Feminizem je ideološko polje. Ni znanost. Ni stroka. Ampak ideologija. O tem sem pisala v knjigi Zablode feminizma. O tem so pisali tudi drugi. Na primer Jessa Crispin v svojem manifestu Zakaj nisem feministka. Pa Jure Perpar v članku Nemoč feminizma. Itd.

Zato čudi, da je feminizem uradni diskurz znanstvenih organizacij. Recimo univerze. Ki nekritično prakticira ideološke domisleke feminizma kot del vsakdanjih praks. Zato uradne dokumente pišejo izmenično nekaj let v ženskem spolu, nekaj let pa v moškem.

Toda univerza v resnici ni znanstvena institucija. Univerza je birokratska institucija. Ki jo vodi birokratska logika. Recimo logika zbiranja točk za habilitacije. Kot da so univerzitetni učitelji nekakšni pridkani osnovnošolčki, ki zbirajo točkice, da bi se lahko vpisali v srednjo šolo, na katero želijo. Kar je praviloma gimnazija. Kar se državi zdi problem. Namesto da bi to izkoristila. Spet zaradi birokratske logike.

Sama birokratska gnezda

Država je birokratska institucija. Zbir birokratskih institucij. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Državni izpitni center (RIC). Zavod za šolstvo. Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS). Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Sama birokratska gnezda. Zbirokratizirana strašila. Ki proizvajajo za družbo nevarne rezultate. Otroke namesto k znanju usmerjajo k zbiranju točkic. Torej k birokratski učinkovitosti. Dijake namesto k znanju usmerjajo k zbiranju točkic. Oziroma k birokratski učinkovitosti. Visokošolske učitelje namesto k poglabljanju svojega znanja in odkrivanju novega znanja usmerjajo k zbiranju točkic. Oziroma k birokratski učinkovitosti.

Problem, ker vsi ubogajo

Kar je problem. Ker vsi ubogajo. Te birokratske norosti. Da ubogajo osnovnošolčki, je morda še razumljivo. Toda da uboga domnevni cvet slovenske inteligence na univerzah, pa ni več ni razumljivo. Ubogajo, ker to od njih zahteva institucija. Biti birokratsko učinkovit zahteva pridnost, poslušnost, konformizem. Uspešni pravijo: “Zbiram točke, ker to od mene zahteva zaposlovalec!” Sodobna različica konformizma, s katerim so se branili zločinci v koncentracijskih taboriščih. Tudi oni niso bili nič krivi. Delali so to, kar je od njih zahtevala institucija. Torej nacizem.

Današnji univerzitetni konformisti počnejo isto. Delajo to, kar od njih zahteva univerza. Kar od njih zahteva neoliberalizem. Ljudi sicer ne ubijajo. Ubijajo pa znanje. Svoje znanje in znanje študentov. In univerzo kot institucijo. Pri tem pa se celo javno norčujejo iz tistih, ki še ohranjajo etične in moralne standarde. Logika, ki ga uporabljajo točkozbiratelji v moji bližini, se glasi: “Vi še upoštevate moralne in etične standarde? To je za otroke. Treba je odrasti. Treba je delati, kar zahteva institucija!”

Tehniki in humanisti

Razumljivo je, da naravoslovcem in tehnikom to ni razumljivo. Nerazumljivo pa je, da to ni razumljivo družboslovcem in humanistom. Ti bi že zdavnaj morali kričati. Vpiti. In rjoveti. Pa nič. Tišina. Tudi zato, ker zbirokratizirani sistem omogoča napredovanje ne posebej pametnim in sposobnim. Konformistom. Nekritičnim in velikokrat tudi neinteligentnim ideološkim konformistom. Jih opazujem okoli sebe.

Birokracija je univerzitetnim učiteljem ponudila lažjo pot. Ne lahko, ampak lažjo. Pot, ki pridnim, poslušnim, konformističnim omogoča doseganje najvišjih znanstvenih nazivov in položajev. S tem nagrajuje nekritično sprejemanje zbirokratizirane logike. Okrašene z okraski, ki se zdijo znanost.

In tak okrasek je tudi feminizem.

Zato uspeva feminizem

Zato feminizem uspeva na univerzi. Če bi na univerzi veljali znanstveni kriteriji, potem tam — razen z redkimi izjemami, ko bi bil feminizem predmet resne, kritične, znanstvene refleksije — ne bi imel kaj iskati. 

