Verjetno se še spomnite, da si je Janša ob prevzemu funkcije predsednika vlade zaželel dolgočasen mandat. Ne vem, kako ste na to željo reagirali vi sami. Meni je zvenela kot višek cinizma. Ali pravzaprav zafrkavanja. Ker le kako bi se lahko Janši ta želja uresničila, ko pa vsak dan s polno paro dela na tem, da bi se mu ne bi? Kako bo imel Janša dolgočasen mandat, ko pa vleče potezo za potezo, ki povzroča vznemirjenje, negodovanje in celo nasprotovanje dela javnosti? Strokovne javnosti. Sindikatov. Nevladnih organizacij. Drugih držav. EU. Itd. Te poteze si sledijo s takšno frekvenco, naglico in intenzivnostjo, da ne samo onemogočajo kakršnokoli obliko dolgočasja, ampak slovensko družbo tudi radikalno destabilizirajo. 

“Me ne zanima”

Ta destabilizacija pa je nekaj, kar občutijo tudi tisti Slovenci, ki se s politiko ne ukvarjajo. Ki jih politika prislovično “ne zanima”. In ljudje nasplošno ne marajo nestabilnosti. Ne marajo družbenega nemira. Raje imajo dolgčas. Čeprav tudi tega čisto zares ne marajo. Idealno stanje je eksistencialno dolgočasje, začinjeno z stalnimi aferami — ki pa ne povzročajo destabilizacije družbe.

Janševi vladi sicer uspevajo afere, ki bi lahko začinile eksistencialni dolgčas. Če bi tak dolgčas obstajal. A tega že od predloga o interventnem zakonu ni. Obstaja samo eksistencialni nemir. Eksistencialna destabilizacija. Pri nekaterih celo strah, kako bodo živeli. In preživeli.

To strategijo bo vlada drago plačala. Kar je dobra plat celotne zgodbe. Resni.ca kot eden od vodilnih družbenih destabilizatorjev se danes ne bi več uvrstila v parlament. Stevanovića kot enega od ključnih izgrednikov danes ne bi bilo več v parlamentu. Podobne reakcije volilnega telesa si bodo nakopale tudi druge stranke koalicije. Če vlada ne bo ustavila konjev. In začela delovati racionalno.

Toda tega si ne more privoščiti. Če hoče Janša “urediti stvari” oziroma jih “speljati do konca”, mora nadaljevati z obstoječim tempom. In ta tempo destabilizira slovensko družbo. Reakcije bodo sledile.

Tempo in vsebina

Ni pa zaskrbljujoč samo tempo sprememb. Skrbi tudi njihova vsebina. Če pogledamo samo pretekli teden, lahko izpostavimo vsaj tri destabilizirajoče vladne izgrede. Prvi je ta, da je Izrael odprl veleposlaništvo. Dogodek, ki mu nasprotuje pomemben del slovenske javnosti, so vladni predstavniki pospremili s plazom škodljivih izjav. Ki se jih vlada sama ne zaveda. Tako kot ignorira tudi evropsko zavzemanje za distanco do Izraela.

Druga stvar pa je bila, da je neustavljivi minister za šolstvo obelodanil idejo o skrajšanju obveznega šolanja v Sloveniji z devetih let na osem. Pri čemer se v najbolj razvitih državah Evrope obdobje obveznega šolanja podaljšuje. Toda slovenske vlade tudi ta mednarodna neprimerljivost ne skrbi. In tretja, da smo za Stevanovića izvedeli, da je bil pravnomočno obsojen kar štirikrat in ne samo trikrat. Kar je sam predsednik DZ pospremil z zase in za vlado škodljivimi izjavami in komentarji.

Že ti trije ekscesi iz prejšnjega tedna zadoščajo, da predsednik vlade nima in ne more imeti dolgočasnega mandata. Za to je poskrbel kar sam. Oziroma njegova vlada. Ki seveda ne stori nič, česar predsednik vlade ne bi odobril.

“Ideologija kriči, hegemonija molči.”

Zgoraj omenjene izjave in komentarji kažejo na to, da sedanja vlada preveč govori. In s tem izziva protigovor. Nasprotovanje. Strokovno to pomeni, da Janševi vladi ne gre tako dobro, kot se morda zdi. Javni prepiri so namreč dokaz, da Janši ne uspe vzpostaviti hegemonije. Ker kadar v družbi nastopi stanje hegemonije, ni prepiranja. Je vsesplošno strinjanje. Dokler pa obstaja vsesplošni prepir, imamo v družbi opraviti z ideologijo. Oziroma z ideološkimi boji.

To zakonitost sta slikovito povzela Jean in John Comaroff z besedami, da “ideologija kriči, hegemonija molči”. Hegemonija pomeni stabilnost tistih, ki vladajo. Stabilnost vladajočih. Stabilnost in moč vladajočih sta povezana s (socialnim) mirom. Ko tega miru ni, pa imamo opraviti s stanjem, v kateri vladajoči v resnici niso močni. To sicer ne pomeni, da ne morejo proizvajati velike, celo ekstremne družbene škode. Ker jo lahko. Kar se nam trenutno dogaja tudi v slovenski družbi.

