po ulici. Tukaj je bil nenadoma.

Zdaj je bilo že lep čas suho in prah se je nabiral na šipah. Med razmazanimi madeži je bilo na drugi strani ceste videti španske fasade. Pozavne in bobni, ves hrup se je oddaljeval v sosednjo ulico in šele zdaj je iz daljave razbral melodijo. Prej je bil samo trušč, rezki zvok pozavn, zdaj je bilo kakor sladka glasba, ki se razleze po letalu, potem ko se kolesa dotaknejo betonske steze. Ko je prišel, je deževalo, zdaj je bilo že nekaj dni suho in toplo. Vsi so čakali na veter z reke. Morda prinese nov dež, a potem pride pomlad, zanesljivo. Na drugi strani ceste včasih pride k oknu moški v majici s pločevinko piva v roki. Njegovo močno meso valovi pod tkanino. Zmeraj si briše potno čelo. Včasih vstane s postelje svetlolasa ženska. Nekoč je bila lepa, zdaj ji lasje štrenasto visijo čez obraz. Oba sta ostarela in nikoli ne gresta iz sobe, nikoli ju še ni videl na ulici. To sta Kowalski in Stella. Tudi onadva čakata na pomlad. Pomlad pride v to mesto zelo zgodaj, bolj zgodaj kot v katerokoli drugo.

Njegova soba je bila zdaj spet tiha in temna.

Pomečkana rjuha, pregrinjalo, listi papirja, ki jih je poležal v snu, steklenica vode ob postelji. Stvari v mirno ždečem neredu. Po vsem hrupu in nemirnem snu nenadoma takšen negiben mir stvari. V gluhi dopoldanski uri sam, vržen v ta prostor, kjer se zmeraj znova vidi kot pika na dnu kontinenta. Vsako jutro si mora priklicati geografsko sliko sveta, če hoče vedeti, kje sploh je, kaj je vse to skupaj. Zgoraj je rjava gmota ameriškega kontinenta, nakrancljanega z gorami in rekami, razsekanega v pravilne kvadrate držav, z belimi lisami zgoraj, modrim zalivom spodaj, tukaj na dnu mehkega toplega ameriškega trebuha, porisanega s kapilarami, delto velike reke, tukaj je on. Sem je vržen in vse drugo je ostalo zgoraj, zadaj, nekje drugje. Sredi pike, ki na zemljevidu označuje mesto nad delto, je nevidna, gibljiva pika on, nevidni opazovalec. Neslišni poslušalec, nevedni vedež. Pika.

Z naglimi kretnjami je spreminjal zložljivo posteljo nazaj v kavč. Postelja je v redu, kadar je kavč. Zdaj je v redu. Narobe je, kadar je postelja, takrat mu zasede preveč prostora, na levi nekoliko visi. Narobe je, ker voda v kopalnici kaplja in ker vtičnico potegne iz stene skupaj s priključkom. Ampak kadar se tušira, je v redu. Zrak je vlažen, velikokrat je treba pod prho. Ali vključiti klima napravo. A to je zelo stara naprava, ki brni še bolj kot ventilator na svoji elipsasto nihajoči osi. Ventilator je zabaven, je nenavaden, spominja ga na Humphreyja Bogarta iz nekega filma iz nekih opojno eksotičnih krajev. Ventilator ga vsak hip spomni na to, da je nekje drugje. Ventilator je v redu. Štipendija, univerza, slušatelji na tečaju ustvarjalnega pisanja, profesor Fred Blaumann so v redu. Profesor Blaumann je pisatelj. Piše o melanholiji in o tem nerad govori. Rad govori o teku in o klicajih. V tečaj včasih pride Peter Diamond, prijatelji ga kličejo Pedro. Diamond je njegovo umetniško ime, v resnici se menda piše drugače, morda Juarez. Peter Diamond se pripelje s kolesom. Piše o kolesu, napisal je knjigo o mestu in kolesu. Peter Diamond živi z Irene, živita kot umetnika, umetniško življenje v New Orleansu. Njegov sosed je čudak in umetniški fotograf. Ime mu je Gumbo. Gumbo je nekaj takega kot jambalaja. Oboje je v redu. Vse je pravzaprav v redu, razen gejev­skega bara na drugi strani ceste, od koder se vsako noč razlegata kričanje in hrupna glasba. Tako je tu, nenadoma v neki svoji drugi zgodbi, in vse je v redu. Razen landlorda. Landlord je lastnik mnogih hiš v tej četrti in ta je, žal, najmanj v redu. Lahko bi si pri svojih petintridestih letih omislil boljšega landlorda.

“Vse to ste imeli možnost preveriti,” je rekel land­lord, potem ko je poslušal pritožbo zaradi klimatizacije, ventilatorja, prhe, vtičnice in gejevskega bara. “To bi bili morali preveriti, preden ste podpisali pogodbo.” A takrat, ko sta v mračni pisarni podpisovala pogodbo in se je z žlebov zlival orkanski dež na verande, takrat sta se smehljala. Cena je bila visoka, toda mister G – r – a …?

“… d – n – i – k. Gradnik.”

“Grand … Nick?”

“Gregor Gradnik.”

“Pennsylvania, ste rekli?”

“Slovenia.”

