Te dni me je poklical neznanec, ki mu je sodelavka, moja znanka, dala mojo telefonsko številko. Človek se je opravičil, da moti, in povedal, da je na Twitterju in da ni popolnoma razumel nekega mojega twitta o Jaši Jenullu, pobudniku in organizatorju petkovih protestnih kolesarjenj. Zanimala ga je moja teorija — v bistvu dva tvita — o vlogi Jenullovega očeta [vrhovnega državnega tožilca Hinka Jenulla, op. FP]. Boji se namreč, je povedal, da se njegov sin, ki ga on sam kot oče v vsem konstantno premaguje, ne bo rešil iz njegove sence.
Vsakega normalnega, uspešnega očeta mora biti strah, da njegovega sina ne bo doletelo kaj tako ponesrečenega. Sin mora vsaj v nečem preseči svojega očeta in ga na nek način premagati.
Tudi jaz imam dva sina — in tudi mene je še kako strah, da se sinova ne bosta izvlekla iz moje sence. Zdi se mi, da sem ju dovolj hvalil in da bo njuna samopodoba neokrnjena. Toda priimek imata zares problematičen.
Če se moj Tim ne bi pisal Vodeb, temveč bi nosil kak bolj nogometni priimek, bi v tem športu verjetno že zdavnaj uspel.
S hčerami, katerih očetje so alfa samci, je problem drugačen. Kot ženske si take hčere težko najdejo dovolj dobre oplojevalce, ki bi se jim zdeli primerni alfa samci, s katerimi bi lahko bile srečne.

Anarhični aktivizem

Glede na to, da spomin nikoli ni bil moj adut, sem moral vključiti logiko, kaj si psihoanalitično mislim o Jaši Jenullu in njegovem protivladnem aktivizmu. Dotičnega mladca sem oplazil samo z dvema tvitoma — pa še to na prigovarjanje drugih, naj povem, kaj nezavednega tiči v ozadju. Naknadno sem nekomu vendarle odgovoril na prošnjo, svoj odgovor pa še retwittal:

»Moje videnje: tale mladec ima hudo zamero do (v otroštvu & mladosti) nepremagljivega očeta. Janša mu služi, da se puca, da ven daje potlačeno jezo do (v otroštvu doživetega) lastnega očeta. Idejo upora je očitno imel že nekoč, da sam (brez pomoči horde) očeta ne bo mogel premagati.«

V retwittu pa sem se dopolnil še takole:

»Jaša Jenull […] je ob vsej potlačeni jezi na očeta očitno obseden tudi z nezavedno idejo/željo, da bi s svojimi ekscesi očaral starše, predvsem očeta. V očetovih očeh očitno nikoli ni bil dovolj dober — zato ga nezavedno vleče v te ›pizdarije‹.«

Anarhični aktivizem, usmerjen proti desnosredinski vladi, je sicer bistveno bolj kompleksen, vendar o Jenullu nisem hotel razpredati psihoanalitičnih misli, saj mi zadnje čase grozijo s tožbami, češ, preveč javno da diagnosticiram ljudi — in ker nisem niti psihiater niti psiholog, tega menda ne bi smel početi.

Problem nezavednega

Kljub temu pa se mi zdi, da bi moje dobronamerno psihoanalitično, pa tudi sociološko in antropološko znanje moralo doživeti nek javni odmev. Moj prvi magisterij se je namreč osredotočal na področje človekovega početja in ravnanja, torej motivacije, in na področje različnih (subjektivnih) občutkov.
Zato lahko mirno in upravičeno rečem, da vem, kaj je jedro in problem človekovega početja — bodisi petkovih protestnih kolesarjenj, Šiškotovega napada na policijsko postajo ali vardističnega patruliranja na južni meji in domoljubno-nacionalističnega prežanja za begunci.
Nezavedno je tisto, kar je v resnici problematično. Nezavedno kot primarna struktura duševnosti je tisto, kar poganja človekova, subjektova dejanja, determinira njegova ravnanja, vključno z njegovimi občutki. Človek je suženj nezavednega, zato ima status slepega in samoprevaralnega subjekta. Človekov Jaz kot zavestna instanca duševnosti ni gospodar v lastni hiši, bi rekel Lacan. Freudov primarni proces je v resnici nezaveden in simbolno strukturiran, zavest pa je šele sekundarna.
Zato ne Jenull ne Šiško, niti kolesarji proti vladi niti trebušasti rokovnjači (vardisti) v resnici ne vedo, zakaj počnejo vse te svoje družbene ekscese.

