Ko je leta 2022 izgubil volitve, se je zdelo, da se politična era Janeza Janše — ki vodi SDS od leta 1993, pomemben igralec v slovenski politiki pa je postal že vsaj pet let pred tem — prvič zares končuje. Da je izčrpana. Pa ne zato, ker je izgubil oblast, temveč zato, ker je izgubil politični trenutek. Volivci so njegovo kovidno koalicijo gladko odstavili in ga ponovno poslali v opozicijo.

To še zdaleč niso bile prve volitve, ki jih je izgubil. A ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da šef SDS — letnik 1958, do takrat že trikrat premier — vladnih soban ne bo več videl. Še posebej po tistem, ko se je sodelovanju z njim v vladi po volitvah 2022 vnaprej odrekla še Nova Slovenija. Po epidemiji, protestih, utrujenosti javnosti in močni mobilizaciji proti je deloval kot politik preteklosti. Politična ponudba, ki ji je potekel rok trajanja.

Nasproti mu je takrat stal nov obraz, Robert Golob — z rekordnim rezultatom, medijsko prezenco, močno javno podporo in energijo in obljubo “normalizacije”.

Štiri leta pozneje je slika drugačna. Janša volitev (spet) ni dobil, toda ta teden je postalo jasno, da bo v cilj — ker strankarska politika je tekma za oblast — pritekel prvi. Od petka ima mandatarsko večino. Pod njegovo vnovično kandidaturo za predsednika vlade se je podpisalo 48 poslancev. Koalicija SDS, Demokratov in NSi-SLS-Fokusa z nadkoalicijsko Resni.co so različni odtenki desnice po slovensko.

Novinka v tej druščini je Resni.ca. Janša jo je v novo poglavje obstoja in tudi svojih političnih metamorfoz potegnil z ustoličenjem Zorana Stevanovića na vrh parlamenta. Od tam naprej je šlo samo še za nekaj programiranih, odmerjenih, kontroliranih etap, za notranjo konsolidacijo in testiranje koalicijske strukture in trdnosti veziva. Vlada Janeza Janše 4.0 bo manjšinska samo formalno. V parlamentu ima 48 glasov plus dva v rezervi. Manjšinska poslanca ponavadi ne delujeta proti koaliciji.

Kariera političnega veterana

Kariera političnega veterana je polna porazov in afer, a tudi zmag in vrnitev (odpisanega). Janez Janša je Golobov knockout ne samo preživel, ampak je v absolutnih številkah domet SDS še razširil. Desnica skupaj ni še nikoli dobila toliko glasov. Politična dominacija na desnici in desni sredini tudi ob porazih ni bila ogrožena. Ostal je osrednja figura slovenske politike. Neglede na to, kdo ga podpira ali zavrača, igre prestolov se vedno vrtijo okrog njega.

In prav v tem je bistvo JJ 4.0. To ni več Janša iz leta 2004. Tudi ne Janša iz časa druge vlade ali tviterske polarizacije med kovidom. Po letošnjih volitvah je deloval precej bolj discipliniran, bolj precizen in strateško potrpežljiv politik.

Politični obrat, ki ga je v karieri naredil, je znan. Mladi komunist je prestopil na desnico in politike ravnanja in pristope SDS sčasoma radikaliziral. Po Orbánovem padcu so ga ta teden tudi tuji mediji v konstelaciji evropskih konservativnih sil umestili na pozicijo njegovega zaveznika iz Budimpešte, ki je Janši kapitalsko pomagal vzpostaviti strankarski medijski sistem. Učbeniške strategije neokonservativnih spin doktorjev — preizkušene že na Madžarskem, čeprav izhajajo iz Trumpovih ZDA — so pri SDS vidne z letala.