… toda mister Grand Nick, ki je sam pisatelj, bi moral vedeti, kje pravzaprav stanuje. To je Vieux Carré, tu je živel Tennessee Williams. Tramvaj Poželenje, prosim. In vse drugo. In Grand Nick, ki prihaja iz Pennslovenie in je morda bodoči Dostojevski, on mora vedeti, da ima French Quarter svojo ceno. Poleg svoje cene pa tudi ekstra stroške. In smehljajoči se landlord je že uro pozneje v njegovi sobi, vstopi brez trkanja, odklene in vstopi. Če ne bo napisal čeka, reče, natančno prvega v mesecu, mu bo odklopil elektriko. Veliko hiš ima, a ima jih prav zaradi tega, ker ga ne more okrog prinesti nihče, ki je prišel od tam čez. Glasno in preteče govori in ga neusmiljeno spominja na neko landlady iz študentovskih let, ki mu je nekega dne s pomočjo svojih sinov postavila pohištvo na dež.

Umetniški fotograf brcne v njegova vrata. To je jutranji pozdrav.

“Si videl parado? Si se kaj bal?”

Opazovalec sem, reče, opazujem, kaj se z menoj tukaj na drugem koncu sveta dogaja. Če bo kdaj to komu pripovedoval, potem mu bo najtežje opisal vonjave, dišave teh sob, ulic, zelenih patiov na dvoriščih, lesenih hiš v predmestju, vode ob veliki reki, tržnice, beznic, kamor zjutraj prihajajo pijani mornarji s svojimi ženskami. Barve so hitro predstavljive, zvoki tudi. Vsakdo ima v ušesih kaj bluesa in dixielanda, žajfastih popevk in countryja; staccato ameriške zvočne kulise je univerzalen. Tudi barve južnega neba so predstavljive. Toda vonjave. Kako je mogoče opisati vonjave, ki ga spremljajo na vsakem koraku? Morda bi bilo treba vonjave opisati z barvami: patio z zelenomodro, vonj hodnika s temnosivo, toplo, vlažno barvo; vonj dopoldanske ulice z razpršeno rumenkasto in vonj lokalov, kjer igrajo črni ljudje, kot rožnato, nemara vijolično. Povsod pa prelivajoča se sladkobna mavričasta pahljača.

Stanoval je v tistem kvadratnem rastru ulic, ki so ga pred dvema stoletjema in pol ustanovili Francozi — La Nouvelle Orléans. O mestu ni treba nič reči. Vse je že povedano. Bil je tukaj, na začetku neke svoje zgodbe, in vse mu je bilo na voljo.

Želel si je v New York, tja hočejo vsi, ampak umetniška štipendija je bila odprta v New Orleansu. Tam so ščurki, mu je rekel prijatelj, ki je z ladjami prepotoval svet. Pa tudi fižol z rižem. O jazzu ni ničesar rekel. Jazz je za rojstno mesto jazza tako samoumeven, da se o njem v zvezi z New Orleansom ne spodobi govoriti, če nisi ravno turistični vodič. Po krokanju, je rekel popotnik, hočeš trezen nazaj na ladjo, pa se dobi dobra kava na tržnici. Ni vedel, zakaj bi šel nazaj na ladjo. Nobene ladje ne bo. Knjižnica, univerza, to bo. Nečesa se bo naučil in nekaj bo moral dati od sebe. Ta del potovanja je bil videti pravzaprav najbolj nevaren. Ob misli na to, da bo moral ameriškim študentom govoriti o literaturi, še več, analizirati njihove tekste, ob tej misli je dobil potne dlani, kot pred težkim izpitom ali preizkušnjo. Še doma ni maral govoriti o literaturi, literatura se piše in bere, bere in piše. Toda če so si Amerikanci izmislili tečaje in šole kreativnega pisanja, potem že vejo, zakaj je to dobro. Oni namreč, kot je dokazalo dvajseto stoletje, vejo vse. In če je božje naključje v obliki neke razpisane štipendije za pisatelje izbralo prav njega, potem bo pač treba govoriti o literaturi. In jesti fižol z rižem. In pred vrnitvijo na ladjo piti črno kavo na tržnici.

In ko bo nekoč opazoval tudi sebe, svoje življenje v izseku tistega leta, se mu bo zdelo, da je tam naokrog po nekem mestu na jugu Amerike hodil nekdo drug. Stvari, ki so se mu zgodile v tisti zgodbi, bodo komaj še imele opravka z resničnostjo. Združile se bodo z zgodbo. Z njenimi barvami, vonjavami in zvoki. Mavrično zabrisane. Povezane s prebujanjem in rezkim zvokom pozavn v jutru. S počasnimi črnimi ljudmi in njihovimi mavričastimi barvami. Izsek iz nečesa. Potovanje okrog neke osi, kot ventilator nad njegovo glavo. Njegov prijatelj je z ladjo odpotoval okrog sveta. Imel je petintrideset let. V tem mestu je jedel fižol in riž.

Slikar, ki ga je dobro poznal, je zložil svoja olja na kup, polil jih je z bencinom in zažgal. Moral bi odpotovati, svojo os premakniti nekam drugam. Če človek pri petintridesetih ne gre v Ameriko, se lahko obesi. Ali pa gre z ladjo okrog sveta. Zažge slike. Ali pa stoji vsako noč na železniški postaji in gleda vlake, ki vozijo za Thomasom Mannom v Benetke. In se potem zapije z jutranjimi klateži. Obstajajo seveda tudi številne druge možnosti, ki pa so vse povezane s tako ali drugačno obliko agonije ali praznega teka. Umirajočega vegetiranja. Drsenja navzdol. Muk v zakonu, prestižnih muk v poslu. In ni daleč trenutek, ko je vsega kriva ura, ko se je človek rodil. Slovenija, ker je majhna in so zato tudi ljudje majhni. Evropa, ker je stara napudrana pošast. Megla, ki leži po kotlinah. Smetarji, ker niso odpeljali smeti.

Amerika pa je velika in vsi smo njeni, smejočih se ust.