Zase lahko rečem, da sem do prvaka SDS veliko bolj prizanesljiv kot pred kakšnim desetletjem. Pa ne zato, ker bi Janši in njegovi SDS pripisoval kakšne posebne pluse. Bolj me je razočarala levica, ki jo imam za svojo, vendar je kontaminirana s feminizmom in LGBT. Lahko celo rečem, da kakšne posebne psihopatologije pri Janši zdaj niti ne zaznavam (več).
Res pa je, da nisem ravno na tekočem s simptomi, ki jih eventualno proizvaja Janša, niti nisem pri koritu informacij. Če bi mi kakšen detajl v zvezi z Janšo prišepnila recimo Ljudmila Novak, bi mnenje verjetno spremenil in bi bil do Janše bolj kritičen.
Zagotovo pa se v tem trenutku ne bi podpisal pod zdaj že znamenito Rizmanovo odprto pismo, tudi če bi me prosili. Osebno menim, da se levi intelektualci in akademiki — uradnih podpisnikov je 75 — ne bi smeli vtikati v politiko na tak način, kot so se ti s tem pismom. Še posebno ne zato, ker je z levico (in z levo sredino) tako rekoč vse narobe.

Pomesti pred svojim pragom

Torej: če se cvet slovenske intelektualne srenje hoče vtikati v politiko, bi moral najprej počistiti pred lastnim, levim pragom, ne pa da se zaganja v Janšo in v SDS kot svinja v buče.
Še več! Mislim celo, da bi bilo za Slovenijo na nek način dobro, da bi Janša zdaj le sestavil to prehodno vlado. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, da se leva sredina konsolidira in poenoti — in to vsaj do točke, ko bi lahko ustanovila nekakšno novo LDS. Seveda ne takšne LDS, ki bi v imenu nosila ime nekega »brata« (Šarca ali Cerarja) ali »sestre« (Bratuškove). (Očeta naroda leva Slovenija ne bo imela več. Še zlasti ne, ko Kučana ne bo več.)
Na volitvah — ne na rednih ne predčasnih — Janša zagotovo ne bo postal mandatar. Zakaj ne?
Leta 2018 sem pred volitvami napisal takole:

»Desnica si mane roke v upanju, da ji bo na parlamentarnih volitvah končno uspelo zmagati in sestaviti desno(sredinsko) koalicijo. Osebno se bojim, da ji ne bo uspelo zmagati.«

Seveda sem imel v mislih absolutno zmago, relativna je bila že dlje časa na vidiku.

»Verjetno bom prvič v življenju volil eno od desnih strank (čeprav še ne vem, katero). In to zato, ker v teh norih, družbenopolitično totalno zbeganih časih ne morem več biti levičar! Feminizem kot ideologija s pajdaši iz gibanja LGBT je tako izmaličil levico, da normalen človek ne more ali še bolje rečeno ne sme več voliti levice. Levica je iznakažena do nerazpoznavnosti.«
»Za to imajo zasluge novodobne protagonistke, anarholiberalke, tako imenovane ›moškinje‹, inkorporirane v vse leve podsisteme, še posebej izobraževalno indoktrinacijske (FF, FSD, FDV, Mirovni inštitut, Amnesty International … Vsi ti podsistemi v vitalnih kontekstih masakrirajo družbo po dolgem in počez.«

Vrnitev SNS

Marca 2018 sem tudi napovedal vrnitev Zmaga Jelinčiča in SNS v Državni zbor, kar si takrat nihče ni upal tako suvereno:

»Jelinčič mi kot politik nikoli ni bil blizu, njegova SNS s patroni à la Bogdan Barovič in Sašo Peče — da Srečka Prijatelja niti ne omenjam —, pa tudi ne. Toda v aktualnem političnem trenutku je na prizorišču prostor samo za eno normalno nacional(istič)no stranko. In to takšno, ki bi bila bistveno bolj zmerna oz. normalna, kot si to predstavlja Andrej Šiško. Jelinčič bi bil s svojo staro SNS kar dobrodošel. Če bi/bo Jelinčiču uspelo oživiti svojo stranko, bi lahko prišel celo v parlament. SNS je bila svojčas po vseh normativih precej konservativno-desna stranka, ki pa je vedela, kako je edino mogoče (etično) gledati na NOB (in na Tita).«
»In ravno tu dela desnica že 25 let hude napake, ker očitno ne premore spodobnega ideologa, ki bi deloval kot politični kompas. Njihov kompas je v določenih kontekstih popolnoma razštelan.«

Ko Šarec obupa …

V svojih takratnih razmišljanjih sem v bistvu inštruiral desnico. In identične stvari lahko o njih — z določeno afiniteto do zdrave konservativnosti — povem tudi danes:

»Desnica si kar naprej daje sadističnega duška — ki je v končni fazi mazohističen — in se izživlja v napačnih kontekstih in na napačnih temah. V resnici sama sebi koplje jamo in na vsakih volitvah vanjo pade. Desnica sámo sebe pokopava. Ne zavedajo se ključnih dejstev, ker jim politični kompas kaže narobe.«

Takrat (marca 2018) sem v petih alinejah navedel vzroke, ki v grobem držijo še danes — torej v času, ko je Šarec kot predsednik vlade obupal in ko so na vidiku predčasne volitve ali sestava nove, tokrat Janševe vlade:

»V Sloveniji je volilno telo takšno, kakršno pač je — obrnjeno zelo na levo. Toda volilcev se ne da zamenjati! Lahko jim samo nekoliko operemo možgane. A to pomeni, da sta približno dve tretjini ljudi — vsaj po tihem, na deklarativni ravni — jasno opredeljenih do nekaterih svetovnonazorskih, političnih in zgodovinskih kontekstov, ki predstavljajo tudi del njihove osebne identitete.«
»Ti ljudje so pozitivno opredeljeni do partizanstva in tudi do Tita kot političnega voditelja, ne samo vrhovnega poveljnika med vojno. Desnica pa se konstantno, že več kot 25 let novodobne slovenske demokracije sovražno opredeljuje do partizanstva, NOB, Tita, socializma, Jugoslavije — čeprav dve tretjini volilnega telesa na vse te občutljive teme gleda dokaj pozitivno!«

Nadaljevanje jutri.