V zvezi z nedeljskim referendumom je poučno opazovati, kako obe strani — tako desnica z Janšo na čelu kot tudi koalicija — razlagata referendumski izid kot zmago. Vsaka po svoje, seveda.

Janša razlaga, da je zmaga na referendumu dokaz, da vlada ni mogla zmagati na referendumu, ker nima zadostne podpore med volilci in volilkami. Temu primerno je ugotovil, da gre za takšen poraz, da bi vsaka vlada sama odstopila, če bi doživela takšno klofuto.

Prav tako pričakovano pa je pozabil dodati, da obstaja vlada, ki ob nobeni klofuti nikoli in nikdar ne bi odstopila. In to je njegova vlada, seveda. Ni si mogoče predstavljati, da bi ob takem porazu sam odstopil, če bi vodil vlado. Ker tudi dejansko ni odstopil, čeprav je doživel še kakšen hujši fiasko in poraz od tega, ki ga je zdaj doživela sedanja koalicija. To pa zato, ker vsak svoj fiasko in poraz vedno pripiše zaroti. Zaroti opozicije. Zaroti Murgel. Ali kakšni drugi zaroti.

Ista argumentacija

Hkrati pa bi Janša — če bi doživel tak poraz, kot ga je na referendumu doživela vladna koalicija — poraz razglasil za zmago. In to z isto argumentacijo, kot jo uporablja koalicija. In sicer, da večina volilcev in volilk ni nasedla propagandi nasprotnikov in se ni udeležila referenduma. Iz česar bi potegnil isti sklep, kot ga je potegnila vladna koalicija: da je več kot 74 odstotkov volilk in volilcev z neudeležbo izrazilo podporo vladi. In zaključila, da uživa podporo absolutne večine volilnega telesa. 

Treba je reči, da takšno argumentiranje izida kaže, da je sedanja vladna koalicija vsaj približno dojela Janševe politične manevre. In njegovo preizkušeno politično manipuliranje. Ne samo dojela. Ampak se to tudi naučila uporabljati. Kar je dobro. Vsaj v smislu vzpostavljanja razmerja moči.

Moralna telovadba

Ob vsem tem, kar o referendumskem izidu govorita koalicija in opozicija, si seveda lahko mislimo svoje o njihovi resnicoljubnosti. Ampak kot vemo, v politiki ne gre za resnicoljubnost. Ampak za uporabo dejstev in podatkov v svoj prid.

To pa seveda zahteva ne samo intelektualno in emocionalno elastičnost, ampak tudi moralno elastičnost. In telovadbo. In ko gre za te vrline, Janša za svetlobna leta prekaša vladno koalicijo. Njemu se nikoli ne zgodi, da neke situacije ne bi znal ali mogel obrniti v svoj prid.

Nisem zasledila, da bi ga recimo kak novinar vprašal, ali ni to zanj poraz, da mu ni uspelo nagovoriti več kot 74 odstotkov volilcev. A tudi če bi ga, JJ ne bi niti trznil. Ampak bi tudi te porazne podatke obrnil v svoj prid.

Asta Vrečko je imela s hladnokrvnim manipuliranjem očitno težave. Kar so komentatorji sicer prepoznali kot pomanjkljivost. Sama ji to štejem v dobro. Ker ima očitno še vedno določene zadržke pri sprenevedanju. In manipulaciji. Kar kaže na prisotnost nekakšnih moralnih kriterijev. Vsaj v sledeh. Čeprav se z večino komentatorjev ne strinjam glede politične nespretnosti Aste Vrečko ob nedeljskem referendumu.

Zmaga ni poraz koalicije

Ne strinjam se tudi z oceno, da je Janševa zmaga na referendumu očitni poraz vladne koalicije. In Aste Vrečko osebno. Komentatorji s tem dejansko povzemajo njegovo interpretacijo izida. In se spreminjajo v janšistična trobila. JJ si gotovo mane roke. To ga po mojem veseli še bolj kot referendumski rezultat.

Rezultat referenduma vidim drugače. In sicer kot politično preštevanje. Preštevanje na strani Janše. In na strani vladne koalicije. Obe interpretaciji tega preštevanja je po mojem treba razumeti dobesedno. Kot resnični. Tisto, ki jo je politično spretno in vehementno podal Janša. In tisto, ki jo je politično nespretno podala Asta Vrečko. Na referendumu sta zmagali obe politični opciji. Tako desna z Janšo na čelu. Kot vladna z nespretno Asto Vrečko na čelu.

