Če bodo po vladnem padcu — ali Šarčevem odstopu, saj je vseeno — volitve, bo udeležba najnižja v zgodovini svobodnih volitev v Sloveniji. Grem stavit. Komu se pa še dá na volitve? In zakaj?
Govorim o volilni abstinenci, nenamerni abstinenci kot obliki državljanske apatije, apatije normalnih, četudi nezadovoljnih ljudi — nezadovoljnih sicer nič bolj in nič manj od abnormalnih —, ki se za razliko od teh ne pustijo več indoktrinirati nakladanju odhajajočih ali vsaj kot da v slovo mahajočih poslancev.
Ne morem si kaj, da jih ne bi pogledal, teh poslancev, izpod čela in jih v Gretinem stilu z od ogorčenja tresočim glasom vprašal: »How dare you?!«
Že en teden poslušamo frazarjenje, da je treba narediti — ali da se celo mora zgoditi — »to, kar je dobro za državo«. Že en teden poslušamo, kaj vse so v tem mandatu naredili in kaj vse bi še lahko, če ne bi njihovih nesebičnih prizadevanj zminirali koalicijski partnerji.
Najhujši in najnevarnejši nasprotniki dosedanje vlade in koalicije so oni sami. Sami sebi. Ne bi nas smelo čuditi, če bi dosedanja opozicija postala njihov najboljši in najkooperativnejši prijatelj.

Malovredna in malopridna zlaganost

Ta vlada morda ni bila najslabša in najneučinkovitejša v zgodovini in tudi ta parlamentarna vladna koalicija morda ni bila najnestabilnejša in najkonfliktnejša. Tega sicer ne bi bilo nemogoče dokazati — toda ne zdita se mi vredni, da bi o tem sodil. Vsaj ne na podlagi eventualnih dosežkov ali polomij, merljivih in dokazljivih ali ne. 
Imam boljše merilo. Trdim torej, da sta bili vlada in koalicija najbolj bedni v zgodovini samostojne Slovenije zato, ker se najbolj pritlehno in negoaboječe poslavljata. Ker šele zdaj, ko ju je konec, prihaja na dan njuna malovredna in malopridna zlaganost.
Pa ne govorim samo o tej zlaganosti, da so in the first place šli v španovijo samo zato, da ne bi dobil mandata za sestavo vlade Janez Janša in da bi onemogočili desno ali desnosredinsko koalicijo sploh, zdaj pa se jim to na lepem ne bi zdelo več nič nesprejemljivega. Ta njihov cilj je bil še najmanj obsojanja vreden, saj je pač legitimen del političnega strategiranja. Mislim, tisto prej in to zdaj.

Pred odločilno rundo

Govorim o zlaganosti, na kateri je njihovo prostovoljno prisiljeno sodelovanje sploh baziralo. Dosedanji koalicijski partnerji se med seboj prezirajo približno tako, kot jih prezira opozicija, vsaj SDS. Dosedanji koalicijski partnerji živijo v reality distortion fieldu, iz katerega ne vidijo niti do špic svojih čevljev z leopardjim vzorcem.
Seveda, konkretno namigujem na Bratuškovo. Ženska, ki si domišlja, da bi še vedno morala biti — ali da bi celo lahko to spet postala — predsednica vlade, in katere neminljive zasluge za slovensko vzajemnost je tako lepo opisal avtor znamenite domače kriminalne uspešnice.
Konkretno imam v mislih tudi Židana pa Cerarja in Počivalška, ki ne morejo, ne znajo in nočejo skriti, da so komaj čakali, da si dajo duška in si povejo v ksihte vse, kar so kao Šarcu na ljubo doslej zadrževali v sebi in dobivali čire na želodcu od navidezne državotvorne ljigavosti.
Najbolj državotvoren — torej previden in pameten — je zdaj Janša himself. Za razliko od zgoraj omenjenih se je pred odločilno rundo potuhnil v svoj kót in čaka in čaka, da njegovi (dosedanji) nasprotniki sumirajo neumnosti, ki jih imajo povedati, in se pri tem do konca pokoljejo ali vsaj moralno-politično diskreditirajo.

Spreobrnjeni na vrat, na nos

Osebno ne verjamem, da bodo res volitve. To bi bilo slabo za vse. Pa ne samo zaradi izgube privilegijev, ki se jim ne bi kar tako odrekli. In ne samo zato, ker bi mnogi med njimi — tako stranke kot posamezniki — totalno popušili.
Tako nori pa vendarle niso. Razen če so take kamikaze ali džihadisti. 
Hočem reči, da bi bile volitve slabša varianta tudi za tiste, ki bi se na njih dobro odrezali. SDS bi namreč veliko lažje sestavil koalicijo z na vrat, na nos spreobrnjenimi oportunisti trenutnega Državnega zbora — ki so se doslej delali levičarje ali so celo kdo ve zakaj in kako za takšne veljali —, kot pa z nepredvidljivo in nedvomno slabšo in manj številčno zasedbo njihovih ideoloških sorodnikov, ki bi se utegnili uvrstiti v parlament.
Ker če se bo kdo zares slabo odrezal, se bodo stranke dosedanje koalicije. Vsaj v seštevku. SMC in SAB se najbrž sploh ne bi več uvrstili v parlament, medtem ko LMŠ na njun račun tudi ne bi mogla toliko zrasti. SDS pa po drugi strani ne bi mogla tako močno zmagati, da bi sestavila koalicijo sama z NSi in SNS.