Zrasli ob Gustinčiču, Staniču …

Ta kriterij tudi pred desnim prevzemom pri Dnevniku ni bil vedno izpolnjen. (Ja, zrasli smo ob Gustinčiču, Staniču in podobnih. Zato so bili standardi res postavljeni visoko.) Z Odmevi je bilo bolje. A zdaj so negledljivi. Vodstvo TVS jih je zanesljivo odstranilo z lestvice najkvalitetnejših oddaj, kamor so se dolga leta uvrščali. Demontaža je tolikšna, da so se iz avtorskih oddaj — in to neglede na to, ali so bili posamezni voditelji komu všeč ali ne — sprevrgli v tretjerazredna poročila.

Spet blažen mir

Zakaj to pišem? To pišem zato, ker mora nekdo glasno in jasno povedati, da desnica ni izgubila referenduma o RTV zaradi neke leve zarote. Ampak zaradi lastne neprofesionalnosti. Zaradi neinteligentnosti. Celo zaradi bebavosti.

Odkar je zavzela Televizijo Slovenija, ni znala in/ali zmogla oblikovati programa tako, da bi gledalce prepričala, da je prevzem obrodil dobre rezultate.

Nasprotno: kadarkoli človek prižge TVS, z ekranov bruhajo take slaboumnosti, da ljudje pač raje izklopimo televizor. Pri nas doma je to ob večerih prineslo blažen mir. In ukvarjanje z družabnimi igrami. Dobro vzdušje, na katerega smo prej že skoraj pozabili.

Izbruhi

Izbruhi slaboumnosti so bili najbolj skoncentrirani v oddajah o novem zakonu o RTV, ki sem jih iz profesionalnih razlogov delno spremljala. Po teh soočenjih, ki jih je porazno vodila Vida Petrovčič, sem prognozirala, da bo desnica referendum izgubila. Ker tako neinteligentne politične propagande, kot jo je TVS izvajala zase v teh predreferendumskih oddajah, že dolgo ni bilo. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem kaj takega sploh gledala.

Zato naj bo jasno: z oddajami, namenjenimi prepričevanju gledalstva, da imajo oni prav, je desnici uspelo prepričati taisto gledalstvo, da mora na referendumu glasovati za nov zakon o RTV. Na terenu je bilo zelo zanimivo opazovati, kako so ljudje, ki jim je bilo na začetku vseeno, ki niso imeli nobenega mnenja in ki se sploh niso nameravali udeležiti referendumov, skozi oddaje postajali bolj in bolj nastrojeni proti sedanjemu vodstvu TVS. Proti Petrovčičevi. Proti Pirkoviču. In ostalim. Zato so v nedeljo šli na volišča. In glasovali za.

Poimensko

Če torej desnico zanima, komu je treba naprtiti krivdo in izstaviti račun za izgubljeni referendum, potem so to poimensko: Uroš Urbanija, Andrej Grah Whatmough, Igor Pirkovič, Vida Petrovčič. Pa tudi mlajša vojska karieristov, ki si domišljajo, da so dorasli vodenju Dnevnika in Odmevov samo zato, ker znajo brati z bobna.

Morda se bo kdo vendarle naučil, da se takšno podcenjevanje gledalcev, kot ga je kazalo vodstvo TVS v preteklih tednih, ne splača. Gledalci pač lahko izklopimo televizijo. In jo izklapljamo. Vajeni smo drugačnih standardov. Nekoč smo gledali Štefančiča.

Popolna blamaža

Je pa nekaj desnih politikov dojelo, da je referendumski fiasko za desnico popolna blamaža. Tonin in Balažic sta v ponedeljkovih Odmevih (4:44–15:00) to dala jasno vedeti.

Tudi iz molka, v katerega se je zavil Janša, lahko sklepamo, da razume, da je nekaj zelo narobe.

In kaj je narobe?
To je povedal sam Tonin, ki ugotavlja, da so vsake volitve, na katerih se pojavi Janša, “vnaprej izgubljene”. Ker volilno telo začne delovati proti njemu.

Točno. Slovenci imajo janšizma dovolj. Funkcionalna desnica se v Sloveniji ne more oblikovati, dokler jo vodi Janša. Ker Janša namreč vodi kulturni boj. Vojno. In ljudje imajo te vojne dovolj. Hočejo mir. Tako zelo, da tudi tisti, ki so po svojih prepričanjih prej desni kot levi, volijo levo sredino. Janša preganja potencialne volilce desnice v objem leve sredine.

In še se bo kdo našel

To je zdaj postalo jasno celo Toninu. Ki poskuša svojo novo usmeritev utemeljiti na tej ugotovitvi. Pozablja pa, da je že leta nazaj isto ugotavljala Ljudmila Novak. Ki jo je on sam kot ne dovolj janšistično osebo zamenjal na čelu stranke.

A Novakova ohranja med volilci visoko priljubljenost. Ona je tista, ki bi ji najverjetneje uspelo oblikovati delujočo slovensko desno sredino. Če je seveda ne bi zamenjal Tonin. Ki je izgubil nekaj let za to, da je ugotovil, kar je Ljudmila vedela že leta nazaj.

Tega Tonin ne bo zmogel. Bolje kaže Balažicu. Ne zaradi strank, ki jih vodita. Ampak zaradi njunih osebnostnih lastnosti.         

Skratka: čaka nas zanimiv čas konsolidiranja slovenske desnice. Posebej zanimivo bo videti, kaj bo storil Janša. Da bi dojel, da je njegov čas minil, ni verjetno. Ali to torej pomeni, da nas čaka še en veliki obračun — beri: linč — na desnici? Nevarni konkurenti se namreč množijo. Od Logarja do Balažica. In ne pozabimo Novakove. In še se bo kdo našel.