Simbolna kastracija

V svojem drugem magisteriju (iz sociologije kulture na FF) sem utemeljeval tezo, da je moška (simbolna) kastracija mesto, okrog katerega se strukturirajo družbeni fenomeni. Ranjeni subjekt skozi svoje simptome — torej skozi nezavedno in skozi potlačitve — zaznamuje kontekste družbenega dogajanja.
To bi v primeru protestnega kolesarjenja pomenilo, da je latentni, nezavedni epicenter vsega tega simbolna kastracija — veliki kastrator pa predsednik vlade Janez Janša kot simbol slabega očeta.
Jaša Jenull in Andrej Šiško, akterja trenutnih družbeno pomembnih dogajanj — sta obremenjena s simbolno kastracijo. Vsak na svoj način. Pa ne samo onadva. Njuni pajdaši so ujeti v plaz subjektov s podobnimi simbolnimi procesi, potlačitvami, psihičnimi brazgotinami iz otroštva.
Jenull bi rad fasciniral očeta in splezal iz njegove sence — seveda na nezavedni, simbolni ravni, medtem ko se Šiško utaplja v ponesrečeni ojdipalni kastraciji, ki mu jo je storil gastarbajterski oče, ko mu je »kradel« mamico. No, Andrej Šiško je zaznamovan še z marsičem drugim: recimo s smrtjo mlajšega brata, s sodnimi in medijskimi pregoni, tudi z zaporom in s krivicami, ki jih (subjektivno) čuti …

Brez rokovnjaških struktur

Zase lahko rečem, da bi se sam sebi zdel strahopeten in nezrel — ali če hočete: simbolno kastriran —, če svojega znanja ne bi predajal naprej, drugim. Greh bi bil, da bi o vsem tem, kar teoretsko opažam, molčal. Psihoanaliza je miselni koncept, uporaben tako v individualni psihologiji kot tudi v sociologiji. Psihoanaliza v ožjem smislu — kot terapevtska metoda — v osnovi obeta, da človeka, pacienta, klienta skozi obravnavo ozdravi.
V sociološkem smislu pa bi te moje psihoanalitične interpretacije — če bi bile ustrezno podane vpletenim — skozi njihov uvid dezinvestirale to agresivno libidinalno energijo, nagomilano v nezavednem protestnih kolesarjev in vardistov.
Ko negativna energija zaradi korona krize iz ljudi kar buhti, bi nam priznanje oz. zavedanje nezavednega jedra družbenih frustracij še kako koristilo. V tem trenutku rabimo modrost, nekaj potrpežljivosti in spoštovanje zakonov in ustave in tudi vladnih uredb. Po mojem treznem videnju moramo zaupati vladi — čeprav ji poveljuje Janez Janša —, pa tudi vojski, policiji in civilni zaščiti. Begunci v tem trenutku namreč niso največji problem slovenske države. Nobenih paravojaških, beri: rokovnjaških struktur ne rabimo za dodatno nadzorovanje meje.

Kriza vse potencira

V krizah kot v sedanji prihaja na plano človeška psihopatija. Ali kot sem rekel v zadnjem Faktorju: če se česa v teh časih res bojim, je to človekova norost.
Na našo srečo pa se uveljavljata tudi dobrota in celo modrost. Zato naj današnje pisanje končam z nedavnim tvitom:

»V času kriz na dan bruhnejo osebnostne lastnosti, ki sestavljajo jedro človekove psihe. Če nosi v sebi latentno sovraštvo, bo v času krize prišlo na plano to sovraštvo še v potencirani obliki. Če nosi v sebi dobroto, pa bo ta dobrota v času krize še večja.«