Tolmačenje zmage

Janševo logiko, po kateri si referendumski izid (lahko) tolmači kot zmago, sem že opisala. Nekaj besed pa je treba nameniti tudi logiki vladne koalicije, po kateri si (lahko) nedeljski referendumski izid prav tako tolmači kot zmago.

Nedeljsko preštevanje je potrdilo, da Janšev politični stroj tudi tokrat ni dosegel magičnih 30 odstotkov vpliva na slovensko politično telo. Tudi tokrat je dokazal, da če še tako politično telovadi, na volišča ne more spraviti nikogar drugega kot svojo vojsko. Ki je sicer dobro organizirana. Ki trzne na vsak njegov žvižg. In ki garantirano naredi, kar on od nje zahteva.

Vendar ta vojska številčno že leta in leta stagnira. In ne doseže niti tretjine volilnega telesa. Tudi zadnji referendum je to dokazal. Kar je bil za Janšo očiten poraz. Tolaži se lahko samo z dejstvom, da je tisti del volilnega telesa, iz katerega se rekrutira njegova vojska, še vedno izjemno dobro politično organiziran. Učinkovit. Zanesljiv. In da nanj lahko računa tudi na naslednjih volitvah. Je pa očitno premajhen, da bi ga popeljal v parlament z zadostno večino, ki bi mu omogočila in garantirala varno in zanesljivo politično vladanje.

Dobil, izgubil

Tu ima koalicija prav: čeprav je Janša referendum dobil, je izgubil. Koalicija z Asto Vrečko na čelu pa je politično zmagala kljub temu, da je referendum izgubila. Dobila je namreč še en dokaz, da ni nobene nevarnosti, da bi Janša presegel svojo že dolgo znano politično podporo. Svoj že leta predvidljivi politični vpliv.

Stvar je preprosta: večina slovenskih volilcev in volilk tudi danes Janše ne podpira. Tako kot že leta ne. Mu ne daje svojega glasu. Naj dela, kar hoče, prepričati jih ne more. 

V tem smislu lahko gre vladna koalicija varno na volitve. Ne sicer v tem smislu, da bi katerakoli posamezna stranka sedanje vladne koalicije zbrala večjo podporo kot JJ. Ampak v smislu, da lahko skupaj, v obliki volilne koalicije, brez težav osvojijo večino. Da lahko povezani porazijo Janšo. Kar pomeni, da je koalicijska stran tudi na naslednjih volitvah obsojena na politično povezanost. Če to hoče ali ne. Če te povezave oziroma fronte ne bo, bo na volitvah zmagal Janša.

Slaba novica je dobra novica

Čeprav se zdi, da je rezultat referenduma za vlado slaba novica, v resnici ni tako. Res je ravno obratno. Nedeljski referendum je dokazal, da je antijanšizem še vedno, kot že leta, varen in zanesljiv politični program. Antijanšizem je politični aktivator. Ki mu še vedno sledi absolutna večina slovenskih volilcev in volilk. In antijanšizem bo kot politični program tem uspešnejši, kolikor nevarnejši se bo zdel Janša. Ko je v nedeljo gladko zmagal, je dokazal, da je politično nevaren. S tem je preusmeril veter v jadra vladne koalicije. Jo pognal naprej. V smer uspeha na naslednjih volitvah.

Vladna koalicija lahko naslednje volitve izgubi samo v primeru, če bodo volilci in volilke presodili, da Janša ni več politično nevaren. Bolj ko Janša dokazuje politično moč, bolj koristi vladni koaliciji. Če bi se pokazal politično šibkega, bi se stranke vladne koalicije morda počutile dovolj varne, da gredo narazen. Dokler pa je politično močnejši od vsake stranke koalicije posebej, ta njegova moč v resnici lepi razpoke med njimi. Stranke vladne koalicije se namreč zavedajo, da same ne morejo konkurirati Janši. Zato morajo igrati — pa če hočejo ali ne — igro “v slogi je moč”. In z vsemi sredstvi dosegati to slogo. Naj bo še tako težko. In nenačelno.

Antijanšistični del volilnega telesa bo to razumel. In tudi volilno nagradil. Ali natančneje: antijanšistični del volilnega telesa to že razume. Vsaj od nedeljskega referendumskega rezultata dalje spet razume. Razume, da mora spet stisniti zobe. Sodelovati z vsemi antijanšisti. In to neglede na to, kaj si volilci in volilke o tem osebno mislijo. 

Kar pomeni: JJ je v nedeljo sicer res zmagal na referendumu. Mu je pa ta zmaga politično za prihajajoče volitve v resnici škodila.