Pred tedni sem dobil vabilo, ki me je presenetilo. Na konferenco z naslovom Demokracija v krizi? me je povabila ameriška neprofitna in nestrankarska RAND Corporation, znana predvsem po svojih raziskavah na vojaškem področju. Financira jo ameriški Kongres, zato so odvisni od podpore tako Demokratov kot Republikancev. Odločitev, da se tokrat — baje prvič — lotijo tudi vprašanj, povezanih z demokracijo, je na konferenci cinično pokomentiral Francis Fukuyama, znan po tezi o koncu zgodovine: “Če se boste ukvarjali z demokracijo, boste morali začeti z demokracijo v ZDA. Tega pa ne morete početi kritično in objektivno, ne da bi spravili v bes velik del republikanske stranke.”

Predstavniki korporacije na njegovo izjavo niso reagirali. Jim pa štejem v dobro, da so v razpravo vključili kar nekaj ljudi, za katere so lahko predvidevali, da bodo kritični do stanja demokracije na Zahodu in predvsem v ZDA.

Zato sem se odločil, da vabilo sprejmem.

Trepljanje po ramenih

Če želimo prispevati k pozitivnim spremembam, potem vzajemna trepljanja po ramenih med enako mislečimi niso dovolj. Mojih tez o nujnosti socialne pravičnosti za demokracijo in o tem, da kredibilnost naporov za širjenje demokracije v svetu zahteva doslednost v spoštovanju demokratičnih vrednot doma in v lastni zunanji politiki, sodelujoči Američani — med katerimi je bilo precej Republikancev — sicer niso sprejeli s stoječimi ovacijami, so pa me bili pripravljeni poslušati in se o tem pogovarjati. Morda je pomagalo tudi to, da so se najbolj skrajni med njimi v istem trenutku v Budimpešti pajdašili z evropskimi soborci proti wokizmu in kulturnemu marksizmu.

Pri tokratni kolumni sem malo goljufal, saj je prepis mojega nagovora na konferenci. Takole sem povedal:

Nevarnost od zunaj

Živimo v časih, v katerih je vsakdo strokovnjak za geopolitiko in globalno varnost. Kako korporaciji RAND uspeva ostati v poslu v teh razmerah, mi ni jasno. Toda hvala za povabilo. Živimo v časih, v katerih je naša pozornost usmerjena v geopolitične napetosti in vojno. In seveda spet vsi natančno poznamo resnico glede vzrokov, ki so predsednika Putina in Rusko federacijo pripeljali do odločitve za agresijo na sosednjo državo. Ne gre vedno za identično resnico, neglede na to pa vsak svojo različico zagovarja strastno in s popolnim prepričanjem.

Na tem konkurenčnem trgu alternativnih dejstev se postavljam na stran tistih, ki ne verjamejo, da je Rusija napadla Ukrajino zato, ker bi jo ogrožal NATO. Prav tako nisem nagnjen k razlagi, da je bilo to potrebno za zaščito čistosti ruskega naroda pred uničujočim vplivom dekadentnega Zahoda. Če kaj, bi Kremelj glede takšnih motivov našel veliko podobno mislečih zaveznikov na zahodu, posebno v ZDA. Verjemite mi, nihče ni bolj antiwoke kot predsednik Putin in njegovi kremeljski pajdaši.

Po mojem mnenju, ki sem si ga ustvaril na podlagi skoraj treh desetletij sodelovanja z Ukrajino — pa tudi z Rusijo kot članico Sveta Evrope, dokler ni bila izključena pred dobrim letom dni —, je predsednika Putina resno prestrašila možnost, da bi se Ukrajina v prihodnosti razvila v delujočo liberalno demokracijo. Tudi če se je na tej poti soočala in se še vedno sooča s številnimi ovirami — od šibkih institucij in pomanjkanja demokratičnih izkušenj pa do endemičnih problemov korupcije —, je to bila izbira velike večine državljanov Ukrajine. Svojo odločenost so pokazali v majdanski revoluciji, na kasnejših volitvah in z odločnostjo svojega odgovora na rusko agresijo. Možnost demokratične, gospodarsko, institucionalno, politično, socialno funkcionalne in uspešne Ukrajine je bila grožnja, ki je Putin ni mogel tolerirati. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi njegovi podaniki dobili dokaz, da v neposredni soseščini obstaja alternativa nacionalistični avtarkičnosti in avtoritarni vladavini.

Ukrajina se ne bori samo za svoje preživetje. To je tudi bitka za liberalno demokracijo. V Ukrajini. In drugod po svetu.

