Pred kratkim sem na Facebooku zasledil zapis mojega gimnazijskega profesorja. V kontekstu razprav, ali bi tudi v Sloveniji morali povečati izdatke za obrambo, se je pritoževal nad tem, da ljudje niso prebrali Hemingwayevega romana Zbogom, orožje — češ, če bi ga, se ne bi oboroževali.

Ta profesor mi je bil vedno zelo ljub. V časih, ko je bilo v modi enoumje, je dijake namreč spodbujal h kritičnemu razmišljanju. In ker je bil pri tem uspešen, se tokrat z njim ne morem strinjati.

Če že moramo zvleči Hemingwaya v to naporno debato, potem naredimo to tako, kot nas je učil. V dilemi, ali je treba ruski imperializem zavrniti ali vzljubiti, je pri romanu Zbogom, orožje bolj ali manj relevanten zgolj naslov. Glede vprašanja, na katero stran bi se postavil Hemingway, pa nam več pove roman Komu zvoni.

Mirovnika Pablo in Spomenka

Komu zvoni je postavljen v čas španske državljanske vojne. Hemingway jo je opazoval kot poročevalec in pisatelj — vendar nikoli ni skrival, na čigavi strani je. Nikoli ni predlagal, naj Republikanci zavoljo miru odložijo orožje in se prepustijo na milost in nemilost frankistični falangi. Bil je, če lahko uporabim sodobnejši termin, frankofob in vojni hujskač.

V romanu Komu zvoni je Hemingway ustvaril lik mirovnika Pabla, vodje skupine upornikov, ki noče provocirati fašistov, ker se boji povračilnih ukrepov. In da bi preprečil napad na frankiste, ukrade detonatorje in jih vrže v reko. Ker kdaj pa so že detonatorji prinesli mir? Pablo se nazadnje pokesa, a je že prepozno. Njegova mirovna operacija ima tragične posledice.

Ampak fikcija je fikcija, realnost pa nekaj drugega. Razen za nekatere. Recimo za Spomenko Hribar. Ta je nedavno v javnem pismu napisala, da Rusija ni nikoli nikogar napadla. A štekate? Ni govorila samo o zadnji ruski ekskurziji v Ukrajino, ampak kadarkoli v zgodovini. Nikoli. Nikogar.

Ljudje kot Spomenka Hribar imajo v slovenski javnosti ugled in vpliv. Zato je takšna izjava še posebej šokantna. Pa ne zato, ker se ne strinjam z njo. V demokratični družbi je namreč normalno, da imamo o pomembnih vprašanjih različna stališča. Toda demokracija zahteva, da ta stališča temeljijo na dejstvih, ne pa na očitnih neresnicah.

Zakaj mnogi slovenski intelektualci in politiki pogosto uporabljajo diskurz, ki sovpada s tistim, kar slišimo iz Kremlja? Ne vem. A dejstvo je, da s svojim vplivom pomembno oblikujejo slovensko javno mnenje glede enega od najpomembnejših vprašanj v dosedanji zgodovini slovenske države. Zakaj bi torej zganjali paniko in kupovali orožje, če pa Rusija še nikoli v zgodovini ni nikogar napadla?

Ne Angleži, ampak Janezi

Tokratni tekst nastaja v Ukrajini. Povabljen sem bil, da sodelujem na otvoritveni slovesnosti Evropske prestolnice mladih, za katero je bil letosu izbran Lvov. Pogum, kreativnost in trma mladih Ukrajincev po treh letih vsiljene vojne si zaslužijo vso podporo in občudovanje. Moto Lvova 2025 je “Ni lahko, ampak gremo naprej.”

Nisem imel srca, da bi jim omenil teze Spomenke Hribar o ruski miroljubnosti. Morda bo našla priložnost in pogum, da jim to razloži sama. V obraz.

Zgodovina je dandanes samopostrežna restavracija. Izbereš, kar ti paše. Če pa nečesa ni na meniju, dodaš sam. Slovenski mirovniki si s selektivnim zgodovinskim spominom populistično prisvajajo ekskluzivno moralno pravico do zagovarjanja miru in tako poskušajo delegitimizirati mnenja ljudi, ki pot do miru iščejo na podlagi dejstev in v realnem svetu. Kdor ne misli kot oni, je vojni hujskač. Rusofob.