SDS ni samo ključna determinanta desnice, je tudi konstanta slovenske politike nasploh. Za razliko od mnogih drugih strank po porazih ni nikoli razpadla. Tudi ni doživela nobene resne notranje kritike, panike in erozije, niti obsežnejše refleksije, nobenega iskanja naslednika, nobene resne frakcijske vojne. Janša ni imel nikoli realne opozicije. SDS je firma, v kateri ima predsednik uprave vsa pooblastila. Je nosilec kulta osebnosti. Stranka je ostala organizacijsko najmočnejša politična mašina v državi z mrežo lokalnih odborov, terensko disciplino, jasno hierarhijo in paralelno/alternativno medijsko infrastrukturo, ki se je hitro razširila in se priučila družbenih omrežij. Če so nove stranke pogosto personalizirani startupi za en sam mandat, SDS deluje kot trajna institucija.

Vaje za naslednje spopade

Janša pa je očitno razumel tudi to, da Golobove vlade ne bo mogoče premagati samo z ideološkim spopadom. Zato je začel pripravljati teren z razpršenimi, navidez ne nujno povezanimi frontami. Vseobsegajoč powerplay, pritisk na Golobovo vlado se je začel takoj ob prevzemu mandata. Bilo je videti, kot da je opozicija korak pred koalicijo. Zakonodajni sveženj, ki ga je vložila SDS, je zamašil državnozborske procedure po menjavi oblasti in nasul pesek v kolesje nove garniture. Hitro so prišli na vrsto še referendumi. Sprva jih je Janša izgubljal — kar je utrjevalo ocene, da je z njim konec —, vendar je vztrajal. Zadnja dva referenduma (izredne pokojnine za umetnike in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja) je dobil.

Referendumske kampanje niso bile samo vsebinske bitke, temveč mobilizacijski mehanizem in vzvod preuokvirjenja razprave. SDS je z njimi vzdrževala politično napetost, aktivirala bazo, utrjevala občutek kulturnega konflikta in preprečevala, da bi Golobova oblast uživala politični mir. Vsak referendum so plasirali kot minivolitve. Vsaka kampanja je bila vaja za naslednji veliki spopad. Vmes je SDS dobila še evropske volitve.

Del strategije je bil tudi projekt Pavla Ruparja. Upokojenski protesti so odprli prostor nezadovoljstva, ki ga formalna politika ni znala zajeti in dešifrirati. Rupar je nekaj časa deloval kot zunanja, skoraj antiestablišment energija, ki pa je objektivno koristila SDS. Ko je projekt dosegel vrhunec in začel postajati nepredvidljiv, se je umiril, nato pa ga je Janša, že marginaliziranega, odrezal. To kaže na eno ključnih razlik novega Janše: večji nadzor nad sateliti in manj tolerance do političnega kaosa.

Dosje Logar/NSi/Resni.ca

Predsedniške volitve 2022 so delovale kot začetek postjanševske desnice. Logarjev ton je bil mehkejši, vključujoč, skoraj “normaliziran”. Ustvaril je vtis alternative znotraj istega političnega prostora. Toda dolgoročno se je pokazalo, da njegov projekt desnice ni razbil, ampak jo je razširil. Logar je nagovoril del sredinskih in urbanih volivcev, ki Janše ne prenesejo ali ga celo zavračajo, ideološko pa niso daleč od desnosredinske politike. Nastanek Demokratov je zato mogoče razumeti tudi kot širitev ekosistema, ne kot razkol. Tudi če so med akterji obstajale ali še obstajajo kakšne realne zamere in tekmovanje, politična matematika ostaja podobna: drobljenje liberalnega centra in širjenje manevrskega prostora na desni. Logar je z zavajanjem volivcev o politični širini desnici prinesel glasove, ki so prej (u)manjkali. Zato je Janša moral svoje dosedanje tri vlade dopolnjevati z liberalnimi elementi (SMC) oz. Desusom. Z Golobom se Logar niti za sekundo ni pogajal iskreno. Po vsakem pogovoru je tekel na Instagram in sesuval odhajajočega premiera, medtem ko je bil do svojega mentorja diskreten in kooperativen. Z odigrano predstavo z Demokrati je Janša dosegel potencial zadostne koalicijske širine brez neposrednega mehčanja lastne identitete. Glasove SLS in probiznis stranke Fokus, ki bi sicer ostali pod pragom in šli v nič, je uspešno priključil NSi.