Nevarnost od znotraj

Toda nevarnost za liberalno demokracijo ne prihaja le od zunaj. Obstajajo tudi notranje grožnje. Prvič, izgubljamo podporo mnogih naših državljanov, ki so izgubili zaupanje v institucije liberalne demokracije in ki so do nje brezbrižni ali celo odkrito željni njenih avtoritarnih alternativ. To se v novejši zgodovini ne dogaja prvič. Turbulentna evropska zgodovina je lekcija, ki je ne bi smeli prezreti. Naj citiram članek Rosie Waldeck, dopisnice Newsweeka iz Bukarešte. Junija 1940, ko so nacistične čete vkorakale v Pariz, je zapisala: “Padec Francije je bil višek dvajsetih let neizpolnjevanja obljub demokracije, da bo obvladala brezposelnost, inflacijo, deflacijo, delavske nemire, strankarski egoizem in še kaj. Evropa, utrujena od same sebe in v dvomih o načelih, po katerih je živela, si je že skoraj oddahnila, da se bo vse uredilo … Evropa je mislila, da je Hitler zelo pameten človek. Neprijeten, a pameten. Svojo državo je naredil močno. Zakaj ne bi poskusili na ta način?”

In vemo, kako se je to končalo. “Zgodovina se ne ponavlja,” je baje izjavil Mark Twain, “ampak se rima.”

Obstoj in vzdržnost liberalne demokracije temelji na pogodbi z državljani, da bo njihov jutri boljši od včerajšnjega dne. Ko je ta pogodba prekršena ali ko ljudje začnejo verjeti, da je kršena, ko v družbi ni socialne pravičnosti, je demokracija v težavah.

Izgubljamo podporo mladih

Drugič. Izgubljamo podporo mnogih mladih ljudi. Da, zaskrbljeni so. Da, jezni so. In da, angažirani so bolj kot mladi še pred desetletjem ali dvema. Toda njihova angažiranost ni vedno in ne nujno napredna in progresivna. Čutijo — ne brez razloga —, da jih je demokracija pustila na cedilu. To se zgodi, če ljudje začutijo strah pred prihodnostjo. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da je velika večina mladih v Zahodni Evropi zaskrbljena zaradi podnebnih sprememb. Toda več kot 50 odstotkov vprašanih je tudi dejalo, da pri iskanju rešitev bolj zaupajo avtoritarnim režimom kot demokracijam. Še pred nekaj leti je le eden od treh mladih Nizozemcev rekel, da se mu zdi pomembno živeti v demokraciji. Pred tremi meseci pa je bila objavljena raziskava, da skoraj četrtina nizozemskih milenijcev in generacije Z verjame, da holokavsta ni bilo.

Ne spravljam se na Nizozemsko. A če je takšno stanje v državi, ki velja za eno najbolj trdnih liberalnih demokracij na svetu, bi nas moralo zelo skrbeti, kakšna je šele podpora demokraciji med mladimi drugje.

In tretjič, zaskrbljeni moramo biti tudi nad dejstvom, da model liberalne demokracije izgublja podporo v mnogih delih sveta. Razlogov za to je več. Odgovornosti ni mogoče naprtiti samo Zahodu. A tudi v kontekstu ruske agresije bi se morali kritično vprašati: zakaj se je toliko držav in toliko ljudi zunaj zahodne poloble odločilo, da se v tej zgodbi ne bodo pridružili zahodni obsodbi agresije in pomoči njeni neizpodbitni žrtvi?

Ali obstaja alternativa?

Je razlog morda v tem, kako Zahod sam spoštuje svoje pridige o demokraciji in mednarodnem pravu? Smo bili vedno dosledni v zavezanosti in spoštovanju demokratičnih načel? Pri teh vprašanjih ne gre za whataboutizem, ki ni nič drugega kot cinična zvijača za opravičevanje enih krivic z drugimi krivicami. Gre za težka, a nujna vprašanja, na katera moramo kritično odgovoriti, če si želimo ponovno vzpostaviti zaupanje v mednarodni red, ki temelji na demokratični pravni državi in ​​spoštovanju svobode posameznika in človeškega dostojanstva vseh. Prav vseh.

Odgovor na vprašanje v naslovu konference je na žalost nedvomno da. Demokracija je ogrožena. Njenega nazadovanja ne bo lahko ustaviti in ljudem povrniti zaupanja vanjo, brez katerega ne more uspeti in preživeti. Morali se bomo zelo kritično pogledati v ogledalo. Čaka nas medcelinski let iz naše cone udobja in globoko zasidranih vzorcev razmišljanja in delovanja. Razmisliti bomo morali o povezavi med blaginjo in zaupanjem v demokracijo. Vlagati bomo morali v izobraževanje in dati mladim pomembno besedo pri odločitvah o njihovi prihodnosti. Morali jim bomo ponuditi realno perspektivo, ki se je ne bodo bali. Zelo se bomo morali potruditi, da zgradimo globalno zavezništvo za demokracijo, ki bo temeljilo na doslednem spoštovanju mednarodnega prava, medsebojnem zaupanju, solidarnosti in spoštovanju. Dokler bodo najmočnejši govorili eno, delali pa drugo, bodo šle stvari samo še na slabše.

Kot sem rekel, ne bo lahko. Toda na na koncu, gospe in gospodje, ali sploh imamo izbiro? Samo poglejte, kakšne so alternative!