Nekateri se do tega (in drugih vprašanj) opredeljujejo tako, kot se angleški otroci igrajo otroške igrice. Simon pravi: “Podpiraj Ukrajino!” In potem jih polovica brez premisleka sledi Simonu, druga polovica pa je brez premisleka proti.

Samo da mi nismo Angleži. Mi smo Janezi.

Klik, klik, klik …

V tem cirkusu ne gre brez trolov — vojščakov Resnice —, ki svarijo pred nesmislom oboroževanja za obrambo pred agresijo in nevarnostjo uporabe cepiva za obrambo pred boleznijo. In ob tem v mineštro radi primešajo še LGBT, ženske in migrante. Za nekatere med njimi sicer sumim, odkod jim vnema in oporne točke, a brez dokazov ne bom trdil ničesar. Morda je KGB res pošiljal svoje agente v Slovenijo samo zato, da bi preprodajali umetniška dela.

Potem so tu še nekateri mediji. V oddaji Marcel gostje v studiu vsak ponedeljek tekmujejo, kdo se bo bolj strinjal z voditeljem. Javno mnenje preverjamo z anketami. Ste za ali proti nakupu orožja? Ste za vojno ali mir? Klik, klik, klik. Odgovori na tako zastavljena vprašanja so znani vnaprej. Njihova verodostojnost pa je glede izzivov, s katerimi se soočamo, vprašljiva. Očitno tudi po mnenju anketirancev samih. V zadnjem Eurobarometru smo Slovenci najbolj množično med vsemi zahtevali, naj Evropa bolje poskrbi za našo varnost. Ziher je ziher.

Spet godlja

V tej zmedi se vlada ne znajde najbolje. Včasih se zdi, da jo samo še povečuje. Investicije v obrambo bomo povečali. Oziroma jih ne bomo. Oziroma bomo, ampak ne vemo, za koliko in do kdaj. V vsakem primeru pa se ne sekirajte. Izvedli bomo foro in v Bruslju obljubili eno, doma pa denar porabili za nekaj drugega.

S tem si vlada dela slabo uslugo tako pri evropskih partnerjih kot pri domačih volilcih. Pri prvih si zmanjšuje verodostojnost, pri drugih pa ustvarja dvom v upravičenost povečevanja obrambnega proračuna. Na koncu bo imela na skupne odločitve manj vpliva, njihovo uresničevanje pa ji zna pri volivcih povzročiti precej politične škode.

Iz tako pomembnih vprašanj nam je ponovno uspelo narediti godljo. Ni težava v tem, da se ne strinjamo. Živimo vendar v demokraciji. Problem je v tem, da se nismo sposobni pogovarjati kot odrasli ljudje — odgovorno in na podlagi dejstev. Namesto da bi se soočali z argumenti, se obkladamo z nalepkami in ideološkimi parolami. Skrajni čas je, da se spravimo v red. Morali bi organizirati resno javno razpravo, v kateri ne bo prostora za trole in neresnice, da bi dosegli čim širši konsenz, kako naprej. Pomembno je, da si zagotovimo vpliv pri sooblikovanju skupnih evropskih stališč. Resda smo majhni. A to ne pomeni, da se moramo sami delati še manjše. Če bo prišlo do večjih evropskih investicij v obrambo, je pomembno, na kakšen način bomo prišli do tega cilja in kakšne bodo posledice za socialne, ekonomske, razvojne in okoljske politike. Od tega je evropska varnost odvisna najmanj toliko kot od dronov in tankov.

Slovenija ima legitimne interese, njeni državljani pa legitimna pričakovanja. Pomembno je, da se ta stališča in pričakovanja upoštevajo v bodoči evropski obrambni politiki. Da bi to dosegli, nas morajo evropski partnerji jemati resno. In če to hočemo, moramo najprej resno jemati sami sebe. Zaenkrat nam to ne gre najbolje od rok.