Da, pomembna dimenzija zasuka v desno sta Jernej Vrtovec in vprašanje prihodnje usmeritve NSi. Krščanska demokracija je bila dolga leta ujeta med distanco do Janše in realnost, da brez SDS težko pride do oblasti. Pragmatični, do Janše lojalni in kooperativni Vrtovec je dodal v enačbo vse, kar je SDS potrebovala za funkcionalen desni blok. Zato je vrh SDS pomagal demontirati Mateja Tonina in ga umakniti v Bruselj. Vrtovec ni z ničimer nakazal, da bi lahko Janšev projekt postavil pod vprašaj. Bil je človek na misiji, ki je anuliral sklep izvršilnega odbora, da z Janšo ne bodo več vladali.

Zanimiv je tudi odnos SDS do Zorana Stevanovića. Še pred nekaj leti bi bilo sodelovanje ali vsaj taktično približevanje takšnim akterjem za tradicionalno desnico nepredstavljivo. Stevanović je imel v koronskem času z oblastjo SDS odprt in neposreden konflikt. Bil je deležen ostrih kritik in nezaupanja pri zelo vidnih članih stranke, tudi zaradi svoje proruske zunanjepolitične drže. Toda nova faza slovenske politike ni več zgrajena na klasičnih ideoloških delitvah. Temelji na nezaupanju do institucij, retoriki proti establišmentu, kulturnem konfliktu in mobilizaciji jeze. Janša je eden redkih politikov v Sloveniji, ki zna te tokove povezati v enotno politično energijo.

Gospodarska fronta

Z močno asistenco gospodarskih združenj — ki so bila zunajparlamentarna opozicija Golobu, kot bodo opozicija Janši sindikati in del civilne družbe — je uspešno vzdrževal narativ, da je vlada protipodjetniška. Začenši z gonjo, da je Golob v vlado vzel Levico kot “razredno sovražnico kapitala”. Tej fronti se je pridružil še zasebniški del zdravstva oz. zdravništva, ki je stavkalo tako rekoč pol mandata, in del kulturne scene, ki je oponiral Asti Vrečko.

Desnica je obvladovala tudi Državni svet, ki je s tempom odložilnih vetov prispeval k atmosferi, da je Golobova vlada antirazvojna in neučinkovita. Percepcije o protipodjetniški orientaciji vlada ni znala presekati, četudi nedavno objavljeni rezultati stanja slovenskega gospodarstva in dobičkov kažejo, kako močno so opozicija in gospodarski lobiji napihnili in (z)manipulirali nekatere teme. 

Zablode in napake levice

Pomemben razlog za Janševo vrnitev so seveda tudi zablode in napake levosredinske politike, na čelu z doslej vladajočo Svobodo in Robertom Golobom. Desnica je šla na te volitve bolje pripravljena, bolj fokusirana in organizirana. Opozicijske vloge same po sebi dajejo več manevrskega prostora, a to bi bil prelahkoten alibi za hud poraz levice.

Če skrčenje volilnega dosega in nesposobnost tvorjenja koalicije čez politične ločnice, ne bosta dobila epiloga v resni samorefleksiji, potem nujno potrebne kadrovske in programske prenove levice ne bo. Družbena in politična struktura bosta še naprej drseli v desno. To so globalni trendi, ki so šli Janši & Co. na roko. Veter sprememb je pihal v njihovo smer.

Golob je ob tem naredil klasično napako novih obrazov. Zmagal je kot simbol spremembe, vladal pa je brez jasne politične arhitekture. Zlasti v prvem delu so njegov mandat zaznamovale in v pomembni meri usodno poškodovale (pre)napihnjene obljube in preslaba realizacija. Izpeljava nekaterih reform ali politično uspešnejših projektov v pozni fazi mandata ni dala oprijemljivejših rezultatov, ki bi jih vlada mogla politično kapitalizirati. Vlada je od prvega dne nenehno zamujala. Avtocestne kolone, ki so eksplodirale proti koncu štiriletke in so močno razjezile volilno telo, so postale trpka metafora stanja vladajočih. Gradili so drage železniške postaje in tire, medtem pa je pol Slovenije stalo v kolonah.