Feminizem kot ideologija ne dovoli, da bi bil predmet resne, kritične, znanstvene refleksije. Analize. Feminizem noče znanosti o sebi. Hoče verovanje. Kot vsaka ideologija. Kot stalinizem. Kot janšizem. Kot fašizem. Kot nacizem. Itd. Feminizem zahteva vernike, ki nič ne mislijo. Množico vernikov. Vernikov, ki vpijejo: “Ja, tako je!”, “Ja, strinjamo se!”, “Ja, za to se borimo!”, “Ja, za to smo se pripravljeni žrtvovati!”. Zahteva brezsramne kalkulativne koristoljubneže, ki sicer mislijo. Toda samo na svojo korist. Idealna vizualna predstavitev te logike so polni stadioni ob Hitlerjevih govorih.

Novopis

Ker je feminizem ideologija, ki zahteva verovanje, ne pa razmislek ali znanje, sama ne prakticiram feminističnih izmislekov. Ki so strokovno neutemeljeni. In so čista norost. Tako kot ideološka navodila vseh ideologij.

Zato ne uporabljam “novopisa”, ki zapoveduje, da govorimo o “znanstvenikih_cah”, “zdravnikih_cah”, “hudodelcih_kah” itd. Neglede na ideološke klobase, ki to utemeljujejo, ta norost dela tekst neberljiv.

Tudi ne uporabljam, ko pišem, samostalnikov v ženski in moški obliki. Pišem o Slovencih. Ne pišem o “Slovencih in Slovenkah”. To pa zato, ker je v slovenskem jeziku v vsaki samostalniški rabi — v ženskem ali moškem spolu — ženska že vključena. Če pišemo o volilcih, so v to skupino vedno vključene že tudi volilke. Itd. Vzrok za to je opisal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Treba je pač brati. In razumeti, kar bereš.

Seveda obstajajo izjeme, ko je treba uporabiti samostalnik v ženski obliki. To je takrat, ko povedano zadeva samo ženske. A zanimivo je, da v slovenščini v resnici nimamo samostalniške rabe, ki bi zadevala samo moške. In izključevala ženske. Ženske so vedno vključene. Moški pa ne.

Skratka, Valvasor.

Domnevna lastnina

Prav tako zapisujem ženske priimke v ženski obliki. “Godinova”. Ne “Godina”. Itd. Iz istega razloga. Ker pisanje priimka v moški obliki izbriše spol osebe. Pisanje priimka v moški obliki naredi žensko nevidno. Naredi torej to, proti čemur se feminizem bori. Feminizem pravi: nevidne ženske je treba narediti vidne. Ko pa gre za priimke, vidne ženske dela nevidne. Deluje torej proti svojemu cilju.

Argument za to norost poznam. Če napišem “Godinova”, to kaže, da sem lastnina nekega moškega, ki se piše Godina. Kar je neumnost. Če bi šlo za kakršnokoli lastnino, bi šlo antropološko za lastnino sorodstva, ne moškega. Lastnino skupine. Ne posameznika. Čeprav v resnici ne gre za lastnino. Ampak za pripadnost. (Glej ruščino.)

Nikoli nisem imela težav s tem oz. občutka, da sem lastnina kogarkoli. Ker to pač nisem bila. Tudi takrat ne, ko je zadnji Godina mojega sorodstva še živel. To je bil moj oče. Z njim sem opravila z razrešitvijo Ojdipa. Dokončno v puberteti.

Vidne, nevidne

Skratka: čeprav je samo ideološko polje, bi bilo koristno, če bi feminizem premogel vsaj malo konsistentnosti. Če hoče narediti ženske vidne — če je torej treba pisati univerzitetne dokumente v ženskem spolu in če tehniški rektorji, ki so javno dokazali svojo inteligentnost, že pišejo neslanosti o ženskah za 8. marec itd. —, potem je ženske priimke treba pisati v ženskem spolu. V moškem spolu so ženske potisnjene v nevidnost. Nobeno feministično krakanje tega ne more spremeniti. Feminizem naj se že enkrat odloči, za kaj se bori: za vidnost žensk ali za njihovo nevidnost. 

Sama sem za vidnost. Zato sem Godinova. (Ne Vukova. Gre za sorodstveno skupino nekdanjega moža, ki ji več ne pripadam.)