Osamosvojitev in korona

Skratka, Janševa vlada ne dosega stabilnosti vladajočih. Janša odpira ideološki boj. Kot vedno, ko je na oblasti. Pravzaprav odpira celo vrsto ideoloških bojev. Ki že postajajo ideološka vojna. Ustvarja sebi tako ljube izredne razmere. V njegovi politični karieri mu samo dvakrat ni bilo treba ustvarjati izrednih razmer. Prvič ob vojni za osamosvojitev. In drugič ob epidemiji kovida. In ker se izredne razmere same od sebe v družbi pojavijo zelo redko, že vso svojo kariero proizvaja izredne razmere kar sam. Kadar vlada, mu to uspeva učinkoviteje, kot kadar je v opoziciji. Vendar to dela ves čas dovolj učinkovito, da se v Sloveniji že od osamosvojitve naprej ukvarjamo s takšnimi in drugačnimi problemi, ki so povezani z njegovim ustvarjanjem izrednih razmer. Namesto da bi se ukvarjali z dejanskimi družbenimi problemi.

To je eden od ključnih razlogov, zakaj je Slovenija po osamosvojitvi začela zaostajati za drugimi postsocialističnimi državami. Desnica to pripisuje pretirano levi politični orientaciji postsocialistične Slovenije. Vendar ne gre samo za to. Gre za dejstvo, kako vlade izkoristijo politični čas, ki ga imajo na razpolago. Za kaj ga izkoristijo. Za reševanje družbenih problemov? Ali za ustvarjanje izrednih razmer, v katerih se lahko ideološko bojujejo?

Janša je po izobrazbi obramboslovec oziroma vojak. Zato hoče bojevanje. Hoče vojno. In v vojni se družbeni problemi ne rešujejo. Slovenija je z Janšo obsojena na bojevanje. Na stanje vojne. Ki je v odsotnosti prave vojne pač ideološka vojna.

Iritacija

Tokratnega ideološkega vojskovanja pa vsaj navidez ne vodi Janša. Ampak njegovi politični podaljški. Ki preveč govorijo. In ki govorijo neumnosti. Na prvi pogled ni jasno, zakaj jih Janša ne ustavi. Saj škodijo vladi in vladajočim. Toda v resnici je jasno, zakaj tega ne stori. Janša ljubi konflikt. Ljubi vojno stanje. In njegovi politični podaljški to stanje ustvarjajo. Če bi njegovi politični podaljški govorili manj, bi bilo vojno stanje ogroženo. In tega Janša noče.

Ob tem je treba razumeti še nekaj: nujnost stalnega zaostrovanja ideološkega boja je značilnost totalitarnih režimov. In totalitarnih voditeljev. Zato smo tudi prejšnji teden poslušali vsebinsko nesmiselno govorjenje. Ki pa je netilo ideološko vojno. Tako so recimo predstavniki zunanjega ministrstva ob odprtju izraelskega veleposlaništva med drugim povedali, da je prav, da imamo v Sloveniji izraelsko veleposlaništvo, ker imamo tudi iransko. Pri čemer seveda vemo, da v Iranu vlada totalitarni, nedemokratični režim, ki krši človekove pravice in pravice žensk in otrok. Neumnost te argumentacije ni v njeni netočnosti. Ampak v dejstvu, da uporabljeni kriterij kršenja človekovih pravic žensk in otrok velja tudi za izraelsko početje v Gazi. Izrael bistveno bolj radikalno krši človekove pravice žensk in otrok v Gazi, kot pa se to dogaja v Iranu. Kar pomeni, da Janševa vlada kritizira in obsoja manjšega kršitelja, večjega in bolj radikalnega kršitelja pa podpira in z njim prijateljuje. Jasno, da taka politika rojeva odpor tistega dela volilnega telesa, ki vsaj nekoliko razmišlja s svojo glavo. Povzroča iritacijo.

Vrhunsko

Isti učinek na volilno telo ima tudi Stevanovićevo govorjenje. V zadnjem tednu nas je osrečil s komentarji o svoji kazenski preteklosti. Vrhunska je bila ugotovitev, da se njegova preteklost — v kateri se vse bolj kaže kot pritlehen barabon — problematizira samo zato, ker ni hotel stopiti v Golobovo koalicijo.

Njegova ugotovitev, da stranke današnje opozicije ne bi problematizirale njegove preteklosti, če bi bil njihov koalicijski partner, sicer drži. Taka je pač morala domačijske družbe. Kar Slovenija je. Slovenska morala je vedno situacijska. Eni kriteriji za naše, drugi za nenaše. Toda kar kljub točnosti Stevanovićeve ugotovitve iritira in obenem proizvaja ideološki boj, je nekaj drugega. Gre za njegovo neumnost. Gre za to, da ne vidi, da točno to, kar očita hipotetični, nesojeni Golobovi vladi, počne sedanja vlada. Janša njegove kazenske preteklosti seveda ne problematizira. Če bi bil Stevanović član Golobove vlade, pa bi seveda jo. Še bolj pa iritira dejstvo, da Stevanović s kriminalizacijo Goloba in strank opozicije hoče zmanjšati ali celo nevtralizirati težo lastne kazenske preteklosti. Kar se seveda ne izide. Ampak rojeva zgražanje nad njim. In Janševo vlado. Torej spet Janši tako ljubi konflikt.

Ista logika velja tudi za druge podaljške Janševe vlade. Dovoljeno jim je govoriti in delati neumnosti. Pa ne zato, ker te neumnosti ne bi škodile Janševi vladi. In vladavini kapitala. Dovoljeno jim je govoriti neumnosti zato, ker netijo ideološko vojno. In s tem omogočajo Janši tako ljube izredne razmere.

V katerih Janša najbolje deluje.