Golobu tudi niso koristile naveze z Zoranom Jankovićem, ki ga je desna sredina uspešno prezentirala kot nadšefa (vlade). Niti manevri Tine Gaber — od nutrij do jet set povork na Instagramu in Karigadorja —, ki so ustvarjali vtis domačijske privatizacije vladnih vzvodov. Vse to je skupaj z afero Bobnar najbolj vplivalo na integritetni del premierove podobe. Kljub odločnosti glede Gaze oz. Palestine je Golobova vlada svoj levosredinski profil načela z oboroževalnimi projekti, na čelu z na hitro ustanovljenim orožarskim holdingom. 

Janšev dolgi (iz)tek

Golobova moč je bila močno personalna in medijska, manj organizacijska in politična. Gibanje Svoboda je nastalo hitro, brez lokalnih korenin in politične tradicije. Po začetni evforiji so ostali samo še konflikti, improvizacija in občutek razpršenosti oblasti. In ravno tu je Janša najmočnejši. Njegova politika ni nujno politika trenutne priljubljenosti. Je politika vzdržljivosti. Dolgega teka. Pa tudi delitev in polarizacije, front in spopadov, konflikta, demonizacije nasprotnikov. In predvsem razumevanja, da v fragmentirani družbi zmaga tisti, ki dlje zdrži organiziran. Janša je deloholik, ki ne popušča in ne pozablja. Kritiki mu očitajo avtoritarnost, populizem/trumpizem/orbanizem, skrajnosti — istočasno pa mu priznavajo obvladovanje politične obrti, kilometrino, zmožnost prilagajanja trendom ... Afera Black Cube, ki se je zdela kot točka predvolilnega preloma in eksplozije, je ostala ujeta v krog bitke za interpretacijo. Je pomembnejša vsebina prisluhov ali prisluškovanje sámo? Distribucija prisluhov kot del političnega boja za oblast, kjer cilj opravičuje sredstva? Dejstvo je, da je šlo za zunanjo intervencijo v slovensko politično tekmo.

Roj trajanja antijanšizma

Da JJ ostaja, ni samo ugotovitev o enem človeku. Je diagnoza slovenskega političnega sistema. Že petnajst let skoraj vsi novi projekti nastajajo kot odgovor Janši. Toda politika, ki temelji na antijanšizmu, ima nepovratno omejen rok trajanja. Ko izgine začetna mobilizacija, se zastavi vprašanje: kaj pa Janševi nasprotniki gradijo sami? Kaj je sploh njihova zgodba? Kaj je njihov tekst? S čim točno in konkretno je leva sredina sploh šla na volitve? Razen z argumentom, da rabijo še en mandat, da dokončajo reforme in projekte?

Janševa SDS se je v zadnjih štirih letih — tako kadrovsko kot po pristopu — opazno pomladila. Postala je okretnejša in agilnejša pri obvladovanju novih medijev, kanalov in formatov. Te domače naloge leva sredina še zdaleč ni opravila v zadostni meri.

Morda pa je največji paradoks v tem, da so Janeza Janšo številni politični nasprotniki dolga leta poskušali izriniti iz politike, v resnici pa so ga s tem utrdili kot osrednjo referenčno točko. Postal je več kot samo predsednik stranke, postal je stalnica sistema, gravitacijski center slovenske politike. Lahko izgubi volitve, lahko izgubi mandat. Ne bo pa izgubil vpliva, teže in specifične vloge. V tem smislu je JJ 4.0 morda politično funkcionalnejši od vseh svojih prejšnjih verzij — s tem pa za marsikoga tudi bolj nevaren.